Jedro

Kljub temu, da je toženko kot pooblaščenec zastopal odvetnik, ni zmogla opredeliti svojega zdravstvenega stanja in svojih trditev podkrepiti z medicinsko dokumentacijo. Zgolj na podlagi njenih trditev sodišče prve stopnje ni moglo izključiti njene preživninske zmožnosti.

Tudi v sporih iz razmerij med starši in otroki je primarno razpravno načelo, preiskovalno ga izpodriva le toliko, kolikor to zahtevajo koristi otrok ali oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje pravice in interese. Toženka (mati otrok) v to kategorijo ne sodi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zaupalo mladoletna otroka v varstvo, vzgojo in oskrbo tožniku (1. točka izreka sodbe) ter odločilo, da je toženka dolžna za preživljanje mld. hčerke A. S. plačevati 80 EUR mesečne preživnine, za mld. P. S. pa 20 EUR mesečne preživnine, najkasneje do 18. dne v mesecu za tekoči mesec (prvi odstavek 2. točke izreka sodbe). Toženki je naložilo, da do pravnomočnosti sodbe zapadle in neplačane zneske preživnin plača v roku 15 dni (drugi odstavek 2. točke izreka sodbe). Hkrati je odločilo tudi o stikih mladoletnih otrok s toženko (3. in 4. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (5. točka izreka sodbe).

2. Toženka je proti odločitvi o preživnini vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek za plačilo preživnine v celoti zavrne, podredno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče preživninske zmožnosti toženke popolnoma napačno ocenilo in tako napačno ugotovilo dejansko stanje. Toženka je večkrat tekom postopka navajala, da je brezposelna, da nima premoženja in ni sposobna za delo. Prejema le denarno socialno pomoč, ki ne zadošča niti za kritje njenih osnovnih potreb. Za delo ni sposobna zaradi njenega zdravstvenega stanja, saj ima težave s hrbtenico, križem in nogami. Trdi, da je vse to podkrepila tudi z dokazi. Iz psihološkega poročila in mnenja CSD S. z dne 17. 2. 2014 izhaja, da je toženka oseba s posebnimi potrebami, iz zaključnega poročila CSD S. z dne 14. 2. 2014 pa izhaja, da težko hodi. O zdravstvenih težavah, da ima težave s križem, hrbtenico in nogami je izpovedala tudi pred zaprošenim sodiščem v Kopru dne 11. 7. 2014. Na tem naroku je sodišče ugotovilo, da toženka tekom zaslišanja ne more stati. Toženka potrebuje pomoč svojega očeta in brata, z medicinsko dokumentacijo razpolaga njen lečeči zdravnik. Če je sodišče dvomilo, da ima toženka zdravstvene težave, bi lahko po uradni dolžnosti pridobilo medicinsko dokumentacijo ali postavilo izvedenca medicinske stroke, saj v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki velja preiskovalno načelo. Tožnikove materialne zmožnosti so veliko boljše, sama pa mora prispevati kar 30% za preživljanje svoji otrok. Sodišče je tudi kršilo 14. točko 339. člena ZPP, ker iz druge točke izreka ni mogoče razbrati, komu in na kakšen način naj bi toženka plačevala preživnino. Prav tako iz drugega odstavka druge točke ne izhaja, kdaj naj bi 15 dnevni rok za plačilo zapadlih in neplačanih zneskov preživnin sploh začel teči. 3. Toženka je pritožbo dopolnila vendar po poteku pritožbenega roka, zato dopolnitev ne more biti predmet pritožbene presoje.

4. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) v 123. členu določa dolžnost staršev, da preživljajo svoje otroke. Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR). Dosojena preživnina mora biti torej v ravnovesju med navedenimi pravno relevantnimi okoliščinami.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zaposlen, prejema plačo okoli 1.500 EUR neto mesečno, je lastnik opremljene kmetije za rejo živine za prodajo in je dobrega premoženjskega stanja. Premoženjski položaj toženke je bistveno slabši. Ima zaključeno osnovno šolo, živi z očetom in bratom na Primorskem, 10 let je bila zaposlena kot čistilka, od leta 2002 dalje pa ni zaposlena. Zaposlitve ne išče, saj ima zdravstvene težave s hrbtenico, nogami in križem, prejema denarno socialno pomoč v višini 265 EUR mesečno, dedovanju po materi pa se je v korist očeta odpovedala. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženkina pridobitna sposobnost omejena, vendar ne toliko, da ne bi mogla prispevati k preživljanju otrok, zato ji je naložilo minimalno preživninsko obveznost. Pri tem je pojasnilo, da toženka ni dokazala kot prepričljive svoje trditve o zdravstveni nezmožnosti za delo ter fizični nezmožnosti za osebne stike z otroci. Kljub temu, da jo je kot pooblaščenec zastopal odvetnik, ni zmogla opredeliti svojega zdravstvenega stanja in svojih trditev podkrepiti z medicinsko dokumentacijo. Iz dokaznega postopka izhaja, da se je sodišče prve stopnje tekom postopka prizadevalo, da bi pridobilo dokaze, ki bi omogočali presojo, ali je toženka zmožna za delo. Toženko je pozvalo, naj pojasni, kakšne so njene konkretne zdravstvene težave ter telesne omejitve, ali so trajnega ali začasnega značaja in ali lahko to izkaže z medicinskimi dokazili ali drugimi ustreznimi dokazi. Prav tako je pozvalo CDS, naj ugotovi, kakšni so konkretni zdravstveni razlogi za zatrjevano nezmožnost hoje in izvedbe stikov v otroki. Res je, da je toženka navedla, da ima težave s hrbtenico, križem in nogami in da ni sposobna delati. To je navedla v pripravljalnih vlogah, kot tudi na zaslišanju pred zaprošenim sodiščem. Prav tako izhaja iz poročil in mnenj CSD Sevnica, da toženka težje hodi, da je oseba s posebnimi potrebami, da je obiskovala šolo s prilagojenim programom in da ima zdravstvene težave. Tudi zaprošeno sodišče v Kopru je opazilo, da toženka težje stoji. Vendar pa sodišče prve stopnje zgolj na tej podlagi ni moglo izključiti njene preživninske zmožnosti.

8. Napačen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče pridobiti medicinsko dokumentacijo po uradni dolžnosti ali po uradni dolžnosti postaviti izvedenca. V sporih iz razmerij med starši in otroki sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja dejstva in izvaja dokaze, če je to potrebno za zaščito otrok in drugih oseb, ki niso zmožne same skrbeti za svoje pravice in interese (1. odstavek 408. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Tudi v sporih iz razmerij med starši in otroki je primarno razpravno načelo,(1) preiskovalno ga izpodriva le toliko, kolikor to zahtevajo koristi otrok ali oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje pravice in interese (1. in 3. odstavek 408. člena ZPP), toženka pa v to skupino ne sodi. Poleg tega je imela toženka kvalificiranega pooblaščenca, ki bi moral ravnati s potrebno skrbnostjo in predlagati ustrezne dokaze pravočasno. Toženka pa niti v pritožbi ni zmogla navesti dokazov, s katerim bi lahko izkazala zatrjevano pridobitno nesposobnost. Medicinsko dokumentacijo je predložila po izteku pritožbenega roka, zato ta ne more in ne sme biti predmet pritožbene presoje. Sodišče prve stopnje je glede na razpoložljive dokaze, glede na ugotovljene okoliščine, da je toženka že bila zaposlena, da je stara 43 let, da je razbremenjena vsakršne skrbi za otroka, pravilno presodilo, da bo zmogla za preživljanje obeh otrok prispevati preživnino v skupnem znesku 100 EUR.

9. Neutemeljen je tudi očitek, da iz druge točke izreka sodbe ne izhaja, na kakšen način in komu mora toženka plačevati preživnino. Toženka mora preživnino v denarju nakazati otokoma oz. njunemu zakonitemu zastopniku, to je tožniku, način izpolnitve pa je prepuščen njej sami. Prav tako iz drugega odstavka druge točke izreka sodbe jasno izhaja, da začne rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti teči od prejema sodbe.

10. Glede na to, da je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu tako v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, kot tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), da ob tem ni zasledilo nobenih kršitev in ugotovilo, da je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je bilo treba pritožbo toženke zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker toženka s svojo pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoj strošek pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Primerjaj: sodba Višjega sodišča v Celju Cp 371/2008 z dne 17. 4. 2008, sodba Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 875/2009 z dne 22. 4. 2009, sodba Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1052/2012 z dne 25. 4. 2012, sodba Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1939/2013 z dne 14. 8. 2013.