Jedro

Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo določbo 2. odstavka 62. člena ZIZ in nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Glede na to, da dolžnica izpodbija sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine samo v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo, bi moralo uporabiti določbo 3. odstavka 62. člena ZIZ in postopek nadaljevati kot pri postopku o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova.

Izrek

Pritožbi upnice se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi. Ugovor dolžnice se zavrne in se potrdi sklep o izvršbi. Pritožbeni stroški upnice v znesku 49.500,00 SIT so nadaljnji izvršilni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi, opr. št. I 2000/01282, z dne 9.2.2000, razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba, to je v 2. točki izreka. Odločilo je, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku. Zoper ta sklep se pritožuje upnica zaradi napačne uporabe določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V pritožbi navaja, da je iz pregleda dolžničinega ugovora razvidno, da dolžnica ne ugovarja terjatvi niti po temelju niti po višini, ampak zgolj vljudno "naproša Okrajno sodišče, Izvršilni oddelek, da ji dovoli poplačilo obveznosti po obrokih". Po mnenju pritožnice gre dejansko za predlog za odlog izvršbe, ne pa za ugovor v smislu 61. člena ZIZ, zato je sklep o razveljavitvi izvršilnega sklepa preuranjen in nedopusten. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, ko pravi, da je iz dolžničinega ugovora jasno razvidno, da izpodbija sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine le v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo, ne pa tudi v delu, v katerem ji je bilo naloženo, naj terjatev plača. Dolžnica namreč v ugovoru navaja, da je do prekoračenja stanja na računu prišlo samo zaradi tega, ker ji delodajalec ni več redno izplačeval osebnega dohodka. Glede čekov, ki jih je zastavila pri podjetju N... d.o.o., pa se je v banki dogovorila, da bo vsak mesec polagala gotovino pri podjetju N..., v višini 45.000,00 SIT, čeke, katere naj bi tako sproti dobivala nazaj, pa takoj vračala v enoto banke. Iz takšne vsebine ugovora dolžnice ni mogoče zaključiti, da dolžnica izpodbija sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine tudi v delu, v katerem ji je bilo naloženo, naj terjatev plača. Zato je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 2. odstavka 62. člena ZIZ in nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Glede na to, da dolžnica izpodbija sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine samo v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo, bi moralo uporabiti določbo 3. odstavka 62. člena ZIZ in postopek nadaljevati kot pri postopku o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi upnice in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče pa je nato odločilo tudi o ugovoru dolžnice zoper sklep o izvršbi. Dolžnica v ugovoru opisuje svojo finančno stisko, v katero je prišla zaradi nerednega izplačevanja mesečnih dohodkov. Zaradi tega je za poplačilo posojila in poplačilo računov zastavila čeke pri podjetju N... d.o.o.. Nato pa je bila s strani upnice obveščena, da je prekoračila stanje na računu. Nato dolžnica opiše dogovor, ki naj bi ga sklenila z banko, kot je bilo to navedeno že pri obravnavi pritožbe upnice. Dolžnica predlaga, da se njen ugovor pozitivno reši. Ugovor ni utemeljen. Razlogi, ki jih dolžnica navaja v ugovoru, niso razlogi, ki bi preprečevali izvršbo (1. odstavek 55. člena ZIZ). Dogovor, ki naj bi ga sklenila z banko, da bo vsak mesec polagala gotovino pri podjetju N... d.o.o. v višini 45.000,00 SIT, čeke, katere naj bi tako sproti dobivala nazaj, pa takoj vračala v enoto banke, ni razlog, ki bi preprečeval izvršbo. Enako velja za težko finančno stanje, v katerem se je znašla dolžnica. Zato je pritožbeno sodišče po tem, ko tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 55. člena ZIZ), ugovor dolžnice zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sklep o izvršbi (2. točka 365. člena ZIZ v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnica je uspela s pritožbo. Njeni pritožbeni stroški so bili tako gotovo potrebni izvršilni stroški (5. odstavek 38. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče jih je odmerilo v znesku 49.500,00 SIT in odločilo, da so le ti nadaljnji izvršilni stroški. Ti stroški predstavljajo stroške za sestavo pritožbe v znesku 36.000,00 SIT (400 točk po tar. št. 21, tč. 5 Odvetniške tarife X 90,00 SIT) in stroške za sodno takso za pritožbo v znesku 13.500,00 SIT (po 2. odst. tarifne številke 3 Taksne tarife).