Jedro

Ker ZDR v 1. alinei 1. odstavka 88. člena Poslovnih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljuje podobno, kot je ZDR (1990) v 29. členu opredelil operativne razloge, zaradi katerih je lahko delavcu v posledici prenehanja potreb po njegovem delu prenehalo delovno razmerje, in glede na določbe ZDR o možnosti določanja višjih pravic (tudi višje odpravnine) v KP, je imela komisija za razlago KP dejavnosti podlago za razlago, da se določbe 24. člena KP dejavnosti glede višine odpravnine uporabljajo tudi po uveljavitvi ZDR (razlaga komisije objavljena v Ur. l. RS, št. 33/03).

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka na drugi in tretji stopnji v znesku 142.475,00 SIT, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in mu iz naslova plačila razlike odpravnine v posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dosodilo 1,310.237,08 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3.9.1993 dalje, hkrati pa toženi stranki naložilo povračilo 131.416,80 SIT stroškov postopka. Ugotovilo je, da tožena stranka z izplačilom odpravnine na podlagi 2. alinee 2. odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02) v znesku 1,310.2-37,08 SIT (izračun na podlagi 1/4 povprečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto zaposlitve tožnika pri toženi stranki) ni v celoti izpolnila obveznosti iz naslova odpravnine, saj je tožnik na podlagi določb 24. člena za toženo stranko veljavne Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma (KP dejavnosti - Ur. l. RS, št. 83/97) opravičen do odpravnine v višini 50 % povprečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto zaposlitve pri toženi stranki.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da so stranke KP dejavnosti ob njeni sklenitvi v 24. členu le povzele takrat veljavno določbo 36.f člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) o višini odpravnine, ki pripada trajno presežnemu delavcu. Zato se šteje, da niso določile višje odpravnine, kot jo določa veljavni ZDR. Komisija za razlago KP dejavnosti je zato z razlago, da velja določba KP dejavnosti o višini odpravnine trajno presežnemu delavcu tudi za delavce, ki jim preneha delovno razmerje na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po določbah ZDR, presegla pooblastila. V skladu z določbami ZDR, na podlagi katerega je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, pa je tožena stranka tožniku odpravnino že v celoti izplačala. Sicer je sodišče ugotovilo, da postopek prisilne poravnave, ki je tekel nad toženo stranko, ne vpliva na vodenje postopka v tem delovnem sporu.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnik iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedlo, Ur. l. RS, št. 36/04) naj bi sodišče storilo, ker naj bi napačno povzelo mnenje komisije za razlago KP dejavnosti, hkrati pa naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ker razlage komisije o uporabi določb KP dejavnosti, o višini odpravnine trajno presežnim delavcem tudi po uveljavitvi ZDR, ni upoštevalo.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi strani, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da postopek prisilne poravnave nad toženo stranko ne vpliva na odločanje sodišča v tem sporu, saj v skladu z 2. odstavkom 60. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. l. RS, št. 67/93 do 52/99) potrjena prisilna poravnava nima pravnega učinka na terjatve upnikov iz 2. odstavka 160. člena tega zakona, kamor se uvrščajo tudi terjatve iz naslova neizplačane odpravinine po predpisih, ki urejajo delovno razmerje. To velja tudi za zamudne obresti, kot stransko terjatev, ki deli usodo glavne terjatve iz naslova odpravnine.

V zvezi s povzemanjem razlage komisije za razlago KP dejavnosti sodišče ni storilo bistvene kršitve določb pravnega postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je to vprašanje uporabe materialnega prava.

ZDR je v 109. členu na novo uredil višino odpravnine, ki jo je delodajalec dolžan plačati delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (pa tudi razloga nesposobnosti). Kot osnovo je določil povprečno mesečno plačo delavca v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, s tem da je za zaposlitev delavca pri delodajlcu do 5 let določena odpravnina v višini 1/5 osnove za vsako leto zaposlitve, za zaposlitev od 5 do 15 let odpravnina v višini 1/4 osnove za vsako leto zaposlitve in za zaposlitev delavca nad 15 let v višini 1/3 osnove za vsako leto zaposlitve. Pri tem je v 4. odstavku navedenega člena določeno, da opravnina ne sme presegati 10-kratnika osnove, razen če v KP dejavnosti ni določeno drugače. Že ta določba kaže, da ZDR ni določil najvišjih zneskov odpravnin, tako da je tudi glede odpravnin potrebno upoštevati določbo 2. odstavka 7. člena ZDR, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon, torej višje odpravnine.

ZDR (1990) glede na drugačani koncept delovnega razmerja ni urejal odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, temveč je plačilo odpravnine v 3. odstavku 36.f člena urejal v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja v posledici trajnega prenehanja potreb po delu delavca zaradi nujnih operativnih razlogov (33. člen). Za nujne operativne razloge v organizaciji (pri delodajalcu) je štel tehnološke, organizacijske ali strukturne razloge ter ekonomske razloge in ukrepe družbenopolitične skupnosti (29. člen). Na podlagi gornjih zakonskih določil je za toženo stranko veljavna KP dejavnosti v 5. odstavku 24. člena izrecno določila, da odpravnine presežnim delavcem znašajo najmanj 50% povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja za vsako leto dela pri delodajalcu. S takšno določbo je postala pravica do odpravnine tudi pravica iz kolektivne pogodbe.

Ker ZDR v 1. alinei 1. odstavka 88. člena poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljuje podobno, kot je ZDR (1990) v 29. členu opredelil operativne razloge, zaradi katerih je lahko delavcu v posledici prenehanja potreb po njegovem delu prenehalo delovno razmerje, in glede na določbe ZDR o možnosti določanja višjih pravic (tudi višje odpravnine) v KP, je imela komisija za razlago KP dejavnosti podlago za razlago, da se določbe 24. člena KP dejavnosti glede višine odpravnine uporabljajo tudi po uveljavitvi ZDR (razlaga komisije objavljena v Ur. l. RS, št. 33/03).

Ne glede na vsebinsko podobnost s 3. odstavkom 36.f člena ZDR (1990) je postala določba o višini odpravnin v 24. členu KP dejavnosti vsebine kolektivne pogodbe, ki je ZDR ni razveljavil. Ker pomeni ugodnejšo ureditev pravice do odpravnine, kar ni v nasprotju z zgoraj navedenimi določbami ZDR, je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pri odločanju o tožnikovem zahtevku za plačilo razlike odpravnine (kljub drugačni razlagi pristojne komisije) ni upoštevalo in posledično neutemeljeno spremenilo pravilno ugodilno sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilno.

Glede na povedano je revizijsko sodišče na podlagi 1. odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in kot pravilno in zakonito potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora v skladu s 1. odstavkom 134. člena ZPP tožniku povrniti utemeljene stroške postopka, ki so mu nastali v zvezi z njeno pritožbo. Gre za utemeljene stroške za vložitev odgovora na pritožbo (odv. nagrada pa tarifi, DDV in taksa v skupnem znesku 53.775,00 SIT) in za stroške za vložitev utemeljene revizije (odv. Nagrada po tarifi, DDV in taksa v skupnem znesku 88.700,00 SIT), kar znese skupno 142.475,00 SIT.