Jedro

Upnik, ki umakne predlog za izvršbo, mora dolžniku povrniti stroške (ugovora), razen, če je predlog za izvršbo upnik umaknil takoj, ko je dolžnik poplačal (upravičeno) izterjevano terjatev. V obravnavnem primeru je bil upnik tisti, ki je prvi umaknil predlog za izvršbo, kar je analogno umiku tožbenega zahtevka v pravdi, do tega pa ni prišlo iz razloga, ker bi dolžnik tik pred tem poplačal svoj dolg, temveč zato, ker je upnik ugotovil, da predloga za izvršbo ni vložil utemeljeno. Ni bil namreč dolžnik tisti, ki je svoje pravno sredstvo umaknil zaradi spoznanja, da le-to ni utemeljeno, da z njim nima možnosti za uspeh ipd., temveč ga je umaknil izključno zaradi upnikovega poprejšnjega umika predloga za izvršbo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v II. točki izreka spremeni tako, da mora upnik dolžniku povrniti 55,00 EUR stroškov ugovora v roku 8 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo do plačila, v preostalem pa se pritožba zavrne in sklep v III. točki izreka potrdi.

II. Upnik mora dolžniku povrniti 72,93 EUR pritožbenih stroškov v roku 8 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se umik ugovora z dne 12. 11. 2019 vzame na znanje (I. točka izreka sklepa), da dolžnik sam nosi stroške ugovora z dne 12. 11. 2019 (II. točka izreka sklepa) in da dolžnik sam nosi stroške obvestila z dne 13. 1. 2020 (III. točka izreka sklepa).

2. Zoper II. in III. točko izreka sklepa se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da je v tej zadevi dejanska situacija neprimerljiva s sodno prakso, na katero se sklicuje izpodbijani sklep. Upnik je namreč zoper dolžnika vložil neutemeljen predlog za izvršbo in zahteval plačilo terjatve, ki jo je dolžnik poravnal v celoti pred vložitvijo predloga za izvršbo. Zaradi tega je bil dolžnik prisiljen vložiti ugovor po svojem pooblaščencu ter se tako braniti pred neutemeljenim sklepom o izvršbi, saj je bilo to edino pravno sredstvo, ki bi lahko preprečilo poseg v dolžnikovo premoženjsko sfero in lastnino. Ugovor je bil utemeljen in nujno potreben. Utemeljenost priznava tudi upnik v odgovoru na ugovor in umiku predloga, kjer je izrecno navedel, da je po preučitvi dolžnikovega ugovora ugotovil, da je ugovor utemeljen in priznal, da je dolžnik svoj dolg poplačal pred vložitvijo predloga za izvršbo, zaradi česar je predlog za izvršbo umaknil. Zaradi umika dolžnik ni več imel interesa za meritorno odločanje o ugovoru, vendar je bil njegov ugovor utemeljen. Dolžnikov ugovor je bil nujno potreben, upnikov predlog za izvršbo pa neutemeljen, zaradi česar v takšni situaciji ne pride v poštev določba 158. člena ZPP, temveč 156. in 157. člen ZPP, saj so stroški nastali izključno po upnikovi krivdi in dolžnik ni dal povoda za izvršbo. V nasprotnem primeru bi vsi dolžniki morali vztrajati na nesmiselnem meritornem obravnavanju njihovih ugovorov in bi obremenjevali instančno sodišče. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena, delno pa ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da dolžnik sam krije svoje ugovorne stroške, obrazložilo z utemeljitvijo, da mora dolžnik, ki je ugovor umaknil, glede na smiselno uporabo določbe drugega odstavka 158. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, nositi svoje stroške postopka z ugovorom (če bi upnik priglasil stroške odgovora na ugovor, bi mu jih moral povrniti), odločitev, da dolžnik sam krije stroške obvestila z dne 13. 1. 2020, pa z obrazložitvijo, da obvestila dolžnik ni vložil zaradi ravnanj upnika, temveč zaradi obvestila o umiku ugovora, zato ne gre za stroške, ki bi mu jih neutemeljeno povzročil upnik.

7. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje dne 29. 10. 2019 zoper dolžnika izdalo sklep o izvršbi, zoper katerega je ta dne 12. 11. 2019 vložil ugovor. Ugovor je sodišče prve stopnje vročilo v izjavo upniku, ki je dne 20. 12. 2019 odgovoril na ugovor in v svojem odgovoru navedel, da po preučitvi dolžnikovega ugovora ugotavlja, da je ta utemeljen. Upnik je namreč zmotno štel, da mu je dolžnik po izvršilnem naslovu dolžan povrniti tudi del sodne takse. Upnik je torej ugotovil, da je bil njegov zahtevek neutemeljen, posledično pa to pomeni, da je bil dolžnikov dolg poplačan že pred vložitvijo predloga za izvršbo. Glede na navedeno je upnik predlog za izvršbo umaknil. 8. Skladno s 158. členom ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (prvi odstavek tega člena), stranka, ki umakne pravno sredstvo, pa mora nasprotni stranki povrniti stroške, nastale zaradi pravnega sredstva (drugi odstavek tega člena). Ob smiselni uporabi tega določila (15. člen ZIZ) mora upnik, ki umakne predlog za izvršbo, dolžniku povrniti stroške (ugovora), razen, če je predlog za izvršbo upnik umaknil takoj, ko je dolžnik poplačal (upravičeno) izterjevano terjatev, dolžnik, ki umakne ugovor, pa upniku povrniti stroške, ki so mu nastali zaradi ugovora (odgovora na ugovor). V izvršilnem postopku pa je treba uporabiti tudi stroškovni pravili iz petega in šestega odstavka 38. člena ZIZ, po katerih mora dolžnik upniku povrniti (le) stroške, ki so potrebni za izvršbo, upnik pa dolžniku stroške, ki mu jih je ta neutemeljeno povzročil. 9. Tako ob uporabi šestega odstavka 38. člena ZIZ kot (pravilnega dela) določbe 158. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ mora v konkretnem primeru stroške nasprotne stranke, in sicer ugovora, kriti upnik. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo, da je v obravnavnem primeru bil upnik tisti, ki je prvi umaknil predlog za izvršbo, kar je analogno umiku tožbenega zahtevka v pravdi, do tega pa ni prišlo iz razloga, ker bi dolžnik tik pred tem poplačal svoj dolg, temveč zato, ker je upnik ugotovil, da predloga za izvršbo ni vložil utemeljeno. Navedeno je upnik jasno in izrecno navedel v svojem odgovoru na ugovor. Sodišče prve stopnje bi torej moralo uporabiti prvi odstavek 158. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in ne drugega odstavka tega člena. Ni bil namreč dolžnik tisti, ki je svoje pravno sredstvo umaknil zaradi spoznanja, da le-to ni utemeljeno, da z njim nima možnosti za uspeh ipd., temveč ga je umaknil izključno zaradi upnikovega poprejšnjega umika predloga za izvršbo. Ob umiku ugovora pa je dolžnik tudi jasno navedel, da zahteva povrnitev stroškov, ki so mu nastali z ugovorom (pa tudi z dotičnim umikom ugovora).

10. Dolžnikov zahtevek za povrnitev ugovornih stroškov je bil utemeljen tudi na podlagi šestega odstavka 38. člena ZIZ. Upnik je namreč v odgovoru na ugovor in umiku predloga za izvršbo sam navedel, da je bil njegov predlog za izvršbo neutemeljen, saj je dolžnik svoj dolg poplačal že pred vložitvijo predloga za izvršbo. Navedeno pa pomeni, da je upnik dolžniku neutemeljeno povzročil ugovorne stroške in mu jih torej mora povrniti (primerjaj sklep VSL III Ip 3597/2015 in VSL I Ip 3240/2015). V tem delu je dolžnikova pritožba po povedanem utemeljena.

11. Ni pa dolžnikova pritožba utemeljena glede III. točke izreka izpodbijanega sklepa, t.j. glede stroškov, ki so dolžniku nastali z izjavo o umiku ugovora. Res je sicer sodišče prve stopnje dolžnika z dopisom z dne 24. 12. 2019 pozvalo, naj glede na ustavitev izvršbe navede, ali vztraja pri ugovoru, vendar na to, če dolžnik ne bi odgovoril na dopis sodišča, ni vezalo nobene za dolžnika negativne posledice. Če dolžnik na dopis sodišča ne bi odgovoril, bi sodišče prve stopnje samo presojalo njegov interes za meritorno obravnavo ugovora (primerjaj sklep VSL II Ip 2686/2015), skladno z ustaljeno sodno prakso pa bi ne glede na navedeno moralo odločiti tudi o dolžnikovih ugovornih stroških (primerjaj sklep VSL II Ip 2430/2016). Dolžnikova izjava o umiku ugovora v konkretnem primeru torej ni vplivala na to, kako je moralo postopati sodišče. Tudi glede dolžnikovih stroškov pa je v izvršilnem postopku treba upoštevati pravilo, da je na splošno mogoče priznati le stroške, ki so za postopek potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), stroški te izjave pa po povedanem za postopek niso bili potrebni. Prav tako pa v tem delu drži stališče sodišča prve stopnje, da dolžniku stroškov izjave o umiku upnik ni neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

12. V ugovoru je dolžnik torej priglasil stroške, katerih povrnitev je utemeljeno zahteval, vendar pa je dolžnik svoj stroškovni zahtevek opredelil le glede zneska sodne takse za ugovor, ki je znašala 55,00 EUR. Morebitna dodatna opredelitev stroškov se v spisu ne nahaja. Skladno s 163. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ mora biti stroškovni zahtevek stranke opredeljen in določen, to pa je v konkretnem primeru le glede stroškov sodne takse. Pritožbi zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa je višje sodišče zato ugodilo tako, da je sklep v tem delu spremenilo tako, da mora upnik dolžniku povrniti 55,00 EUR stroškov ugovora s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Glede III. točke izreka sklepa pa je višje sodišče neutemeljeno pritožbo, ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo, in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Dolžnik je s pritožbo delno uspel, pri čemer vrednost izpodbijanega dela, t.j. spornega predmeta v tem pritožbenem postopku, znaša 55,00 EUR ugovornih stroškov in 74,66 EUR stroškov izjave o umiku, skupaj torej 129,33, EUR oziroma 216,00 odvetniških točk. Dolžnikov pritožbeni uspeh višje sodišče ocenjuje na 40%, zato mu je priznalo tak odstotek pritožbenih stroškov, ki znašajo 200 točk nagrade za pritožbo po 6. točki tar. št. 27 Odvetniške tarife (OT), 2% pavšal za izdatke po 11. členu OT, 22% DDV in 33,00 EUR, torej 72,93 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).