Jedro

Ker tožena stranka ni presodila vseh dokazov, izvedenih v upravnem postopku, je bistveno kršila pravila postopka, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, ko je njeno odločbo odpravilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 217/99-14 z dne 19.6.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 popr., v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožničini tožbi in odločbo tožene stranke z dne 5.1.1999 odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je bila v revizijskem postopku odpravljena odločba Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 28.10.1997, s katero je bil B.K. za obdobje od 5.7.1941 do 15.5.1945 priznan status žrtve vojnega nasilja - begunke in odločeno, da se ji tega statusa in iz njega izhajajočih pravic ne prizna. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje med drugim navedlo, da je B.K. v upravnem postopku dokazovala neposredno grozeče vojno nasilje, ki mu je bila z družino izpostavljena in pred katerim je dne 5.7.1941 pobegnila na Hrvaško, z listinami in s pričami. Iz predloženega sklepa o cenitvi vojne škode z dne 5.9.1995 izhaja, da je bila njenemu možu M.K. izplačana vojna škoda zaradi omejitve osebne svobode za neplačano ali premalo plačano delo. V upravnem postopku pa so bile zaslišane priče B.R., R.M. in A.M., ki so vse enako opisovale razloge za pobeg družine na Hrvaško. Tožena stranka je svojo odločitev, da B.K. ni uspelo dokazati neposredne grožnje ali nevarnosti, ki bi grozila njej oziroma njeni družini, oprla na potrdilo SPIZ-a o pokojninski dobi za M.K., ki je bil skorajda vse obdobje, ko naj bi bili v begunstvu, zaposlen, ter na dejstvo, da je B.K. po rodu iz Hrvaške, kar naj bi bil pravzaprav dejanski razlog za odhod družine. Ni pa tožena stranka presodila izpovedb, navedenih treh prič, ki so bile v upravnem postopku zaslišane. Ker tožena stranka teh dokazov ni ocenila niti vsakega posebej, niti skupaj z drugimi izvedenimi dokazi v upravnem postopku, je po presoji sodišča prve stopnje kršila določbo 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Navedena kršitev pravil postopka pa je lahko vplivala na pravilnost sklepa o dejanskem stanju in s tem tudi na odločitev o stvari.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Navaja, da je pri odločanju o priznanju statusa žrtve vojnega nasilja B.K. na pravilno in zakonito ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila materialno pravo. Pri odločanju je upoštevala vse priložene dokaze, tudi izjave prič in v obrazložitvi odločbe to tudi navedla. Pritožuje se tudi zato, ker je bila v upravnem sporu U 216/99, ki ga je tožnica sprožila v zvezi s priznanjem statusa žrtve vojnega nasilja - begunca v lastni zadevi njena tožba kot neutemeljena zavrnjena. Po presoji sodišča prve stopnje, tožnici ni uspelo dokazati neposredne grožnje oziroma nevarnosti, ki bi grozila njej oziroma njeni družini in ki bi imela za posledico prisilno izselitev oziroma pobeg pred prisilno izselitvijo. V obeh upravnih zadevah gre za enako stanje stvari, listine v obeh spisih so enake, zato so bila v obeh postopkih ugotovljena ista dejstva, ki so pomembna za pravilno in zakonito odločbo. V obeh revizijskih postopkih je tožena stranka presojala iste dokaze in enako odločitev v obeh primerih enako obrazložila. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 9. člena ZUP/86 odloči o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, pooblaščena uradna oseba po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Navedeno pomeni, da je vsak izvedeni dokaz podvržen presoji oziroma oceni upravnega organa. Tožena stranka je z odločbo, izpodbijano v upravnem sporu, v revizijskem postopku odločila, da se tožničini pravni prednici B.K. ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunke. Ker je iz obrazložitve njene odločbe razvidno, da se ni izjasnila o vsakem dokazu posebej, ki je bil izveden v upravnem postopku, saj ni presodila izjav zaslišanih prič, je kršila navedeno zakonsko določbo, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Navedena pomanjkljivost v postopku, je, tudi po presoji pritožbenega sodišča, takšnega pomena, da bi lahko vplivala na pravilnost sklepa o dejanskem stanju in s tem na odločitev o stvari. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je nezakonito odločbo tožene stranke odpravilo.

Na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati v pritožbi uveljavljani ugovori, saj je pritožbeno sodišče s sklepom I Up 716/2000-2 z dne 23.1.2002 sodbo sodišča prve stopnje U 216/99-6 z dne 8.5.2000 razveljavilo.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani razlogi s katerimi tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.