Jedro

Organ za BPP je svoj zaključek, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP, oprl na prvi in drugi odstavek 13. člena ZBPP in prvi odstavek 152. člena ZUJF v zvezi z 8. členom ZSVarPre ter s strani tožnice predložena dokazila o izplačani pokojnini in vpogledom v uradne evidence, iz katerih izhaja, da je tožnica v obdobju med oktobrom in decembrom 2014 prejela dohodek v skupni višini 2.114,64 EUR, kar je mesečno 704,88 EUR. Ker tožnica v zakonu določen cenzus torej presega, je organ njeno prošnjo utemeljeno zavrnil. Pri tem se pri ugotovljeni višini dohodka ne morejo upoštevati zatrjevani visoki življenjski stroški, kakor tudi ne stroški v zvezi s plačevanjem kredita, saj ti ne sodijo med odhodke, ki jih ZSVarPre določa kot upoštevne pri ugotavljanju zmanjšanja lastnega dohodka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za BPP zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v postopku obnove pravdnega postopka, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, III P 1102/2008 zaradi plačila odškodnine v višini 101.520,00 EUR ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Glede na 11. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki ga je organ tudi povzel, mora prosilec izpolnjevati finančni in druge z zakonom določene pogoje. Organ je tako ugotavljal, ali tožnica izpolnjuje finančni pogoj po 13. členu ZBPP in ugotovil, da je tožnica v obdobju zadnjih treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje (od oktobra do decembra 2014) prejela dohodek v višini 2.114,64 EUR, ki obsega neto pokojnine. Po 23. členu ZBPP je tožnica samska oseba. Povprečni mesečni osebni dohodek tožnice torej znaša 704,88 EUR in presega višino 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je določen v 8. členu Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), spremembo prvega odstavka 36. člena istega zakona ter indeks rasti cen življenjskih potrebščin, po katerem 2-kratnik znaša 538,40 EUR. Odtegljaji, ki izhajajo iz potrdil o prejetih pokojninah, pa ne sodijo med odtegljaje, ki bi jih bilo treba upoštevati kot odhodke po ZSVarPre. Organ je zato njeno prošnjo zavrnil. Tožnica je v tožbi navedla, da odločbo izpodbija v celoti. Ker je bila deložirana, ji je bila povzročena nenadomestljiva škoda. Povzročila ji jo je sodna izvršiteljica A.A., vendar kljub dokazom to ni bilo upoštevano. Tudi revizija je bila zavržena, kljub temu, da je bila pravočasno oddana. Zaprosila je za obnovo postopka, ker nima denarja in zato ne more plačati odvetnika, prosila je za BPP, pa ji je bila zavrnjena, čeprav jo je v vseh postopkih dobila, ker ima težke finančne zadeve. Prosila je, da sodišče odloči, da ji pripada BPP, hkrati je prosila za oprostitev stroškov postopka in oprostitev plačila sodnih taks, ker je pod robom normalnega preživetja, zato mora živeti v skromnem najemniškem stanovanju, ki jo stane 350 EUR, dodatno so še stroški ogrevanja, ki so v zimskem času 120 EUR, plačati mora tudi dodatno zdravstveno zavarovanje 29 EUR, kar pomeni, da ji ostane minimalno za preživetje. Pri pokojnini pa mora plačevati še za kredit, ki je bil porabljen v hiši, da si je rešila stanovanjski problem, sedaj pa je brez vsega. Občasno prosi za izredno socialno pomoč, ki jo tudi prejme. Smiselno je predlagala odpravo odločbe.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, zanjo pa je organ navedel pravilne in izčrpne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še navaja: Organ je svoj zaključek, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP, oprl na prvi in drugi odstavek 13. člena ZBPP (po katerih se šteje, da je socialno stanje prosilca zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo in da zato izpolnjuje finančni pogoj za redno BPP, če z mesečnim dohodkom ne presega dvakratnega zneska osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom) in prvi odstavek 152. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ v zvezi z 8. členom ZSVarPre (ki določa za obravnavano obdobje osnovni znesek minimalnega dohodka v višini 269,20 EUR) ter s strani tožnice predložena dokazila o izplačani pokojnini in vpogledom v uradne evidence, iz katerih izhaja, da je tožnica v obdobju med oktobrom in decembrom 2014 prejela dohodek v skupni višini 2.114,64 EUR, kar je mesečno 704,88 EUR. Ker tožnica v zakonu določen cenzus torej presega, je organ njeno prošnjo utemeljeno zavrnil. Pri tem se pri ugotovljeni višini dohodka - kot je tožnici pojasnil že upravni organ - ne morejo upoštevati zatrjevani visoki življenjski stroški, kakor tudi ne stroški v zvezi s plačevanjem kredita, saj ti ne sodijo med odhodke, ki jih ZSVarPre določa kot upoštevne pri ugotavljanju zmanjšanja lastnega dohodka (14. člen).

Ker pa mora prosilec za BPP izpolnjevati oba pogoja: finančnega in vsebinskega (tretji odstavek 11. člena ZBPP), na presojo organa (in tudi sodišča v tem upravnem sporu) ne morejo vplivati navedbe tožnice o postopku, za katerega je zaprosila za dodelitev BPP, ne glede na to, za kakšno po vsebini zadevo gre.

O predlogu tožnice za taksno oprostitev sodišče v obravnavani zadevi ne bo posebej odločalo, ker se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) taksa v postopkih odločanja o dodelitvi BPP ne plačuje. Drugi stroški pa v tem upravnem sporu niso nastali.

Glede na povedano je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.