Jedro

Konvencija združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija), ki v tem primeru velja za vsebino pravnega posla, vprašanja zastaranja ne ureja. Za ugotovitev, po katerem pravu se presoja to vprašanje, je zato treba uporabiti določbe ZMZPP, ki se nanašajo na pogodbeni statut.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč nižjih stopenj se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 1999/01230 z dne 20. 12. 1999 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek, vložen zaradi neplačila preostanka kupnine za dobavljen pletilni stroj, zaradi zastaranja v celoti zavrnilo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008), zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah ZPP.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka predlaga, naj sodišče revizijo zavrne.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: - tožeča stranka kot prodajalec in tožena stranka kot kupec sta dne 17. 11. 1994 sklenili prodajno pogodbo št. 94110199, katere predmet je bil pletilni stroj; - tožena stranka se je zavezala plačati kupnino za pletilni stroj po načrtu plačil, kot je bil naveden v prodajni pogodbi; - tožena stranka je zadnje plačilo opravila dne 10. 7. 1995; po načrtu plačil iz prodajne pogodbe je prvi naslednji obrok zapadel v plačilo dne 15. 8. 1995, zadnji obrok pa dne 15. 12. 1995; - tožeča stranka je predlog za izvršbo vložila dne 11. 2. 1999 oziroma več kot tri leta po zapadlosti zadnjega neplačanega obroka; - tožena stranka dolga do tožeče stranke ni priznala; - tožena stranka je predlagala izbris iz registra samostojnih podjetnikov dne 16. 10. 2000; tožeča stranka ima svoj sedež v Nemčiji.

Revizijske navedbe

6. Tožeča stranka v reviziji očita, da sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo določb nemškega Državljanskega zakonika (Bürgerliches Gesetzbuch, v nadaljevanju BGB) o zastaranju. Navaja, da je v času vložitve tožbe oziroma izvršilnega predloga z dne 11. 2. 1999 veljal stari BGB, ki je za terjatve iz prodajne pogodbe določal štiriletni zastaralni rok. Krajši triletni zastaralni rok je bil uveljavljen s spremembo BGB šele dne 1. 1. 2002 in za rešitev obravnavanega primera ne more veljati.

7. Tožeča stranka nadalje očita, da naj bi bila obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje v nasprotju z dokumenti o nemškem pravu, ki se nahajajo v spisu. Gre za dopis in besedilo nemškega Zveznega ministrstva za pravosodje z dne 22. 10. 1998, ki ga je sodišču prve stopnje posredovalo slovensko Ministrstvo za pravosodje.

8. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da bi bilo glede na navezne okoliščine treba uporabiti slovensko pravo, ki v Zakonu o obligacijskih razmerjih enako kot nemški Državljanski zakonik (BGB) določa triletni zastaralni rok.

9. Revizija je utemeljena.

Presoja utemeljenosti revizije

10. V obravnavanem primeru gre za spor z mednarodnim elementom, saj ima tožeča stranka svoj sedež v Nemčiji.

11. Sodišče druge stopnje je ravnalo pravilno, ko je za presojo vprašanja zastaranja uporabilo nemško pravo. Kot je sodišče druge stopnje pravilno obrazložilo, se v skladu z določbo 8. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/1999, 45/2008, v nadaljevanju ZMZPP) za zastaranje uporabi pravo, ki velja za vsebino pravnega posla. Konvencija združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Ur. l. SFRJ, MP, št. 10/1984; Ur. l. RS, MP, št. 19/1993 (Ur. l. RS, št. 65/1993); Dunajska konvencija), ki v tem primeru velja za vsebino pravnega posla, vprašanja zastaranja ne ureja. Za ugotovitev, po katerem pravu se presoja to vprašanje, je zato treba uporabiti določbe ZMZPP, ki se nanašajo na pogodbeni statut. 12. ZMZPP kot primarno navezno okoliščino za določitev prava, ki se uporabi za pogodbo, določa avtonomijo strank (19. člen ZMZPP). Kadar stranki svoje pravice do izbire prava, po katerem naj se presoja njuna pogodba, ne izkoristita, pa je kot subsidiarna navezna okoliščina določeno pravo najtesnejše povezanosti, pri čemer ZMZPP vzpostavlja domnevo, da je najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, stalno prebivališče oziroma sedež (20. člen ZMZPP). V primeru prodajne pogodbe je ključen sedež prodajalca, pri čemer ni relevantno, ali v postopku pred sodiščem nastopa v vlogi tožeče ali tožene stranke.

13. Glede na to, da pravdni stranki nista zatrjevali, da bi sami izbrali pravo, po katerem naj se presoja njuno pravno razmerje, je sodišče druge stopnje na podlagi domneve iz 20. člena ZMZPP pravilno zaključilo, da je za presojo zastaranja treba uporabiti pravo prodajalčevega sedeža, torej nemško pravo. Uporaba prava druge države bi prišla v poštev le, če bi bile podane posebne okoliščine (kot so na primer dogovorjeni kraj izpolnitve, jezik pogodbe, dogovorjena valuta in druge), na podlagi katerih bi bilo v konkretnem primeru mogoče ovreči zakonsko domnevo, da je najtesnejša vez podana s pravom države, v kateri ima prodajalec svoj sedež.

14. V zvezi s presojo ugovora zastaranja po nemškem pravu pa tožeča stranka v reviziji utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava. Institut zastaranja po nemškem pravu je bil tekom postopka namreč spremenjen.

15. V času sklenitve prodajne pogodbe je bilo vprašanje zastaranja urejeno v paragrafih 194 do 225 nemškega Državljanskega zakonika (BGB). Z uveljavitvijo Zakona o posodobitvi obligacijskega prava (Schuldrechtsmodernisierungsgesetz) dne 1. 1. 2002 pa so bile določbe paragrafov 194 do 218 novelirane, določbe paragrafov 219 do 225 pa razveljavljene.

16. Prehod s stare na novo ureditev instituta zastaranja je uredil paragraf 6 člena 229 Uvedbenega zakona k Državljanskemu zakoniku (Einführungsgesetz zum Bürgerlichen Gesetzbuch, v nadaljevanju prehodni predpis), ki je med drugim določil, da se predpisi Državljanskega zakonika o zastaranju v različici, veljavni od 1. 1. 2002, uporabljajo za ta dan obstoječe in še ne zastarane terjatve (prvi odstavek). Navedeno pomeni, da se nova ureditev instituta zastaranja uporabi le, če terjatev po prej veljavni ureditvi še ni zastarala. Prehodni predpis je prav tako določil, da za čas pred 1. 1. 2002 za začetek, zadržanje, zadržanje teka in ponovni začetek zastaranja veljajo predpisi Državljanskega zakonika (BGB) v do tega dne veljavni različici (prvi odstavek). Določil je tudi, da če je zastaralni rok po Državljanskem zakoniku (BGB) v različici, veljavni od 1. 1. 2002 (novi zastaralni rok), krajši od roka po Državljanskem zakoniku (BGB) v različici, veljavni do tega dne (stari zastaralni rok), se krajši rok računa od 1. 1. 2002 dalje (četrti odstavek). Če je nasprotno novi zastaralni rok daljši od starega zastaralnega roka, pa velja, da je zastaranje dokončano s potekom starega zastaralnega roka (tretji odstavek).

17. Upoštevaje paragraf 6 člena 229 Uvedbenega zakona k Državljanskemu zakoniku je torej za čas pred 1. 1. 2002 treba uporabiti stare določbe o začetku teka zastaralnega roka ter dolžino zastaralnega roka po stari ureditvi.

18. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev, da je terjatev iz prodajne pogodbe zastarala, oprlo na novo ureditev instituta zastaranja in triletni zastaralni rok, ne da bi pri tem upoštevalo prehodni predpis in za čas pred 1. 1. 2002 uporabilo določbe stare ureditve. Za presojo, ali je sodišče zaradi tega napravilo napačen materialnopravni zaključek glede zastaranja vtoževane terjatve, je zato treba preveriti, ali je bila terjatev zastarana tudi po določbah stare ureditve instituta zastaranja.

19. Iz stare nemške ureditve instituta zastaranja pred 1. 1. 2002 izhaja, da terjatve trgovcev za dobavo blaga, kjer se storitev opravi za podjetje dolžnika, zastarajo v krajšem zastaralnem roku štirih let (1. točka prvega odstavka in drugi odstavek paragrafa 196 BGB). Iz navedene določbe nemškega Državljanskega zakonika (BGB) izhajajo naslednji pogoji za uporabo štiriletnega zastaralnega roka: i) prodajalec mora biti trgovec (Kaufmann), kar pomeni, da mora iti za subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost (paragraf 1 do 7 Trgovinskega zakonika (Handelsgesetzbuch)); ii) storitev se mora nanašati na dobavo blaga (Lieferung von Waren); iii) ter se mora opraviti za podjetje dolžnika (Gewerbebetrieb des Schuldners), pri čemer je s podjetjem mišljen vsak subjekt, ki deluje z namenom ustvarjanja dobička.

20. V obravnavanem primeru so bili pogoji za uporabo štiriletnega zastaralnega roka izpolnjeni, saj kot prodajalec nastopa komanditna družba (KG), ki ustreza pojmu trgovca po nemškem pravu, predmet prodajne pogodbe je dobava blaga – pletilnega stroja, šlo pa je za dobavo toženi stranki, ki je bila samostojni podjetnik, in je v tem smislu šlo za podjetje dolžnika.

21. V skladu s staro ureditvijo je krajši zastaralni rok začel teči z zaključkom leta, v katerem je terjatev nastala (paragraf 201 v zvezi s paragrafom 198 BGB), kar za navedeni primer pomeni, da je štiriletni zastaralni rok pričel teči z iztekom 31. 12. 1995. Nova ureditev predvideva sicer krajši triletni zastaralni rok, vendar pa, ker bi le-ta glede na prehodni predpis lahko začel teči šele s 1. 1. 2002, je za obravnavani primer pred 1. 1. 2002 še vedno relevanten stari štiriletni zastaralni rok. Upoštevaje štiriletni zastaralni rok pa terjatev tožeče stranke ob vložitvi tožbe oziroma predloga za izvršbo dne 11. 2. 1999 še ni bila zastarana.

22. Po povedanem se izkaže, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo novo nemško ureditev instituta zastaranja in krajši triletni zastaralni rok ter zato napravilo napačen materialnopravni zaključek, da je bila terjatev iz prodajne pogodbe ob vložitvi tožbe oziroma predloga za izvršbo zastarana. Ker zaradi takšnega zaključka sodišči nižje stopnje nista ugotavljali, ali je tožena stranka svojo obveznost plačila kupnine iz prodajne pogodbe izpolnila v celoti, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo ter razveljavilo sodbi sodišč nižje stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje (380. člen ZPP).

23. Vrhovno sodišče še dodaja, da nasprotno očitek tožeče stranke glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen. Nasprotje med obrazložitvijo in spisnim gradivom o nemškem pravu, na katerega se sklicuje tožeča stranka v reviziji, bi bilo podano le v primeru, če bi sodišče citiralo oziroma povzemalo navedeno gradivo v nasprotju z njegovo dejansko vsebino, za kar pa v navedenem primeru ne gre, saj se sodišče druge stopnje pri obrazložitvi na to gradivo sploh ni oprlo.

24. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.