Jedro

Sodišče prve stopnje je pri zaključku o neutemeljenosti toženčevega ugovora glede obstoja pogoja subjektivne nevarnosti pravilno zaključilo, da trenuten obstoj zadostnih sredstev za poplačilo tožnikove terjatve, subjektivne nevarnosti za bodočo uveljavitev terjatve ne izključuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijani II. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom ugovoru tožene stranke z dne 25. 11. 2020 zoper sklep o izdaji začasne odredbe Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. P 247/2020 z dne 19. 11. 2020 ugodilo in postopek zavarovanja z začasno odredbo ustavilo (I. točka izreka), ugovor tožene stranke z dne 8. 12. 2020 zoper sklep Okrajnega sodišča v Celju opr. št. P 247/2020 z dne 26. 11. 2020 zavrnilo (II. točka izreka) ter sklenilo, da bo o stroških postopka zavarovanja odločeno v okviru odločanja o glavni stvari (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločitev sodišča prve stopnje pod II. točko izreka se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Očita, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožnik verjetno izkazal obstoj denarne terjatve. V zvezi s tem izpostavlja, da iz dogovora o plačilu z dne 30. 10. 2018 ter aneksa k dogovoru z dne 13. 3. 2019 izhaja, da sta se stranki dogovorili, da tožnik za celovito opravljeno delo tožencu ne bo zaračunal več kot 14.520,00 EUR ter da je toženec s potrdili o opravljenih plačilih izkazal, da je navedeni znesek tožniku poravnal. Ker vtoževana denarna terjatev iz navedenih listin ne izhaja, izpodbijani odločitvi očita obremenjenost s kršitvijo po 15. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP. Ker dolžnik z ničemer ni izkazal obstoja ustnega dogovora oziroma okoliščine, da naj bi obstajala podlaga za dodatno zaračunavanje storitev oziroma del, ki presegajo okvir sklenjenega dogovora za 100 %, je zaključek sodišča prve stopnje o izkazanosti verjetnega obstoja denarne terjatve napačen. Glede drugega zahtevanega pogoja, subjektivne nevarnosti v zvezi z uveljavitvijo nedenarne terjatve, zatrjuje, da je v ugovornem postopku z navedbami in predloženimi listinskimi dokazi v celoti ovrgel posplošene in neresnične navedbe tožnika, da je plačilno nesposoben, da se mu premoženje zmanjšuje ter da je stanovanje obremenjeno s hipoteko banke. Poudarja, da je v ugovoru konkretizirano zatrjeval, da je s prodajo nepremičnine ... .../8 prejel kupnino, s katero še vedno razpolaga in kar je izkazal s predloženim bančnim izpiskom o stanju na transakcijskem računu (2.047,28 EUR) oziroma izpiskom mobilne banke o stanju na varčevalnem računu (63.702,76 EUR), da drugih neporavnanih obveznosti nima, da je tožnik edini upnik ter da bo tudi v bodoče imel glede na trenutno premoženjsko stanje denarna sredstva za plačilo vtoževane terjatve, za kar je predlagal tudi lastno zaslišanje. Ob tem izpostavlja, da tožnik subjektivne nevarnosti niti ni ustrezno zatrjeval, s čimer je bilo tožencu dejansko onemogočeno, da se brani ter sodišču očita, da takšne posplošene in pomanjkljive tožnikove dejanske podlage predlagane začasne odredbe pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe ne bi smelo upoštevati, saj je toženec v svojem ugovoru v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevana dejstva utemeljeno prerekal. V posledici napačnega postopanja sodišča prve stopnje zatrjuje, da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, saj je sodišče v nasprotju z določbo 7. člena ZPP svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih tožnik ni zatrjeval ter toženi stranki tako onemogočilo, da se o njih izjavi. Ker tožnik dokazov za svoje trditve sploh ni predložil, toženec pa je v zvezi z zatrjevanimi okoliščinami predlagal svoje zaslišanje, poudarja, da bi sodišče dokaz z zaslišanjem toženca moralo izvesti, zato je z opustitvijo tega dokaza kršilo načelo kontradiktornosti in je izpodbijana odločitev obremenjena s kršitvijo po 8. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP. Ker je toženec s predloženimi listinami dokazal, da bi tudi po poplačilu s hipoteko zavarovane terjatve drugega upnika še vedno razpolagal z zadostnimi sredstvi, tožnik pa ni izkazal, da bi bil toženec plačilno nesposoben ter da pred tožnikom skriva kupnino, sklep pa o tem nima nobenih razlogov, pritožba očita, da se odločitev zaradi manjka razlogov o odločilnih dejstvih ne da preizkusiti in je vsled temu obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP. Pri tem sodišču še očita, da je zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Pojasnjuje, da je nepremičnino z ID znakom ... .../8 prodal izključno zato, ker ni imel več namena graditi na tej parceli stanovanjske hiše zase, kar bi lahko v ugovornem postopku potrdil z lastnim zaslišanjem. Očita, da so predvidevanja sodišča, da bo prodal tudi preostali dve nepremičnini, zgolj hipotetična ter da brez izkazanega konkretnejšega delovanja tožene stranke to ne more imeti negativnega vpliva na uveljavitev terjatve. Ker je hipoteka zastavna pravica na nepremičnini in ne na denarnem dobroimetju, je nesprejemljiv in nerazumljiv tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da kljub denarnemu dobroimetju na obstaja nevarnost za kasnejšo uveljavitev terjatve tožnika, saj je ena izmed nepremičnin (pre)obremenjena, druga pa predstavlja manjše stanovanje, pri čemer sodišču še očita, da zaključka o preobremenjenosti njegove nepremičnine ni obrazložilo. Poudarja, da je s prodajo ene izmed njegovih nepremičnin tožniku kvečjemu olajšal uveljavitev njegove negotove terjatve, saj bo v primeru prisilne izvršbe zagotovo hitreje in lažje poplačan z rubežem dolžnikovih denarnih sredstev kot pa s prodajo nepremičnine. Zatrjuje, da je vrednost njegovega premoženja vsekakor večja od vsote zavarovane in vtoževane terjatve ter sodišču očita, da presoje vrednosti njegovega premoženja sploh ni opravilo. Ker sklep o tem nima razlogov, ga v zvezi s tem ni mogoče preizkusiti. Opozarja, da je dokazal, da je obravnavano parcelo prodal na pošten način ter da kupnine ne skriva, zato sodišču očita neutemeljenost zaključka, da gre pri tem za njegovo aktivno ravnanje, ki kaže na otežitev izterjave sporne terjatve. V zvezi s tem se sklicuje na sklep VSL I Cp 2571/2018. Očita, da je povsem zmotno sodišče ugotovilo tudi pogoj po tretjem odstavku 270. člena ZIZ, zato pritožba v zvezi s tem izpostavlja, da je večinska sodna praksa enotna in jasna, da vsak poseg v tujo lastnino predstavlja za lastnika škodo, saj je pravica razpolaganja bistveni element lastninske pravice. Pri tem poudarja, da tožnik te škode niti ni ustrezno zatrjeval, saj konkretnih okoliščin glede premoženjskega stanja toženca niti ni predstavil in sodišče ni moglo ugotoviti, da to premoženje toženca predstavlja njegov neznatni del. Zatrjuje, da prepoved odtujitve in obremenitve kar dveh njegovih nepremičnin, tudi ob tehtanju ustavnih pravic ni mogoče enačiti s pojmom škode, ki je enaka neznatni. Na tem mestu poudarja, da je le spremenil obliko premoženja, zato se sodišče povsem neutemeljeno sklicuje na tožnikovo pravico do sodnega varstva, arbitrarnost tega zaključka pa predstavlja kršitev načela enakega varstva pravic (22. člen URS), pravice do poštenega sojenja in pravice do sodnega varstva (23. člen URS). Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sklepa sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu z zavrnitvijo predloga za izdajo začasne odredbe oziroma podredno razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške, nastale z vložitvijo odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitki o obremenjenosti sklepa z absolutno bistveno kršitvijo postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP ter s 15. členom ZIZ so neutemeljeni. Sklep je obrazložen, ima vse potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in ki ne nasprotujejo izreku, tako da je pritožbeni preizkus omogočen.

6. Z izpodbijanim delom sklepa je bilo odločeno o ugovoru zoper s sklepom z dne 26. 11. 2020 izdano začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve.

7. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, čeprav se v obrazložitvi pod točko 14 očitno pomotoma sklicuje na določbo drugega odstavka 272. člena ZIZ, se utemeljenost ugovora v zvezi z izkazanostjo pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve presoja glede na pogoje, ki jih določa 270. člen ZIZ. Po določbi prvega odstavka 270. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, pri čemer mora glede na drugi odstavek 270. člena ZIZ upnik za verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ).

8. Po določbi prvega odstavka 11. člena ZIZ mora sodišče v postopkih zavarovanja postopati hitro. Vsled temu je tudi dokazni standard glede obstoja dejstev, ki utemeljujejo sklep o izpolnjenosti pogojev, zahtevanih za izdajo začasne odredbe nižji, in sicer zadošča dokazni standard verjetnosti1, ki omogoča hitro odločitev o utemeljenosti začasnega sodnega varstva, kar je utemeljeno poudarilo tudi sodišče prve stopnje. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo ugodeno predlaganemu zavarovanju denarne terjatve, nastale tožniku v zvezi z izgradnjo komunalne infrastrukture v posledici povišanega stroška izgradnje (povišanih cen materialov ter povečanega obsega del). Ob po sodišču prve stopnje ugotovljenem, da verjetnost, da je tožnik izvajal in v celoti izvedel predmetna dela izhaja iz priloženega gradbenega in uporabnega dovoljenja, toženčevo lastništvo parcele in solastništvo dovozne poti izkazujeta zemljiškoknjižna izpiska, končna vrednost izvedenih del izhaja iz obračuna »stroški Babno – december 2018«, dogovor med strankama pa izhaja iz priloženega aneksa, se pritožba neutemeljeno zavzema, da je bil toženčev ugovor v zvezi z verjetno izkazanostjo tožnikove denarne terjatve utemeljen. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ugotovljene okoliščine verjetno izkazujejo obstoj terjatve ali iz naslova opravljenih gradbenih del na podlagi sklenjenega dogovora in določb Obligacijskega zakonika (OZ) ali iz naslova neupravičene obogatitve, zato pritožba s trditvami, da iz dogovora med strankami izhaja dogovor o maksimalnem znesku v višini 14.520,00 EUR, ki ga je toženec tožniku nesporno plačal ter da tožnik drugega dogovora med strankami ni izkazal, ne more biti uspešna. Na tem mestu je pojasniti, da v postopku zavarovanja sodišče ocenjuje, ali razlogi za obstoj terjatve pretehtajo, pri čemer ne odloča o njeni utemeljenosti, to bo predmet nadaljnjega pravdnega postopka. Vsekakor pa zaključek sodišča prve stopnje glede verjetnega obstoja tožnikove denarne terjatve ne more biti protispisen, kot neutemeljeno očita pritožba, saj gre v tem primeru za sklepanje sodišča prve stopnje o izpolnitvi dokaznega standarda verjetnosti in ne za prenos vsebine listine v obrazložitev sodne odločbe.

9. Poudariti je, da je predmet pritožbenega preizkusa odločitev o toženčevem ugovoru zoper izdano začasno odredbo in ne o tožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe (o predlogu je bilo odločeno s sklepom z dne 26. 11. 2020). Glede na razloge izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje zaključek o neutemeljenosti toženčevega ugovora glede verjetno izkazane subjektivne nevarnosti v zvezi uveljavitvijo tožnikove denarne terjatve sprejelo v posledici ugotovitve, da je toženec prodal nepremičnino ID znak ... .../8, kar kaže na njegovo aktivno ravnanje v smeri oteževanja izterjave tožnikove terjatve ter nadaljnjih ugotovitvah, da je preostalo toženčevo nepremično premoženje že obremenjeno, in sicer je na nepremičnini ID znak ...-35-... vknjižena hipoteka za zavarovanje denarne terjatve v znesku 62.320,00 EUR s pripadki, druga nepremičnina pa predstavlja manjše stanovanje v izmeri 28,70 m2. Vsled povzetemu so neutemeljene pritožbene trditve, da je tožnik obstoj subjektivne nevarnosti utemeljeval s posplošenimi trditvami o skrivanju kupnine in dosedanjih nepoštenih ravnanjih toženca oziroma da bi sodišče moralo zaradi pavšalnih trditev v zvezi s subjektivno nevarnostjo šteti toženčev ugovor v tem delu za utemeljen. Zaključek o neutemeljenosti toženčevega ugovora glede obstoja pogoja po drugem odstavku 270. člena ZIZ pritožba neutemeljeno izpodbija tudi z očitki o izkazanosti obstoja denarnih sredstev, ki zadostujejo za poplačilo tako zavarovane kot predmetne terjatve, saj kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, obstoj trenutne večje vsote denarja na toženčevih računih še ne pomeni, da bo imel toženec takšno stanje tudi na koncu tega pravdnega postopka2. Na tem mestu je pojasniti, da je razpolaganje z denarjem fizične osebe v primerjavi z razpolaganjem z nepremičninami manj transparentno in hitrejše ter so zato možnosti za bodočo uveljavitev terjatve občutno manjše3. Namen varstva z začasno odredbo je namreč v zagotovitvi uspešnosti izvršbe v prihodnosti (glej 268. člen ZIZ). Sodišče prve stopnje je pri zaključku o neutemeljenosti toženčevega ugovora glede obstoja pogoja subjektivne nevarnosti pravilno zaključilo, da trenuten obstoj zadostnih sredstev za poplačilo tožnikove terjatve, subjektivne nevarnosti za bodočo uveljavitev terjatve ne izključuje4. Pritožbene trditve, da tožnik v zvezi z obstojem subjektivne nevarnosti ni predložil nobenih listinskih dokazov, ne držijo (vpogled v l. št. 75 spisa)5. Ker sodišče prve stopnje vseh predlaganih dokazov ni dolžno izvesti, so pritožbeni očitki o obremenjenosti izpodbijane določitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem toženca, neutemeljeni.

10. Pritožnik tudi s pritožbenimi navedbami, s katerimi izpodbija zaključek sodišča prve stopnje glede pogoja po tretjem odstavku 270. člena ZIZ odločitve sodišča prve stopnje ne more izpodbiti, saj odločitev o neutemeljenosti toženčevega ugovora potrjujejo že pravilni zaključki glede obstoja pogojev po prvem in drugem odstavku 270. člena ZIZ.

11. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP ter 15. člen ZIZ), saj je ugotovilo, da niso podani pritožbeno uveljavljeni razlogi, niti ni zasledilo tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP ter s 15. členom ZIZ.

12. Ker odločitev sodišča prve stopnje v točki III izreka ni pritožbeno izpodbijana, tudi pritožbeno sodišče o stroških v zvezi s pritožbenim postopkom ni odločalo.

1 “Standard verjetnosti je dosežen, ko so razlogi za resničnost močnejši in številčnejši kot razlogi, ki govorijo v prid neresničnosti.” (Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba Ljubljana 2015, Neža Pogorelčnik Vogrinc, stran 24) 2 Zadeva VSL sklep I Cp 2571/2018 s predmetno zadevo ni primerljiva, saj je v navedeni zadevi toženkina poslovna dejavnost bila oglaševanje in prodaja nepremičnin. 3 Primerjaj: VSL sklep IV Ip 834/2018. 4 Pri tem je izpostaviti, da je toženec nepremičnino z ID znakom ... .../8, kot izhaja iz spisovnih podatkov, odtujil tekom predmetnega postopka, sodna praksa, konkretno sklep VSL II Cp 1716/2020, na katerega se sklicuje pritožba, pa s predmetno zadevo ni primerljiva. 5 Zato odločba VSL sklep II Cp 149/2016 s predmetno zadevo ni primerljiva.