Jedro

Satisfakcija za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti se dosoja v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja. Za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti se denarna odškodnina prisoja le v izjemnih primerih, ko gre za hudo začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ali druge posebne okoliščine, zaradi katerih so duševne bolečine prisotne v hudi obliki.

Zavarovalnica ne more biti v zamudi z izplačilom terjatve še predno je sploh izvedela za sam škodni dogodek in nastalo škodo. Glede na navedeno je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom šele po poteku petnajstdnevnega roka za izpolnitev, ki ji ga je določil tožnik, od prejema odškodninskega zahtevka dalje.

Zahteva pooblaščenke tožnika, da je tožnik upravičen do povračila stroškov izvedenin ter sodne takse, ne glede na dejstvo, da mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč za stroške izvedencev in sodnih taks, je utemeljena.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da se znesek 389,11 EUR nadomesti z zneskom 2.873,85 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 32,92 EUR v petnajstih dneh od prejema te sodbe dalje, od tedaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 6.650,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2008 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Hkrati je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 389,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila, v 15 dneh.

2. Tožnik se je pritožil zoper zavrnilni del sodbe ter glede odločitve o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da je sodišče dejansko stanje zmotno ugotovilo, ko je zaključilo, da tožnik ni utrpel zvina vratne hrbtenice. Res je sicer, da izvedenec diagnoze ni potrdil, vendar njegovo stališče ne vzdrži strokovne presoje. Tožnik v času zdravljenja, ki je po ugotovitvah izvedenca trajala do 15. 5. 2008 ni utrpel nobene nove poškodbe, osebni zdravnik pa je v potrdilu zabeležil poškodbo vratne hrbtenice. Slednja je tako nedvomno v vzročni zvezi z obravnavano prometno nesrečo. Nadalje je izvedenec pojasnil, da se vratna hrbtenica lahko razboli tudi nekaj dni po poškodbi, tožnik pa je bil na pregledu pri specialistu le par ur po poškodbi in je življenjsko izkustveno, da tožnik takrat težav z vratno hrbtenico še ni mogel navajati, saj se je ta razbolela pozneje. Sicer pa je tožnik že v tožbi zatrjeval poškodbo vratne hrbtenice, tožena stranka pa ne v odgovoru na tožbo ne do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo tega ni prerekala. Neprerekana dejstva pa se štejejo tudi v skladu s sodno prakso višjih in vrhovnega sodišča za priznana. Glede na intenzivnost in trajanje bolečin ter prestanih neugodnosti in ob upoštevanju enakosti pred zakonom, je tožnik ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju vsekakor upravičen do odškodnine iz tega naslova v celotni zahtevani višini. Tudi prisojena odškodnina iz naslova pretrpljenega strahu je prenizka. Izvedenec je v mnenju zapisal, da je tožnik utrpel tudi sekundarni strah, ki ga trpi še vedno in sicer ga je strah ponovitvene situacije ob morebitni ponovni prometni nezgodi v prometu. Tožnik je upravičen do odškodnine za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v celotnem zahtevanem znesku 1.800,00 EUR. Tožnik se ob vožnji avtomobila boji ponovne prometne nesreče. Izvedenec je ugotovil, da tožnik še vedno trpi bolečine in jih bo trpel tudi v bodoče in sicer predvsem ob spremembi vremena, pri hoji po stopnicah navzgor in navzdol ter pri vstopanju in izstopanju iz kamiona, prav tako tožnik čuti bolečino pri dalj časa trajajoči vožnji. Izvedenec je sicer zapisal, da se bo stanje popravilo, vendar je ugotoviti, da so težave s koleni vztrajale tudi več kot dve leti po nezgodi, v vsakem primeru pa je mogoče govoriti o vsaj začasnem zmanjšanju tožnikovih življenjskih aktivnosti, za kar tožniku pripada primerna denarna odškodnina. Sodišče prve stopnje neutemeljeno tožniku ni priznalo vseh stroškov prevozov na na zdravniške preglede ter zaradi popravila vozila. Tudi odločitev prvostopenjskega sodišča glede stroškov za telefon je napačna in protispisna. Sodišče najprej navaja, da je tožnik imel določene stroške s telefonskimi klici, nato pa mu iz tega naslova ne prizna nič. Premoženjska škoda v skladu s pravili obligacijskega prava zapade v plačilo v trenutku nastanka škode in ne šele s potekom roka za izpolnitev. Vsa premoženjska škoda, ki jo je uveljavljal tožnik v pravdi, je nastala in s tem zapadla v plačilo pred 26. 7. 2008. Sodišče tožniku neutemeljeno ni priznalo stroškov nagrade za posel po tarifni št. 2200 Odvetniške tarife. Predpravdni postopek je bil potreben in obvezen, za kar pritožniku pripada nagrada. Materialnopravno zmotna je odločitev sodišča, da tožniku ne prizna stroškov izvedenin. Tožnik je sicer res imel brezplačno pomoč za stroške tega postopka, vendar so stroški izvedenin še vedno stroški postopka, o katerih je potrebno odločiti.

3. Pritožba je delno utemeljena.

O odškodnini za nepremoženjsko škodo:

4. Sodišče prve stopnje je tožniku odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skladu z določilom 179. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, po katerem pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega ali za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je torej odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin, glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, s ciljem, da si pri njem doseže zadoščenje, ki bi te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje med manjšimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerljivo škodo.

5. Glede na tožniku postavljeno diagnozo udarec v obe koleni ter glede na opisane pretrpljene telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem in opisano doživljanje strahu, je po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje tem dejstvom pri odmeri odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter strahu dalo primerno težo. Ob ugotovitvi, da je tožnik trpel en dan srednje hude bolečine ter približno teden dni lažje bolečine, in da se bo tožniku poškodba popolnoma sanirala, ter da v prihodnosti ne bo trpel bolečin, je po mnenju pritožbenega sodišča odškodnina v dosojeni višini 1.500,00 EUR pravična.

6. Pri presoji ali je oškodovanec v prometni nesreči pretrpel zatrjevani zvin vratne hrbtenice, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz ugotovitev izvedenca medicinske stroke specialista kirurga – travmatologa, dr. M. T., ki zatrjevanega zvina vratne hrbtenice ni potrdil. Izvedenec je pri ustnem podajanju mnenja še dodatno pojasnil, da za postavitev diagnoze zvina vratne hrbtenice splošni zdravnik ni kvalificiran, ker v splošnih ambulantah diagnostičnih možnosti za potrditev take diagnoze nimajo. Pritožbeno sodišče sledi pritožbenim navedbam, da se vratna hrbtenica lahko razboli tudi nekaj dni po poškodbi, vendar pa je bila tožniku diagnoza zvina vratne hrbtenice v splošni ambulanti postavljena šele več kot dva meseca po prvem pregledu tožnika in ne le nekaj dni po poškodbi, kot to navaja pritožba. Protispisna je tudi pritožbena trditev, da tožena stranka v odgovoru na tožbo ni prerekala, da je tožnik utrpel poškodbo vratne hrbtenice. Kot izhaja iz odgovora na tožbo je tožena stranka prerekala vse navedbe tožnika, razen v delu, v kolikor se z njimi izrecno ni strinjala. Tožena stranka pa se je v odgovoru na tožbo izrecno strinjala le s tem, da je tožnik utrpel udarnino levega in desnega kolena.

7. Zmotno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da tožnik sekundarnega strahu, kot strahu pred izgubo delovne sposobnosti, ni zatrjeval, saj je v pripravljalni vlogi z dne 9.4.2010 v VII. točki navedel, da ga je skrbelo ali bo lahko še normalno delal, vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča, ob upoštevanju, da je tožnik ob dogodku utrpel le kratek, a relativno močan primarni strah ter ob upoštevanju strahu pred izgubo delavne sposobnosti, dosojeni znesek za strah v višini 500,00 EUR ustreza merilom iz zgoraj citiranega člena ter podobnim primerom iz sodne prakse.

8. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pritožba neutemeljeno izpostavlja zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika v času zdravljenja, torej začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Satisfakcija za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti se dosoja v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja. Za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti se denarna odškodnina prisoja le v izjemnih primerih, ko gre za hudo začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ali druge posebne okoliščine, zaradi katerih so duševne bolečine prisotne v hudi obliki, to pa v obravnavanem primeru ni podano. Pri tožniku gre namreč za lažjo telesno poškodbo, ki ni zapustila trajnih posledic, ne v funkcionalnem ne v anatomskem smislu, zato je sodišče prve stopnje odškodninski zahtevek za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti utemeljeno zavrnilo.

O odškodnini za stroške prevoza ter stroške za telefon:

9. Pritožbena izvajanja ne morejo omajati zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik svojih navedb o stroških prevoza k osebnemu zdravniku ni dokazal. Tožnik stroška prevoza pri osebnem zdravniku dne 27. 6. 2008, ki ga je dokazal z izdanim zdravniškim potrdilom, ni uveljavljal, glede uveljavljanih stroškov prevoza k osebni zdravnici pa je tožnik sam navedel, da po končanem bolniškem staležu ni šel na kontrolo k zdravnici zaradi poškodbe kolena, pač pa zaradi drugih stvari. Sicer pa je tudi izvedenec medicinske stroke navedel, da kontrolni pregledi tožnika pri osebnem zdravniku zaradi poškodbe kolena niso bili potrebni. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da stroški prevoza do avtomehanika, razen enkrat za posvet in enkrat za prevoz, niso bili potrebni za odpravo škode. Ob dejstvu, da tožnik v tožbi ni specificiral stroškov telefonskih pogovorov, tožena stranka pa je tej postavki ugovarjala, je bilo na tožniku trditveno in dokazno breme za utemeljitev telefonskih stroškov v višini 150,00 EUR. Iz predloženega izpisa telefonskih klicev namreč ni razvidno, kateri in koliko klicev je bilo opravljenih v zvezi s predmetno nezgodo.

O obrestih za premoženjsko škodo

10. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da na podlagi drugega odstavka 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega naj izpolni svojo obveznost. OZ v 165. členu, kot opozarja pritožba, res določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, vendar pa je treba to določbo v razmerju do zavarovalnice interpretirati le skupaj z določbo 299. člena OZ. Zavarovalnica namreč ne more biti v zamudi z izplačilom terjatve še predno je sploh izvedela za sam škodni dogodek in nastalo škodo. Glede na navedeno je torej tožena stranka prišla v zamudo s plačilom šele po poteku petnajstdnevnega roka za izpolnitev, ki ji ga je določil tožnik, od prejema odškodninskega zahtevka, torej 27. 7. 2008, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

O stroških postopka

11. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bo o povračilu dela stroškov tega pravdnega postopka odločala služba za brezplačno pravno pomoč. Pravdno sodišče mora v pravdnem postopku odločiti o vseh medsebojnih razmerjih med pravdnima strankama, vključno s pravdnimi stroški. Terjatev stranke (upravičenca do brezplačne pravne pomoči) proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih sodišče prisodi v korist upravičenca z odločbo, s katero se postopek pred njim konča, sicer preide na Republiko Slovenijo po samem zakonu (46. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju ZBPP) do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, vendar šele z dnem pravnomočnosti odločbe pravdnega sodišča o stroških postopka. Zahteva pooblaščenke tožnika, da je tožnik upravičen do povračila stroškov izvedenin ter sodne takse, ne glede na dejstvo, da mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč za stroške izvedencev in sodnih taks, v višini 2.198,48 EUR, je zato utemeljena.

12. Utemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki priznati nagrado za posel po tarifni št. 2200 Odvetniške tarife. Nagrada za predpravdni postopek namreč ni všteta v nagrado za postopek na prvi stopnji, saj nagrada za postopek nastane šele s prejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge s katero se začne postopek. Izdatki oškodovanca, ki so nastali zato, ker se je pred pravdo obrnil na zavarovalnico zaradi povračila škode, spadajo med stroške, ki so nastali zaradi postopka. Po tarifni št. 2200 nagrada za posel, kamor sodi tudi predpravdni odškodninski zahtevek, glede na 12. člen Zakona o odvetniški tarifi, znaša od 0,5 do 2,5 nagrade. Vendar pa se polovica navedene nagrade, vendar največ 0,75, na podlagi tretjega odstavka opombe 3 tretjega dela Tarife, všteje v nagrado za postopek po tarifni št. 2200. Tožnik je torej upravičen še do nagrade po tar. št. 2200 v višini 235,55 EUR z 20% DDV, skupaj torej 286,26 EUR.

13. Pravilno izračunani stroške tožnika tako znašajo 2.873,85 EUR.

14. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi v stroškovnem delu delno ugodilo ter 3. točko izreka sodbe spremenilo tako, da je odmerjene stroške pravdnega postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki zvišalo na 2.873,85 EUR, v preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je uspeh s pritožbo ocenilo na 10%. Potrebni stroški za pritožbo znašajo 329,28 EUR, tožnik je zato upravičen do povračila 10% priglašene nagrade, to je 32,92 EUR, ki mu jih mora tožena stranka povrniti v roku petnajstih dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku roka za izpolnitev.