Jedro

Neskrbnost v medsebojni komunikaciji stranke in odvetnika ni opravičen vzrok za zamudo, ki bi narekoval vrnitev v prejšnje stanje. Zamuda pri plačilu sodne takse je nastala po njuni krivdi.

Pritožnikov odvetnik, ki mu je prvostopenjsko sodišče vročilo plačilni nalog, je bil dolžan pritožniku to dejstvo sporočiti, prav tako pa je bil tudi pritožnik dolžan sporočiti odvetniku svoje specifične okoliščine (invalidnost), vsled temu pa bi se morala dogovoriti o drugačnem načinu medsebojne komunikacije, upoštevaje posebne okoliščine pritožnika, ki zanju v obravnavanem primeru niso bile nepredvidljive in nepremostljive.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 34.a člena Zakona o sodnih taksah ter 24., 34. in 46. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo ugovor A. A. (v nadaljevanju pritožnik) zoper plačilni nalog (I. točka izreka), zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje (II. točka izreka) in postopek v tem upravnem sporu ustavilo (III. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da pritožnik razlogov za nepravilnost plačilnega naloga ni navedel, zato je ugovor zavrglo. Predlog za vrnitev v prejšnje je zavrnilo z obrazložitvijo, da je bil plačilni nalog za plačilo sodne takse za tožbo v tem upravnem sporu pritožnikovemu odvetniku pravilno vročen. Da pritožnik s strani odvetnika posredovanega plačilnega naloga ni prejel in zato ni pravočasno plačal sodne takse za tožbo, je stvar razmerja med pritožnikom in njegovim pooblaščencem in njune medsebojne komunikacije. Okoliščine, da je bil tudi po odpustu iz bolnice doma sam in nepokreten pa ni verjetno izkazal. Zamudo za plačilo roka je tako sodišče pripisalo krivdi pritožnika in njegovega odvetnika. Ker pritožnik do izteka roka za plačilo sodne takse (13. 4. 2015) le-te ni plačal, je sodišče prve stopnje štelo, da je tožbo umaknil in postopek s tožbo v upravnem sporu ustavilo.

3. Pritožnik vlaga pritožbo zoper celotno odločitev sodišča, vendar po vsebini izpodbija le odločitev o zavrniti predloga za vrnitev v prejšnje stanje in posledično zoper ustavitev postopka. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pritožnikove nepokretnosti in ženine odsotnosti. Meni, da je sklicevanje sodišča prve stopnje na zadevo VSRS I Up 52/2014 neprimerno. Pritožnik ni bil sposoben obvestiti odvetnika, ker je bil nepredvidljivo odpeljan na zdravljenje v bolnico. Iz navedb v tožbi in iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da je pritožnik 10 let popolnoma nepokreten in da se premika le z invalidskim vozičkom. Med zdravljenjem v bolnici so mu bili opravljeni različni posegi, pritožnik pa ni bil v stanju razmišljati o odvetniku in v bolnišničnih prostorih ni imel dostopa do telefona. Prepričan je, da takse ni plačal v roku iz opravičljivih razlogov in da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi in predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, da odloči o nadaljevanju postopka s tožbo ter da se tožbi in zahtevku za povračilo stroškov s pritožbo ugodi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskega stanja obravnavanega primera izhaja, da je pritožnikov odvetnik prejel plačilni nalog za plačilo sodne takse 27. 3. 2015 in ga istega dne z dopisom posredoval pritožniku, da ga sam plača. Rok za plačilo se je iztekel 13. 4. 2015, taksa pa je bila plačana šele 28. 5. 2015. Pritožnik je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navedel, da je bil z odvetnikovim pisanjem seznanjen malo pred plačilom sodne takse, ko je z njim govoril po telefonu, ker je bil pred tem nenapovedano hospitaliziran zaradi okužbe sečil od 18. 3. do 9. 4. 2015, po prihodu domov pa je bil sam. Je nepokreten, premika se le s pomočjo invalidskega vozička že več kot deset let. 6. Po določbi prvega odstavka 24. člena ZUS-1 je vrnitev v prejšnje stanje možna le, če je stranka iz opravičenega vzroka zamudila rok za opravo kakšnega dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti. Opravičen vzrok so lahko le takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi(1). Po določbi tretjega odstavka 24. člena ZUS-1 je treba okoliščine za utemeljitev predloga verjetno izkazati ob vložitvi predloga.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da razlogi za utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje niso izkazani. Za zamudo roka v obravnavanem primeru ni utemeljeno sklicevanje pritožnika na nenapovedano hospitalizacijo, saj je bil pritožnik odsoten od 18. 3. do 9. 4. 2015, ko rok za plačilo sodne takse (13. 4. 2015) še ni potekel. Sodišče prve stopnje pa je pravilno navedlo, da dejstva, da je bil po odpustu iz bolnice doma sam in nepokreten, ob vložitvi predloga ni verjetno izkazal, niti pritožnik sam ni navedel kako bi ga te okoliščine ovirale pri seznanitvi s pisanjem. Pritožbene navedbe, da je že več kot deset let invalid in da se premika le z invalidskim vozičkom brez navedb, da je pobolnišnično stanje njegovo mobilnost tako poslabšalo, da se ni bil sposoben seznaniti s pisanjem, nasprotnega ne dokazujejo. Glede na to, da je pritožnik za zastopanje pooblastil odvetnika, je imel še toliko manj ovir za zagotovitev pravočasnega plačila sodne takse. Pritožnikov odvetnik, ki mu je prvostopenjsko sodišče vročilo plačilni nalog, je bil dolžan pritožniku to dejstvo sporočiti, prav tako pa je bil tudi pritožnik dolžan sporočiti odvetniku svoje specifične okoliščine (invalidnost), vsled temu pa bi se morala dogovoriti o drugačnem načinu medsebojne komunikacije, upoštevaje posebne okoliščine pritožnika, ki zanju v obravnavanem primeru niso bile nepredvidljive in nepremostljive. Takšno je tudi nosilno stališče v sklepu Vrhovnega sodišča I Up 52/2014, na katero se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje. Kot pritožnik sam navaja v predlogu, je takoj po telefonskem pogovoru z odvetnikom takso plačal. Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da to kaže na neprimerno komunikacijo med njim in odvetnikom.

8. Pritožbeno sodišče meni, da bi pritožnik in njegov odvetnik s primerno skrbnostjo v medsebojni komunikaciji in izbiro primernega načina komuniciranja glede na pritožnikovo gibalno oviranost lahko zagotovila, da bi bila sodna taksa pravočasno plačana. Zamuda pri plačilu sodne takse je torej nastala po njuni krivdi. Neskrbnost v medsebojni komunikaciji stranke in odvetnika pa ni opravičen vzrok za zamudo, ki bi narekoval vrnitev v prejšnje stanje.

9. Ker je torej odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje pravilna in zakonita, je pravilna in zakonita tudi njegova odločitev, da se zaradi neplačila sodne takse postopek v zvezi s pritožnikovo tožbo ustavi.

10. Vrhovno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1. 11. Ker je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo, tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Npr. sklep I Up 544/2001 z dne 7. 11. 2001, sklep I Up 856/2001 z dne 14. 11. 2001, sklep I Up 40/2002 z dne 16. 1. 2002.