Jedro

Po praksi med pravdnima strankama je sporna nakazila šteti za plačila v običajnem roku izpolnitve obveznosti, na podlagi ugotovitev, da so bili računi plačani v roku približno dveh mesecev in je tožena stranka v letu 2008 pristala na prakso, da je plačila prejela v daljšem roku od tistega, ki ga je navedla na računu, in so se taki roki plačila, ki so znašali en do dva meseca v tem letu ustalili med strankama kot običajni rok plačila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se v razmerju med tožnikom in tožencem razveljavijo učinki nakazil denarnih zneskov na račun toženca: z dne 02. 06. 2008 po dokumentu štev. 104 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih štev. RA 00064-2008 v skupnem znesku 1.548,77 EUR, z dne 26. 06. 2008 po dokumentu štev. 121 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu št. RA 00091-2008 in RA 00101-2008 v skupnem znesku 1.341,67 EUR, z dne 05. 09. 2008 po dokumentu štev. 171 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu štev. RA 00178-2008 in 00260-2008 v skupnem znesku 181,98 EUR, z dne 18. 12. 2008 po dokumentu št. 244 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu štev. 00313-2008, v skupnem znesku 870,41 EUR, ter zahtevek, da je tožeča stranka dolžna toženi v roku 15 dni plačati 3.942,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2009 do plačila.

Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati 22,20 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

Zoper sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS št. 26/99 s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo obravnavo prvostopenjskemu sodišču ali pa izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi in odloči, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni izpolnjen objektivni pogoj izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju. Tožeča stranka je zatrjevala obstoj pogoja izpodbijanja, navedenega v 1. alineji 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP in sicer zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno.

V zvezi z objektivnim pogojem izpodbijanja je v ZFPPIPP določena domneva, da če upnik v korist katerega je bilo dejanje opravljeno ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP izpolnjen, če je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika (1. točka 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP). Upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, pa lahko izpodbija navedeno domnevo, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (2. odstavek 272. člena ZFPPIPP).

Z izpodbojnim zahtevkom je zato mogoče zahtevati razveljavitev učinkov izpolnitvenega pravnega dejanja, ki temelji na sklenjeni dvostranski pogodbi, le v primeru, da je imela izpolnitev za posledico zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika. Zaradi vzajemnih obveznosti tožeče in tožene stranke izpolnitev obveznosti pogodbenih strank v primeru sočasne izpolnitve ne more povzročiti posledic iz 1. alineje 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP, saj ne pride do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika.

V primeru, da upnik uspešno izpodbije domnevo, določeno v 1. točki 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, zaradi vzajemnih obveznosti upnika in dolžnika ne pride do izpolnitve pogoja, določenega v 1. odstavku 271. člena ZFPPIPP, saj je domneva, da je zaradi prej opravljene upnikove izpolnitve zmanjšana čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika, izpodbita, zaradi vzajemnih obveznosti upnika in stečajnega dolžnika in običajne prakse, ki je obstajala med njima, pa posledice iz 1. alineje 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP ne nastanejo.

Sodišče prve stopnje je zaključek o neobstoju objektivnega elementa izpodbojnosti oprlo na naslednja ugotovljena dejstva: - pravdni stranki sta medsebojno poslovali več let, tožena stranka je bila v razmerju do stečajnega dolžnika dobavitelj na podlagi dvostranske pogodbe; - tožeča stranka računov za dobavljeno blago že v letih 2006 in 2007 ni plačevala v roku zapadlosti, navedenem na računu, temveč v daljših rokih; - tožeča stranka je toženi stranki v letu 2007 plačevala za dobavljeno blago v roku štirih do petih mesecev, v letu 2008 pa je račune plačevala v roku od enega do dveh mesecev od zapadlosti računov.

Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih dejstev ocenilo, da se je med pravdnima strankama razvil običaj, po katerem je tožeča stranka toženi stranki obveznosti poravnavala v roku enega do dveh mesecev in zato taki roki plačila v konkretnem primeru veljajo za običajne roke izpolnitve obveznosti, na podlagi prakse, ki je obstajala med pravdnima strankama. Ker je ugotovilo, da so bila izpodbijana plačila izvedena v rokih, ki so po praksi med pravdnima strankama veljali za običajen rok izpolnitve obveznosti, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka izpodbila domnevo iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP.

Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo daljše obdobje poslovanja med pravdnima strankama, upoštevaje, da sta pravdni stranki medsebojno poslovali več let in ne le poslovanja v obdobju izpodbojnosti. Ne držijo pritožbene navedbe, da na ta način ni mogoče najti objektivnega merila, v katerem obdobju se ugotavlja običajnost, saj se običajna praksa ugotavlja glede na okoliščine konkretnega primera, v obravnavanem primeru pa je glede na večletno poslovanje treba upoštevati in ugotavljati, kako sta pravdni stranki poslovali pred obdobjem izpodbojnosti, pri čemer pritožbeno sodišče ocenjuje, da je upoštevanje poslovanja v obdobju dveh let pred obdobjem izpodbojnosti primeren okvir za presojanje ustaljene prakse med pravdnima strankama.

Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno zaključilo, da je po praksi med pravdnima strankama sporna nakazila šteti za plačila v običajnem roku izpolnitve obveznosti, na podlagi ugotovitev, da so bili računi plačani v roku približno dveh mesecev in je tožena stranka v letu 2008 pristala na prakso, da je plačila prejela v daljšem roku od tistega, ki ga je navedla na računu, in so se taki roki plačila, ki so znašali en do dva meseca v tem letu ustalili med strankama kot običajni rok plačila.

Ugotovitev sodišča prve stopnje o običajnem roku izpolnitve obveznosti ni moč interpretirati v smeri, kot to navaja pritožnica, češ da je sodišče prve stopnje zamudo izpolnitve štelo za običajni rok izpolnitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bila izpodbijana plačila izvedena v roku, ki je v praksi veljal za običajen rok izpolnitve obveznosti, zato pri plačilu računov v daljših rokih ni mogoče govoriti o zamudi, temveč o dogovorjenih daljših rokih izpolnitve obveznosti.

Tudi pritožbene navedbe, da se v konkretnem primeru ne da preizkusiti, kdaj postane ob taki meji rok plačila neobičajen, so neutemeljene. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da so običajni roki plačila v letu 2007 znašali en do dva meseca, je povsem logično, da so neobičajni roki plačila tisti, ki so znatno daljši od dveh mesecev, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati arbitrarnega sojenja.

Tudi pritožbene trditve o zmotni uporabi materialnega prava, ker da sodišče prve stopnje sploh ni presojalo obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti – zatrjevanega zmanjšanja vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, temveč je obrazložitev odločitve izpeljevalo le skozi izpodbijanje domneve o obstoju objektivnega pogoja, so neutemeljene. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka izpodbila domnevo, da je zaradi njene vnaprejšnje izpolnitve prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, je zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati obstoja objektivnega pogoja materialno pravno pravilen. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika zaradi izvedenih nakazil ni zmanjšala, saj so se na drugi strani zmanjšale obveznosti stečajnega dolžnika do tožene stranke, nastale zaradi dobave blaga.

Zmotno je pritožbeno stališče, da za obstoj objektivnega elementa izpodbijanja zadošča, da je tožena stranka prejela plačilo v celoti, drugi stečajni upniki pa ne bodo poplačani v celoti, če je ob tem ugotovljeno, da se je vrednost premoženja stečajnega dolžnika v obdobju od izvršenih plačil do začetka stečajnega postopka zmanjševala, saj 1. točka 1. odstavka 271. člena izrecno določa, da mora biti zmanjšanje čiste vrednosti premoženja iz 1. alineje citiranega določila posledica izpodbijanega dejanja. Ker pa tožeča stranka ni dokazala, da se je čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika zaradi izpodbijanih nakazil zmanjšala, obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti ni podan.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje razsojalo v nasprotju z izvedenimi dokazi po vsebini pomeni grajanje dokazne ocene in spada pod pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku v sporih majhne vrednosti ni dopusten, zato pritožnica s pritožbo v tej smeri ne more uspeti (1. odstavek 458. člena ZPP).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni prišlo do kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).