Jedro

Določbi 1. in 4. odst. 399. čl. ZOR sta kogentne narave. Pogodbeni stranki ne moreta določiti pogodbenih obresti po višji obrestni meri, kot jo v kraju izpolnitve plačajo banke za hranilne vloge na vpogled. Dogovor o višjih obrestih ni veljaven. Tudi plačil na račun dolga ni mogoče obračunati drugače, kot z upoštevanjem omejitve obrestne mere, ki jo uzakonja 1. odst. 399. čl. ZOR. Višjim obrestim od teh sodišče ne daje pravnega varstva in upošteva le obračun plačanih zneskov na račun dolga, napravljen na podlagi zakonske omejitve višine obrestne mere.

Izrek

Reviziji se ugodi. Sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se zavrne pritožba tožeče stranke zoper izrek o zavrnitvi tožbenega zahtevka za znesek 1.702 DEM (4. odstavek v zvezi s 1. odstavkom sodbe prve stopnje) in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku in v ustreznem delu četrtega odstavka tako, da se glasi: "Toženka je dolžna plačati tožnici tolarsko protivrednost zneska 18.298 DEM, obračunano po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi, ki jih priznajo banke na devizne vloge na vpogled za DEM od 21.5.1992 do dneva plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne." Tožeča stranka je dolžna povrniti toženki stroške revizijskega postopka v znesku 26.525,00 Sit v 15 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici tolarsko protivrednost zneska 18.298 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi, ki jih priznajo banke za devizne vloge na vpogled za nemške marke od 21.5.1992 dalje do plačila in tolarsko protivrednost po enako izračunanem tečaju od zneska 8.328 DEM z enakimi obrestmi od 31.12.1991 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 143.970,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in je spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je namesto tolarske protivrednosti zneska 18.298 DEM prisodilo tožnici protivrednost zneska 20.000 DEM z obrestmi od 21.12.1991 dalje do plačila, razveljavilo pa je sodbo prve stopnje v zavrnilnem delu glede drugega zahtevka. Obe sodbi sta zavzeli stališče, da tožnici pripadajo le pogodbene obresti po 399. čl. zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), višje pa ne, vendar je sodba druge stopnje upoštevala toženkino plačilo 2.000 DEM dne 24.12.1991 v celoti na račun obresti. Potrdila je sicer prvostopno stališče, da so te obresti obračunane po nedopustno visoki obrestni meri, vendar je toženka sama izključila nedopustnost s tem, da je privolila v tako plačilo. Sodišče ne daje sodnega varstva obrestim, ki presegajo obrestno mero določeno z zakonom, plačanega zneska pa sodišče za nazaj ne more obračunati drugače. Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da po določbi 4. odst. 399 čl. ZOR velja za primer, ko so dogovorjene višje obresti od dovoljenih, namesto pogodbenih določil neposredno določba 1. odst. 399. čl. ZOR. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo druge stopnje.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je utemeljena.

Pravilno je stališče obeh sodb, da je določba 1. in 4. odst. 399. čl. ZOR kogentne narave. Pogodbeni stranki ne moreta določiti pogodbenih obresti po višji obrestni meri, kot jo v kraju izpolnitve plačajo banke za hranilne vloge na vpogled (1. odst. 399. čl. ZOR). Dogovor o višjih obrestih ni veljaven (4. odst. 399. čl. ZOR). To pomeni, da ni utemeljen tožbeni zahtevek na plačilo obresti po višji obrestni meri od tiste, ki jo določa 1. odst. 399. čl. ZOR, pomeni pa tudi, da plačil na račun dolga ni mogoče obračunati drugače, kot z upoštevanjem omejitve obrestne mere, ki jo uzakonja 1. odst. 399. čl. ZOR. Višjim obrestim od teh sodišče ne daje pravnega varstva, kar pomeni, da zavrne tožbeni zahtevek na plačilo višjih obresti, hkrati pa tudi, da upošteva obračun plačanih zneskov na račun dolga, napravljen na podlagi zakonske omejitve višine obrestne mere. Pravno varstvo, ki ga daje sodišče obrestnim zahtevkom, je namreč celovito. Stanje dolga ob upoštevanju plačil je mogoče ugotoviti le tako, da se na podlagi določbe 313. čl. ZOR ugotovi, kolikšen del plačila se nanaša na obresti in kolikšen na glavnico, pri čemer se izračunajo obresti po dovoljeni obrestni meri. Prisilna narava določbe 1. odst. 399. čl. ZOR, ki omejuje obrestno mero pogodbenih obresti, izključuje veljavnost dogovora pogodbenih strank o višjih obrestih. Zato sodišče ne priznava obračuna delnih plačil na račun obresti po višji obrestni meri od dovoljene. Pravno varstvo, ki ga uživajo pogodbene obresti do zgornje meje, določene z zakonom, se nanaša na celoten dolg, katerega stanje je mogoče pravilno ugotoviti le tako, da se delna plačila šteje na račun obresti samo z upoštevanjem dovoljene obrestne mere. V tem obsegu revizijsko sodišče ne pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, po katerem privolitev stranke v plačilo višjih obresti od dovoljenih, izključuje nedovoljenost takih obresti.

Glede na navedeno je pravilno prvostopno stališče, po katerem se delno plačilo obračuna tako, da se po 313. čl. ZOR šteje na račun obresti znesek, izračunan po dovoljeni obrestni meri, preostanek pa se šteje kot delno odplačilo glavnice in se na ta način ugotovi stanje dolga. Zato je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in spremenilo sodbo druge stopnje tako, da je vzpostavilo sodbo prve stopnje v prvem odstavku in v zvezi s tem v 4. odstavku. To pomeni, da dolguje toženka na račun prvega posojila z dne 20.11.1991 še tolarsko protivrednost zneska 18.298 DEM, ker se znesek 2.000 DEM, plačan dne 24.12.1991 nanaša na plačilo obresti le do višine 298 DEM, s preostankom 1.702 DEM pa je bila delno odplačana glavnica.

Tožena stranka je z revizijo uspela. Zato ji mora tožnica povrniti stroške revizijskega postopka (1. odst. 166. čl. v in 1. odst. 154. čl. ZPP). Priznani stroški obsegajo sodno takso in odvetniški honorar po veljavni taksni in odvetniški tarifi.