Jedro

Presoja obstoja pogojev za pripor.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 30870/2013 z dne 3. 7. 2013 obdolženemu A. L. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena, ropa po drugem odstavku 206. člena, v zvezi z 20. členom, nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem, tretjem in četrtem odstavku 307. člena in neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 30870/2013 z dne 5. 7. 2013 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep so obdolženčevi zagovorniki dne 12. 7. 2013 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V obrazložitvi zahteve navajajo, da je protispisen podatek, da je obdolženec sodeloval pri prevozu ilegalnih prebežnikov z dne 31. 5. 2013 na dne 1. 6. 2013; da zbrano gradivo ne izkazuje utemeljenosti suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje po 308. členu KZ-1 oziroma, da opis tega kaznivega dejanja sploh ni konkretiziran; da se zunajobravnavni senat ni opredelil do pritožbenih navedb v zvezi s kaznivim dejanjem po drugem in prvem odstavku 206. člena v zvezi z 20. členom KZ-1; da hramba orožja, ki se očita obdolžencu, ni kaznivo dejanje, temveč le prekršek ter da preiskovalna sodnica ni navedla razlogov v zvezi s ponovitveno nevarnostjo obdolženca. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da se pripor zoper obdolženca ne odredi oziroma se odpravi, podrejeno pa, da se pripor nadomesti z milejšim ukrepom oziroma, da se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter zadeva vrne v ponovno odločanje preiskovalnemu sodniku.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 423. člena ZKP, 22. 7. 2013 predlagal zavrnitev zahteve. Navedel je, da je polemiziranje z zapisom datuma nepotrebno, saj gre za očitno pisno napako, da je vloga obdolženca v okviru hudodelske združbe zajeta v opisu dejanja pod točko I/9 zahteve za preiskavo ter da je preiskovalna sodnica ustrezno obrazložila obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca so bili obdolženec in njegovi zagovorniki seznanjeni, o njem pa so se slednji izjavili tako, da so Vrhovnemu sodišču 22. 7. 2013 po faksu ponovno poslali zahtevo za varstvo zakonitosti ter izrazili vztrajanje pri svojih trditvah.

B.

5. Neutemeljena je trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu podana tako imenovana protispisnost, ker sodišče v razlogih sklepa navaja, da naj bi obdolženec sodeloval pri prevozu ilegalnih prebežnikov v noči z 31. 5. 2013 na 1. 6. 2013, zaradi česar izpodbijanega sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče je v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa (drugi odstavek na 6. strani, prvi odstavek na 7. strani sklepa preiskovalne sodnice, 4. točka na tretji strani sklepa zunajobravnavnega senata) res opredelilo čas kaznivega dejanja „v noči z 31. 5. 2013 na 1. 6. 2013“, kar pomeni očitno pisno pomoto, ki v ničemer ni vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe in možnost obdolženca, da se brani zoper časovno konkretno opredeljen inkriminiran historični dogodek. Iz opisa kaznivih dejanj prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena ter ropa po drugem odstavku 206. člena, v zvezi z 20. členom KZ-1 v zahtevi za preiskavo ter sklepu preiskovalne sodnice o odreditvi pripora namreč jasno izhaja, da naj bi bili navedeni kaznivi dejanji storjeni v noči z 20. 5. 2013 na 21. 5. 2013, kar je nenazadnje znano tudi obdolženčevim zagovornikom, ki pravilen datum storitve domnevnih kaznivih dejanj večkrat navajajo celo v zahtevi za varstvo zakonitosti.

6. Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, da zbrano gradivo ne izkazuje utemeljenosti suma, da je obdolženec storil kaznivi dejanji po drugem odstavku 206. člena, v zvezi z 20. členom in po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 oziroma da opis slednjega kaznivega dejanja sploh ni konkretiziran do te mere, da bi zadostil zakonskim znakom kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1. Iz opisa obdolžencu očitanega ravnanja izhaja očitek, da je kot član hudodelske združbe, ki se je ukvarjala s tem, da je tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, nezakonito spravljala na njeno ozemlje, z namenom pridobivanja večje premoženjske koristi, s tem da so člani hudodelske združbe, med katerimi naj bi bil tudi A. L., v noči z 20. 5. 2013 na 21. 5. 2013 z ozemlja Republike Madžarske na ozemlje Republike Slovenije nezakonito spravili pet tujcev, ki niso imeli dovoljenja za vstop ali prebivanje v Republiki Sloveniji, tujce pa so pripeljali na naslov G. v Ljubljani do R. in A. L., pri tem pa je hudodelska združba zaslužila od 1.500,00 EUR do 1.750,00 EUR nezakonitih denarnih sredstev. Takšen opis kaznivega dejanja v tej fazi postopka zadošča za obstoj utemeljenega suma, da je obdolženi A. L. kot član hudodelske združbe sodeloval pri storitvi kaznivega dejanja po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1, natančnejša vloga obdolženca v hudodelski združbi pa bo predmet nadaljnje kazenske preiskave.

7. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljenost suma, da je obdolženec storil kaznivi dejanji ropa po drugem odstavku 206. člena, v zvezi z 20. členom, in prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 oprlo zlasti na podatke, zbrane v predkazenskem postopku, ki so opisani v kazenski ovadbi in zahtevi za preiskavo, na podatke, zbrane z ukrepom nadzora telefonskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, poročilo o tajnem opazovanju z dne 20. 5. 2013 ter na izjave tujcev, ki so bili oškodovani pri kaznivem dejanju ropa. Sodišče je v razlogih sklepa povzelo tudi vsebino zbranih dokazov in podatkov ter podalo njihovo presojo, ki tudi po presoji Vrhovnega sodišča kaže na obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji. Kolikor se obdolženčevi zagovorniki s temi ugotovitvami sodišča ne strinjajo ter obsežno navajajo, da ne obstaja noben dokaz, da je bil obdolženec član domnevne hudodelske združbe, da so zaključki preiskovalne sodnice absurdni, da srečanje v živalskem vrtu ne dokazuje „dogovarjanja in sprovedbe tujcev iz Madžarske“, da so ilegalni prebežniki omenjali zgolj dva moška ter da je nemogoče, da bi obdolženec sodeloval pri ropu, ker da je bil v noči z 20. 5. 2013 na 21. 5. 2013 doma, ne uveljavljajo nobene kršitve zakona, temveč s tem izražajo nestrinjanje z dokazno presojo sodišč prve in druge stopnje v izpodbijanem pravnomočnem sklepu glede utemeljenosti suma storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

8. Obdolžencu se v izpodbijanem pravnomočnem sklepu očita tudi, da je na naslovu, kjer neprijavljen stanuje, hranil pištolo z uničenimi tovarniškimi številkami in nabojnikom, v katerem je bilo 16 nabojev, ter škatlo, v kateri je bilo še 118 nabojev kalibra 9 milimetrov. Tudi če opisano dejanje predstavlja prekršek, kot trdi zahteva za varstvo zakonitosti, to v ničemer ne vpliva na zakonitost odreditve pripora, za katerega zadošča že obstoj utemeljenega suma storitve hudih kaznivih dejanj prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena ter ropa po drugem odstavku 206. člena, v zvezi z 20. členom KZ-1. 9. Obdolženčevi zagovorniki na več mestih v zahtevi uveljavljajo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki da jo je zagrešilo pritožbeno sodišče, ki ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe. Vrhovno sodišče poudarja, da so odločilna dejstva le tista, na katera se neposredno veže uporaba splošnega in posebnega dela KZ-1 (materialnopravno relevantna dejstva). Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti zato s takšnimi trditvami po vsebini ne uveljavljajo (absolutne) bistvene kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč nakazujejo na kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP. Navedena kršitev po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Procesni standard obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje je drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje ni vselej zavezano k izrecni opredelitvi do pritožbenih navedb, prav tako ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Zahtevanemu standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je s pritožbenimi navedbami seznanilo oziroma da jih ni prezrlo. Zunajobravnavni senat okrožnega sodišča (četrta točka na 3. strani sklepa) je v celoti pritrdil zaključkom dežurne preiskovalne sodnice, ki je v sklepu o odreditvi pripora pojasnila utemeljenost suma vseh obdolžencu očitanih kaznivih dejanj.

10. Prav tako ni mogoče pritrditi vložnikom, da preiskovalna sodnica ni navedla razlogov, ki bi utemeljevali obdolženčevo ponovitveno nevarnost oziroma da jih je preizkušala z vidika neogibne potrebnosti pripora za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na sodišču. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora navedlo in presodilo konkretne in specifične okoliščine v zvezi s kaznivimi dejanji (teža, način in raznovrstnost očitanih kaznivih dejanj) kot tudi osebnimi lastnostmi obdolženca (obdolženec je bil že večkrat kaznovan za različna kazniva dejanja, izrečene so mu bile zaporne kazni, zoper njega potekajo še trije kazenski postopki, obravnavana kazniva dejanja naj bi storil neposredno po prihodu na prostost), ki utemeljujejo sklep o realni nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj. Z navedbami, da je bil obdolženec doslej obsojen za povsem druga, večinoma bagatelna dejanja, da si je uredil življenje ter da ima tri leta staro hčer, ki jo preživlja, vložniki ponovno izpodbijajo pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno z izpodbijanim pravnomočnim sklepom o odreditvi pripora. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

C.

11. Kršitve zakona, na katere se sklicujejo obdolženčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.