Jedro

Analiza opisa razmer na osebnem razgovoru in ostalih izpovedb o opisu razmer na Hrvaškem, ki so v upravnem spisu, omogoča jasen zaključek, da se opis razmer, ki bi lahko pomenile podanost sistemskih pomanjkljivosti za sprejem prosilca nanaša na opis ravnanja s tujci v Slavonskem Brodu, medtem ko za Zagreb, kjer naj bi tožnik po lastni navedbi v tožbi bival v azilnem domu, tožnik opisuje zgolj vedenje prebivalcev. Glede na dejstvo, da se opis spornih razmer nanaša na Slavonski Brod, ki kot tudi sam tožnik v tožbi priznava, ni lokacija v kateri so nastanjeni prosilci za azil, sodišče sprejema razlago toženke, da opis razmer, ki jih je doživel tožnik v Republiki Hrvaški, in ki jih je podal na osebnem razgovoru, ni zadosti relevanten, ker je objekt v Slavonskem Brodu namenjen tujcem, ki niso prosilci za mednarodno zaščito. Razmere, ki jih je konkretno doživel tožnik v Republiki Hrvaški, zato niso dokaz o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca.

Morebitna tehtna želja tožnika, da bi rad ostal v Sloveniji, ni zahteva po kateri bi bil organ dolžan ravnati, zato sodišče ne šteje tudi kot utemeljenega ugovora o bistvenih kršitvah določb postopka, ker neobravnavanje njegove prošnje ni obrazloženo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se odloži izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-812/2016/10 (1313-08) z dne 13. 7. 2016

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 11. 4. 2016 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Toženka je ob vložitvi prošnje pridobila podatke, da je prosilec stopil v evropski prostor ilegalno preko Republike Hrvaške. Ob uporabi prvega odstavka 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Dublinska uredba) in prvega odstavka 13. člena te uredbe je ugotovila, da je odgovorna država članica Hrvaška, ki je z odgovorom z dne 16. 6. 2016 s tem soglašala. Tožnik je na osebnem razgovoru povedal, da se je v Republiki Hrvaški nahajal približno 35 dni v nekem zaprtem kampu v Slavonskem Brodu, ko pa je dobil dokument, da mora zapustiti hrvaško ozemlje, je bil prepeljan v kamp v Zagrebu, kjer je ostal dva tedna, nato pa odšel proti Republiki Sloveniji. Za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški ni zaprosil. Povedal je, da so z njim na Hrvaškem ravnali nečloveško in ponižujoče ter se boji, da bi tudi v primeru ponovne predaje. Pojasnjuje, da je bilo v zaprtem kampu kot v zaporu. Povsod je bilo polno umazanije, ni bilo prevajalcev, niti uradne osebe za pogovor. Polno je bilo policistov, ki so imeli z njim nehuman in ponižujoč odnos. Ker je nosil uhane so ga zmerjali z izrazom „peder“. Hrana je bila obupna, dobivali so samo tuno. Ko je bil nekaj dni bolan, ni bilo nobene zdravstvene oskrbe, niti sester ali zdravnika, dobil je le čaj, ki je bil mrzel. Spali so v šotoru, kjer je ves čas pihalo in ga je zeblo. Imel je le eno odejo. Bil je tudi prisoten, ko so policisti enega od fantov pretepli. V zvezi z opisom osnovne oskrbe je povedal, da so bile higienske razmere zelo slabe, stranišča vedno umazana, obleke vedno rabljene in umazane. Na Hrvaškem se ni počutil varnega. Ko je vstopil v Slovenijo, je sam poiskal policiste in jim povedal, da želi tukaj ostati in zaprositi za mednarodno zaščito. Ne želi se vrniti na Hrvaško glede na to, kar je tam doživel. V Zagrebu so se ga bali celo navadni ljudje, ko je npr. vprašal za naslov ali kaj podobnega. V zvezi z nastanitvijo je povedal, da so bili v začetku v preurejenem kontejnerju, kjer jih je bilo šest, kasneje pa v ogromnem šotoru, v katerem je bilo polno postelj. Ločeni so bili po narodnosti. V zvezi z opisom razmer, ki jih je prosilec doživel v Republiki Hrvaški, je toženka mnenja, da v konkretni zadevi ni relevantno, saj prosilec v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, kot je razvidno tudi iz njegovih dokumentov in odgovora s strani Republike Hrvaške. V Republiki Hrvaški je bil obravnavan kot tujec in ni bil nastanjen v objektu, ki je bil namenjen nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito. Zato tudi ni bil obravnavan skladno z veljavnimi postopki, s katerimi so obravnavani prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Pri tem so jim zagotovljeni vsi standardi, določeni za izvajanje postopkov mednarodne zaščite v državah članicah. Meni, da v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško, ki bo obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ne bo izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, kljub njegovim navedbam o razmerah v zaprtem kampu in kasneje v Zagrebu. Prepričana je, da bo nastanjen kot prosilec za mednarodno zaščito v skladu z minimalnimi standardi na področju mednarodne zaščite, ki jih zagotavlja Dublinska uredba III. Meni, da trenutno v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema, zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozile nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, kar izhaja tudi sodbe Upravnega sodišča RS I U 165/2015 z dne 3. 2. 2015, ko sodišče navaja, da mu ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju na Hrvaškem v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih.

2. Tožnik s tožbo izpodbija sklep zaradi nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da je toženka napačno uporabila prvi odstavek 13. člena Dublinske uredbe, ko je določila Hrvaško za odgovorno državo, saj je tožnik prišel iz tretje države, iz Irana ter nezakonito prečkal meje države članice Grčije, ki je glede na Dublinsko uredbo še 12 mesecev odgovorna država, ne pa Hrvaška. V Grčijo pa prosilcev za azil ni dovoljeno vračati, kot je razvidno iz sodbe ESČP M.S.S proti Belgiji in Grčiji z dne 21. 1. 2011. Če bi bilo zaradi nezmožnosti vračanja v Grčijo dopustno, prvi odstavek 13. člena Dublinske uredbe interpretirati tako, da bi se potem lahko pri prehodu v naslednjo državo članico, v tem primeru torej Hrvaško (iz tretje države Srbije) določilo kot odgovorno, pa je uporaba prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe nezakonita, ker ni jasno, kako je toženka ugotovila, da je tožnik nezakonito prišel iz Srbije na Hrvaško saj se nikjer v sklepu ni do tega opredelila. Že iz tega razloga je sklep nezakonit. Poleg tega uveljavlja ugovor, da pri beguncih na balkanski koridorski poti, ki so bili na njej nekje zaustavljeni, pravno ne vzdrži teza, da so do tam prispeli ilegalno. Njihov prihod je bil nezakonit kvečjemu v ozko formalističnem smislu. Nezakonito bi bilo ravnanje držav, ki so begunce zavestno in organizirano spuščale po tej poti. Če pa sodišče tožbenega ugovora napačne uporabe materialnega prava ne bo sprejelo, potem postavlja še zahtevo, da sodišče postavi sodišču EU predhodno vprašanje, kako je v primerih, kot je tu obravnavani, treba razumeti določbo prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe. Za Hrvaško je tožnik uveljavljal obstoj pogojev po drugem odstavku 3. člena Dublinske uredbe z navedbami na osebnem razgovoru. Vse te navedbe kažejo na utemeljeno domnevo, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca, ki ne le, da bi lahko povzročile nehumano ravnanje, temveč so tudi konkretno že nastale takšne kršitve za tožnika. Toženka je na več mestih sama s seboj v nasprotju, prav tako pa so nasprotja podana med dejstvi in dokazi, zato so podane bistvene kršitve določb postopka. V izpodbijanem sklepu je trditev, da tožnik v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško, ki bo obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ne bo izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, kljub njegovim navedbam o zaprtem kampu in kasneje v Zagrebu. Ni torej jasno, kako tožnik ne bo izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju naknadno, če je že bil. Naslednje nasprotje med dejstvi in dokazi se kaže še v navedbi, da je pristojni organ v zvezi s prosilčevim opisom razmer, mnenja, da v konkretni zadevi ni relevanten, saj prosilec v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito in je bil obravnavan kot tujec, zato ni bil niti nastanjen v objektu, ki bi bil namenjen nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito. To ne drži, saj je bil tožnik po zaprtem taboru v Slavonskem Brodu relociran v azilni dom v Zagrebu in dobro pozna razmere, vsekakor pa pri tem ne igra nobene vloge dejstvo, na kakšni podlagi je bil v azilnem domu. Razmere so takšne kot opisane in formalni status tožnika tega ne more spremeniti. Tožnik vse, kar je navedel dodatno konkretizira še s poročili, zato ne gre za nedopustne tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1. Izjave tožnika potrjuje poročilo AIDA za Hrvaško iz decembra 2015, iz katerega izhaja, da imajo prosilci za azil omejen dostop do zdravstvenega varstva v praksi. Toženka bi se tako morala opredeliti do možnosti prosilcev v Republiki Hrvaški do zdravstvene oskrbe in pomoči. Prav tako bi se morala opredeliti in poiskati ustrezna dokazila glede kršenja človekovih pravic oz. nečloveškega ravnanja, ne samo glede zdravstvene oskrbe, temveč tudi do ravnanja policistov do tožnika. Zgolj sklicevanje na to, da noben evropski organ ni obravnaval Republike Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega in poniževalnega ravnanja, še ne pomeni, da se zdravstvena oskrba dejansko torej v praksi izvaja. V zvezi s tem je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Prav tako se poraja dvom v nastanitvene zmogljivosti glede na dejstvo, da je zaradi begunske krize od septembra 2015 dalje nastanitveni objekt zgolj v sprejemnem centru v Kutini. Tako se pojavlja resna težava, da tožnik ostane brez nastanitve oz. primerne nastanitve. Toženka bi morala preveriti individualen položaj tožnika v luči celotne situacije v Republiki Hrvaški, česar ni naredila. Azilni sistem v Republiki Hrvaški je obravnavan kot kritičen oz. Republika Hrvaška za tožnika ni več varna država, saj je notranji minister Republike Hrvaške javno izrazil mnenje glede pridobitve statusa prosilcev za azil. Zavračanje beguncev v Republiki Hrvaški pa kažejo tudi novejše informacije, npr.: Kroet C, Surk B: Slovenija, Croatia closed borders to imigrants, 9. 3. 2016. Glede na izjave tožnika bi se morala toženka opredeliti do vprašanja, ali bi imel tožnik omogočen dostop do učinkovitega azilnega postopka in s tem povezane neodvisne odločitve o zaščiti in begunskem statusu, torej do okoliščin, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. Tožnik je, kot je že pojasnil v prošnji za mednarodno zaščito, želel pristopiti v krščansko vero, zaradi česar je imel velike težave; obsojen je bil na zaporno in denarno kazen, odpovedal se mu je njegov oče, ki ga je zaradi tega pretepel, grozil pa mu je, da ga bo ubil ali predal policiji. Glede na to, da je že samo zaradi simpatiziranja s krščansko vero tožnik preganjan, prav tako pa je v Iranu predvidena smrtna kazen za spremembo vere, je tožnik prepričan, da je upravičen do mednarodne zaščite. Toženka je zgolj teoretično pojasnila, zakaj se države članice EU štejejo kot varne tretje države, pri čemer ni z ničemer utemeljila, zakaj je država Hrvaška varna tretja država za tožnika. Domneva, na katero se sklicuje toženka, in sicer domneva, na kateri naj bi temeljila Dublinska uredba, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite ni in ne more biti neizpodbojna. Tožnik jo je izpodbil že s svojimi navedbami in poročili citiranimi v tej tožbi. Smiselno je tako odločilo ESČP v zadevi M.S.S proti Belgiji in Grčiji. Tožnik je tako v zadostni meri prikazal, zakaj v konkretnem primeru obstaja dovolj velika verjetnost, da Republika Hrvaška ne bo spoštovala načela nevračanja. Toženka bi torej z vrnitvijo tožnika v Republiko Hrvaško posredno kršila načelo nevračanja po 20. členu ZMZ, saj je tudi posredno vračanje prepovedano po 3. členu EKČP in 33. členu ŽK. Toženka pa tudi ni pravilno ugotovila varnostne situacije na Hrvaškem in stanju varnostnega azilnega sistema. Iz predloženih poročil namreč izhaja, da ima azilni sistem na Hrvaškem resne pomanjkljivosti, zaradi katerih bi bile tam pravice tožnika ogrožene. Sklicuje se še na poročilo The EU's dysfunctional asylum system z dne 2. 8. 2013 in Human rights watch - world report 2014. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa oz. podrejeno tudi vrnitev v ponovni postopek.

3. Tožnik s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter meni, da bi se mu z izvršitvijo akta prizadela težko popravljiva škoda. Predlaga, da sodišče izvršitev sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe o tožbi zoper izpodbijani akt. 4. Nadalje tožnik predlaga sojenje v sporu polne jurisdikcije. Meni, da bi toženka prošnjo, da bi rad ostal v Sloveniji, morala izrecno obravnavati kot prošnjo za prevzem pristojnosti in se do nje opredeliti glede na 17. člen Dublinske uredbe, ki določa možnost diskrecije posamezne države, da po lastni presoji odloči o tem, ali bo prevzela katerega od primerov. Res je sicer, da Dublinska uredba solidarnosti znotraj evropskega azilnega sistema izrecno ne določa kot standarda za obrazložitev odločitve, pravzaprav ne določa nobenega standarda, po katerem naj se ta uporabi, zato je toliko bolj pomembno, da se v zvezi s tem členom standarde oblikuje ter se na izrecno prošnjo prosilca o prevzemu pristojnosti odgovori. Če bi Slovenija prevzela primer tožnika, bi s tem tožnika razbremenila negotovosti glede tega, kaj naj pričakuje v primeru vrnitve na Hrvaško, hkrati pa bi s tem pokazala solidarnost do države, ki se zaradi ogromnega števila prosilcev za azil nahaja v zapleteni situaciji. Poleg tega je tožnik, odkar je prišel v Slovenijo zelo aktiven, kar dokazuje z dopisi kulturnega društva G. Pomagal je pri organizaciji dogodkov in tečajev v Sloveniji, udeležuje se delovnih akcij, poučuje tradicionalni iranski ples in vožnjo z rolerji. Pomaga drugim beguncem in vsakodnevno nameni več ur prostovoljnim aktivnostim. Sodeloval je tudi pri snemanju slovenskega filma, aktivno pa je od spremembe vere vključen v aktivnosti evangeličanske cerkve v Sloveniji. To so argumenti, ki bi jih bilo potrebno presoditi v okviru 17. člena Dublinske uredbe, torej v okviru materialnega prava, ki bi lahko vodilo do drugačne odločitve toženke. Tožnik je s svojimi aktivnostmi dokazal, da je družbeno koristen in da lahko prispeva tudi k integraciji ostalih beguncev, ki so še in še bodo prišli k nam. Prostovoljstvo je hvalevredna dejavnost, ki zasluži posebno obravnavo v Republiki Sloveniji, kjer tožnik aktivno deluje.

5. Podrejeno tožnik tudi predlaga, da sodišče postavi sodišču EU predhodno vprašanje, kako je v takih primerih kot je tu obravnavani, treba razumeti določbo prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je predmet presoje sklep tožene stranke, s katerim je le-ta odločila, da prošnje tožnika za mednarodno zaščito ne bo obravnavala, ter bo ta predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

9. Tožnik ugovarja določitvi Hrvaške kot odgovorne države. Meni, da je glede na določbo prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe, ki določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, vpisanih na dveh seznamih iz člena 22. (3) te uredbe, vključno s podatki iz uredbe (EU) št. 603/2013, ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način prvič, ter ta odgovornost preneha šele 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje. Ker je po prihodu iz tretje države Irana, nezakonito prečkal meje države članice Grčije, je ta odgovorna država in ne Hrvaška. V Grčijo pa prosilcev za azil ni dovoljeno vračati, kot je jasno razvidno iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi M.M.S proti Belgiji in Grčiji.

10. Na podlagi sosledja prečkanja držav, kot ga navaja tožnik in izhaja iz upravnega spisa, je bila toženka v navedeni dejanski situaciji, ko v Grčijo kot odgovorno državo članico prosilcev ni mogoče vračati, dolžna uporabiti drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe, ki določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. 13. člen Dublinske uredbe spada v poglavje III, ki določa merila za določanje odgovorne države članice, in na uporabo meril iz tega poglavja napotuje citirani drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Torej, kolikor se za prvotno določeno odgovorno državo članico ugotovi obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom ali pogoji za sprejem, ki je v konkretnem primeru nesporno Grčija, v katero prosilcev za azil ni dovoljeno vračati, določba drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe narekuje toženki, ki izvaja postopek določanja odgovorne države, da ugotovi, ali je mogoče določiti drugo državo kot odgovorno. Ugotoviti je, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa v smeri, da prvotna država članica – Grčija ni primerna za vračanje, pomanjkljiva oz. je ni, vendar ta kršitev standarda obrazloženosti ni vplivala na pravilnost odločitve.

11. V obravnavani zadevi je tožnik v upravnem postopku sam večkrat povedal, da je v Republiko Hrvaško (država članica EU) vstopil iz Republike Srbije ki pa je tretja država (člen 2 (a) Dublinske uredbe). Na podlagi navedenega dejstva je toženka lahko štela Hrvaško za odgovorno državo na podlagi prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe.

12. Tožnik ugovarja, da ni jasno, kako je toženka ugotovila, da je nezakonito prišel iz Srbije na Hrvaško, saj se do tega v sklepu ni opredelila. Sodišče ugovor razume kot ugovor bistvene kršitve določb postopka in ne ugovor nepravilne uporabe prava ali napačne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik sam v tožbi navaja, da je v prošnji za mednarodno zaščito pojasnil, da je prišel na Hrvaško iz Srbije. Tako izhaja tudi iz upravnega spisa. Navedeno dejstvo je ob uporabi prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe toženka lahko uporabila, ker ga je podal sam tožnik. Nenavedba tretje države, iz katere je tožnik nezakonito vstopil na Hrvaško, predstavlja pomanjkljivo obrazložitev sklepa, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve v zadevi.

13. V zvezi z ugovorom, da pri beguncih na balkanski koridorski poti, ki so bili na njej nekje zaustavljeni, pravno ne vzdrži teza, da so do tam prispeli nelegalno, sodišče v stoji na stališču, da splošno znano dejstvo, prihod tujcev po balkanski poti, v upravnem smislu ne pomeni legalnega prehoda meje držav članic, če je šlo za toleriranje stanja iz humanitarnih razlogov. Oseba, ki prečka mejo države brez veljavnih dokumentov, ki omogočajo zakonit prehod, prečka mejo nedovoljeno in torej nezakonito v smislu prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe in namena tega pravnega akta EU.

14. Ker gre v obravnavani zadevi za jasno situacijo, kot jo opredeljuje prvi odstavek 13. člena uredbe Dublin III, v povezavi z drugim pododstavkom drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe, sodišče nima razloga, da bi Sodišču EU postavilo predhodno vprašanje glede razlage navedenega člena. Doktrina „acte clair“: nacionalnemu sodišču ne postavlja obveznosti predhodnega vprašanja, ko o razlagi prava EU še ni bila izdana sodba, če sodišče meni, da je pomen določila prava EU tako jasen, da ne zastavlja razumnega dvoma, in to v nobenem od uradnih jezikov. V takem primeru se določilo ne interpretira, temveč uporabi. Pravilna uporaba prava skupnosti je tako očitna, da utemeljen dvom glede odgovora na morebitno vprašanje ne obstaja.

15. Tožnik nadalje ugovarja, da bi toženka glede na njegov opis razmer v Republiki Hrvaški morala ugotoviti obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca, kot to določa drugi odstavek 3. člena Dublinske uredbe. Iz osebnega razgovora izhaja, da je tožnik preživel 35 dni v zaprtem kampu v Slavonskem Brodu, nato pa 2 tedna v Zagrebu. Analiza opisa razmer na osebnem razgovoru in ostalih izpovedb o opisu razmer na Hrvaškem, ki so v upravnem spisu, omogoča jasen zaključek, da se opis razmer, ki bi lahko pomenile podanost sistemskih pomanjkljivosti za sprejem prosilca nanaša na opis ravnanja s tujci v Slavonskem Brodu, medtem ko za Zagreb, kjer naj bi tožnik po lastni navedbi v tožbi bival v azilnem domu, tožnik opisuje zgolj vedenje prebivalcev. Glede na dejstvo, da se opis spornih razmer nanaša na Slavonski Brod, ki kot tudi sam tožnik v tožbi priznava, ni lokacija v kateri so nastanjeni prosilci za azil, sodišče sprejema razlago toženke, da opis razmer, ki jih je doživel tožnik v Republiki Hrvaški, in ki jih je podal na osebnem razgovoru, ni zadosti relevanten, ker je objekt v Slavonskem Brodu namenjen tujcem, ki niso prosilci za mednarodno zaščito. Razmere, ki jih je konkretno doživel tožnik v Republiki Hrvaški, zato niso dokaz o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca.

16. V zvezi z vprašanjem o primernosti dokazov za izkazovanje utemeljene domneve o obstoju sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu, sodišče še meni, da so sistemske pomanjkljivosti objektivna dejstva, ugotovljiva z dokumenti več institucij oz. pristojnih organov (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 157/2016 z dne 5. 5. 2016). Tožnik sistemske pomanjkljivosti izkazuje še s poročilom AIDA za Hrvaško iz decembra 2015, ki naj bi izkazovalo, da imajo prosilci za azil omejen dostop do zdravstvenega varstva v praksi. V zvezi z navedenim poročilom sodišče meni, da je splošno znano dejstvo, da je do zdravstvenega varstva v praksi dostop omejen, ne glede na status osebe (torej tudi za prosilce azila). Tožnik pa v upravnem postopku, niti v tožbi ne navaja posebnih okoliščin (zdravstvenega stanja), zaradi katerega bi se konkretno lahko štelo v zvezi z navedbami iz poročila, da bi imel tožnik na Hrvaškem omejen dostop do zdravstvenega varstva, zaradi svoje osebne situacije, ki bi lahko ogrozil njegovo pravico iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

17. Izjava notranjega ministra ni informacija, ki bi bila lahko pomemben dokaz v postopku ugotavljanja sistemskih pomanjkljivosti in ki bi lahko dokazovala sistematičen odnos organov pri odločanju o prošnjah za azil, enako članek „Slovenia, Croatia closed borders to migrants“ z dne 9. 3. 2016. Očitek, da bi toženka z njegovo vrnitvijo v Republiko Hrvaško kršila načelo vračanja sodišče zavrača. Dublinski sistem ostaja element skupnega evropskega azilnega sistema, saj dodeljuje odgovornost med državami članicami za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (7. točka uvodnega recitala uredbe Dublin III na temelju medsebojnega zaupanja med državami članicami). Države članice EU, ki so podpisnice Ženevske konvencije z dne 28. 7. 1951 o statusu beguncev, kakor je bila dopolnjena z Newyorškim protokolom z dne 31. 1. 1967, pa so zavezane spoštovati načelo nevračanja in se zato štejejo kot varne za državljane tretjih držav (3. točka uvodnega recitala uredbe). Hrvaška je tudi podpisnica EKČP in je torej zavezana spoštovati človekove pravice prosilcev za mednarodno zaščito, zato sodišče zavrača tudi nadaljnji ugovor, da toženka ni preizkusila, ali bi bil tožnik ob morebitni vrnitvi izpostavljen tveganju zaradi svojih osebnih okoliščin, ki izhajajo zaradi prestopa v krščansko vero. Sodišče še pojasnjuje, da gre za okoliščine, ki se jih bo obravnavalo (upoštevalo) ob obravnavni prošnje za azil. 18. Poročili The EU´s dysfunctional asylum system 2 - avgust 2013 in „Human Rights Watch: World Report 2014“ pa ne obravnavata aktualnega stanja v Republiki Hrvaški. Tožnik v zvezi z izpodbijanjem domneve, da v Hrvaški ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca še navaja, da se poraja dvom v nastanitvene zmogljivosti v Republiki Hrvaški, glede na dejstvo, da je zaradi begunske krize od septembra 2015 dalje, nastanitveni objekt zgolj v sprejemnem centru v Kutini. Vendar pa v zvezi z nastanitvenimi (ne)možnostmi v tem centru ne predloži nobenih dokazov, ki bi kazale na utemeljenost njegovega dvoma, in ki bi kazale, da bi tožnik ostal brez nastanitve oz. primerne nastanitve.

19. Tožnik predlaga sojenje v sporu polne juridikcije, pri čemer predlog ni popolnoma jasen, na katero odločitev oziroma zahtevo tožnika se nanaša. Kolikor tožnik meni, da naj sodišče obravnava tožnikovo željo, da bi rad ostal v Sloveniji kot prošnjo za prevzem pristojnosti in odločanje o njegovi prošnji za mednarodno zaščito na podlagi 17. člena Dublinske uredbe, sodišče pojasnjuje, da za to niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1, ker narava stvari tega ne dopušča, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Določba prvega odstavka 17. člena Dublinske uredbe določa, da se z odstopanjem od člena 3 (1) lahko vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe. Morebitna tehtna želja tožnika, da bi rad ostal v Sloveniji, ni zahteva po kateri bi bil organ dolžan ravnati, zato sodišče ne šteje tudi kot utemeljenega ugovora o bistvenih kršitvah določb postopka, ker neobravnavanje njegove prošnje ni obrazloženo. Ker je šlo torej zgolj za tožnikovo željo, ni kršitve Dublinske uredbe, pa tudi ne obveznosti sodišča po 65. členu ZUS-1 (glej sodbo Sodišča EU C-63/2015 Ghezelbash, 7. 6. 2016, odstavek 54).

20. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

K točki II izreka:

21. Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov: Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Iz pravnega pouka izpodbijanega sklepa izhaja, da tožba zoper sklep ne zadrži izvršitve sklepa. Iz četrtega odstavka 74. člena ZMZ izhaja, da le tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje zadrži izvršitev, medtem ko v primeru vseh drugih odločitev po tem zakonu tožba ne zadrži njihove izvršitve. Ker pa se tudi po uveljavitvi ZMZ-1 z dne 24. 4. 2016 za postopke sodnega varstva določba 74. člena ZMZ uporablja v primerih, če je oseba vložila prošnjo za mednarodno zaščito pred uveljavitvijo ZMZ-1, kot je tudi obravnavani primer (125. člen ZMZ-1), to pomeni tudi, da je zoper to sodbo dopustna pritožba (peti odstavek 74. člena ZMZ) ter da s to sodbo tako v zadevi še ni pravnomočno odločeno. Glede na to je pravni interes tožnika za zahtevo za izdajo začasne odredbe izkazan.

22. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred pravnomočno odločitvijo, bi to pomenilo, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, tožnikova zadeva se ne bi mogla reševati v Republiki Sloveniji, ker se tu ne bi več nahajal. Vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoče oz. bi bila vsaj otežena v višini težko popravljive škode (v smislu določbe 32. člena ZUS-1), četudi bi tožnik v upravnem sporu uspel. Če bi v upravnem sporu uspel, ne glede na besedilo določbe tretjega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena v ponovni postopek, si s tem svojega pravnega položaja morebiti ne bi mogel več izboljšati. Sodno varstvo na ta način ne bi doseglo polnega učinka. S tem pa bi bilo nesorazmerno poseženo v ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Poleg tega po oceni sodišča odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa ne nasprotuje javni koristi; toženka je v odgovoru na zahtevo za začasno odredbo sama navedla, da namerava z nadaljnjimi postopki počakati do končne odločitve sodišča.