Jedro

Za odločitev v zadevi je bistveno, da je bil tožnik v času, ko je bila izdana odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine, že vključen v zavarovanje v Republiki Avstriji. V tem primeru torej ne gre za ponovni vstop v zavarovanje, o katerem govori 116. člen ZPIZ-2. V šestem odstavku navedenega člena je namreč določeno, da se uživalcu pokojnine iz prvega in petega odstavka tega člena, ki v tujini začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost in je na tej podlagi v tujini vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje, pokojnina preneha izplačevati z dnem začetka opravljanja dela oziroma dejavnosti. Tožnik se po izdaji upokojitvene odločbe ni vključil v zavarovanje v Republiki Avstriji, temveč je bil v omenjeno zavarovanje vključen že pred izdajo upokojitvene odločbe, kar pomeni, da je sklicevanje tožene stranke na omenjeno določbo že zaradi tega neutemeljeno.

V zvezi z uporabo 111. člena ZPIZ-2, pritožbeno sodišče poudarja, da je pri priznanju pravice do pokojnine bistvena ugotovitev, kdaj je zavarovancu prenehalo zavarovanje. Od tega je namreč odvisno, od kdaj dalje se mu izplačuje pokojnina.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 16. 11. 2017 in prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 6. 2017. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 484,05 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo dejstvo tožnikove vključenosti v obvezno zavarovanje v Avstriji upoštevano že v času izdaje odločbe z dne 23. 8. 2011 o priznanju pravice do starostne pokojnine. Tožena stranka je tekom postopka izkazala, da je bila o obstoju tožnikovega zavarovanja obveščena s strani avstrijskega nosilca zavarovanja šele z dopisom z dne 5. 6. 2014, kar pomeni, da tega dejstva ni mogla upoštevati že pri izdaji odločbe o pravici do starostne pokojnine. Tožnik je tako imel dvojni status, in sicer je istočasno prejemal starostno pokojnino in bil vključen v obvezno zavarovanje v Avstriji. V tem primeru pa ne more prejemati starostne pokojnine. Vse to pa pomeni, da je v obdobju od 1. 6. 2013 do 31. 5. 2014 (nezastarani del) neupravičeno prejemal izplačila starostne pokojnine. Tožena stranka je v okviru odločbe o ugotovitvi preplačila po 194. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1 ugotovila, da obstaja dejstvo, ki onemogoča izplačevanje starostne pokojnine tožniku. Kot to poudarja tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu2 odločba o ugotovitvi preplačila zajema odločitev o pravici do izplačevanja za nazaj, medtem ko se odločba za ustavitev izplačevanja pokojnine lahko izda le z učinkom za naprej od dneva izdaje. Tožena stranka se pri tem sklicuje tudi na 111. člen ZPIZ-2 in pa 116. člen istega zakona. V zadevi so bili že po samem zakonu izpolnjeni pogoji, po katerih tožnik ni bil upravičen do izplačila starostne pokojnine v obdobju od 1. 6. 2013 do 31. 5. 2014 v znesku 12.298,32 EUR (nezastarani del). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik poudarja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pri tem je sodišče tudi pravilno pojasnilo učinke pravnomočnosti in v točki 9 obrazložitve izčrpno obrazložilo, da konkretna pravnomočna odločba o starostni pokojnini z dne 23. 8. 2011 kot taka zavezuje tako sodišče, kot stranke in z vsemi pravnimi učinki velja vse dotlej, dokler ni odpravljena. V konkretnem primeru je tožena stranka z izdajo več medsebojno nasprotujočih si odločb kršila temeljno načelo "ne bis in idem". Tako je tožniku naložilo plačilo preveč plačane pokojnine, čeprav ima tožnik pravnomočno priznano pravico do starostne pokojnine po odločbi z dne 23. 8. 2011. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na judikat Vrhovnega sodišča z dne 6. 3. 2018. V konkretnem primeru odločba o ustavitvi izplačevanja pokojnine nikoli ni bila izdana, saj za to tudi niso obstajali zakonski pogoji. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z uporabo 194. člena ZPIZ-2. Tožnik se nadalje sklicuje tudi na uporabo Uredbe ES, št. 883/2004. Tožena stranka je protipravno in namerno z napačno obrazložitvijo zavrnila uporabo Uredbe, na kar je ves čas opozarjal tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)3 pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 16. 11. 2017, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 6. 2016. Z omenjeno odločbo je bilo ugotovljeno, da je bila starostna pokojnina tožniku v obdobju od 1. 6. 2013 do 31. 5. 2014 preveč izplačana. Nastalo je preplačilo v znesku 12.298,32 EUR. Tožniku je bilo naloženo, da navedeni znesek vrne toženi stranki obročno v roku 12 mesecev od dneva prejema odločbe, po preteku tega roka pa se bodo zaračunavale zamudne obresti in izvedla prisilna izterjava na stroške tožnika.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki med strankama niso sporne izhaja, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 23. 8. 2011 pravnomočno priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 1.023,84 EUR na mesec od 1. 1. 2011 dalje. Tožnik je bil v obdobju od 13. 1. 1997 do 6. 5. 2014 vključen v obvezno zavarovanje tudi v Republiki Avstriji, kjer je opravljal samostojno pridobitno dejavnost. Avstrijski nosilec zavarovanja je o navedenem zavarovanju obvestil toženo stranko z dopisom z dne 5. 6. 2014. Na podlagi tega dopisa je tožena stranka z odločbo št. ... z dne 1. 4. 2015 odločila, da tožnik v obdobju od 1. 1. 2011 do 31. 5. 2014 nima pravice do izplačila starostne pokojnine. Taka odločitev je bila potrjena z drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 30. 12. 2015. Obe odločbi pa sta bili s sodbo opr. št. V Ps 169/2016 z dne 10. 1. 2017 odpravljeni. Z izpodbijanima odločbama pa je tožena stranka na podlagi 194. člena ZPIZ-2 tožniku naložila povrnitev preplačila.

8. ZPIZ-2 v 194. členu določa, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno. Zastaralni rok treh let se upošteva po uradni dolžnosti od dneva prejema denarnega zneska iz prvega odstavka tega člena do dneva izdaje odločbe o ugotovitvi preplačila.

9. Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje je za odločitev v zadevi bistveno, da je bil tožnik v času, ko je bila izdana odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine, že vključen v zavarovanje v Republiki Avstriji. V tem primeru torej nikakor ne gre za ponovni vstop v zavarovanje, o katerem govori 116. člen ZPIZ-2. V šestem odstavku navedenega člena je namreč določeno, da se uživalcu pokojnine iz prvega in petega odstavka tega člena, ki v tujini začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost in je na tej podlagi v tujini vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje, pokojnina preneha izplačevati z dnem začetka opravljanja dela oziroma dejavnosti. Tožnik se po izdaji upokojitvene odločbe ni vključil v zavarovanje v Republiki Avstriji, temveč je bil v omenjeno zavarovanje vključen že pred izdajo upokojitvene odločbe, kar pomeni, da je sklicevanje tožene stranke na omenjeno določbo že zaradi tega neutemeljeno.

10. V zvezi z uporabo 111. člena ZPIZ-2, pritožbeno sodišče poudarja, da je pri priznanju pravice do pokojnine bistvena ugotovitev, kdaj je zavarovancu prenehalo zavarovanje. Od tega je namreč odvisno, od kdaj dalje se mu izplačuje pokojnina. V okviru ugotovitvenega postopka mora tožena stranka razčistiti vsa pravno relevantna dejstva, ki vplivajo na priznanje pravice in izplačevanje starostne pokojnine. V sporni zadevi očitno vprašanje prenehanja zavarovanja ni bilo ustrezno razčiščeno. Bistveno pri tem je, da je odločba o priznanju in izplačevanju starostne pokojnine postala pravnomočna. Tudi če gre za nepravilno odločbo, le-ta glede na načelo pravnomočnosti, zavezuje obe stranki. V pravnomočno odločbo je namreč možno poseči le na podlagi izrednih pravnih sredstev, če so za to izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. To izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča4, ki jo navaja tudi že sodišče prve stopnje.

11. Pri tem tudi ni odločilna zadeva, na katero se sklicuje tožena stranka (VIII Ips 258/2017 z dne 6. 3. 2018), saj navedena zadeva obravnava primer, ko so se dejanske okoliščine spremenila že po izdaji upokojitvene odločbe, kar pomeni, da o teh novih okoliščinah pri prvotnem odločanju po naravi stvari še ni moglo biti odločeno. Za tak primer pa, kot je bilo že obrazloženo, v sporni zadevi ne gre.

12. Tožnik je tako imel na podlagi pravnomočne odločbe pravico do starostne pokojnine in do njenega izplačevanja, kar pomeni, da ni prišlo do preplačila pokojnine. Sodišče prve stopnje je zato izpodbijani odločbi tožene stranke utemeljeno odpravilo.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške odgovora na pritožbo tožnik trpi sam. Navedeni odgovor namreč ni vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Glej opr. št. VIII Ips 258/2017 z dne 6. 3. 2018. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 4 Glej VIII Ips 547/2008 z dne 21. 12. 2010.