Jedro

Sodišče prve stopnje je primerno obrazložilo, zakaj gre pri obtoženčevem ravnanju za sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja skupaj z neugotovljenimi osebami iz koristoljubnosti pri spravljanju večih oseb čez državno mejo. Dejansko stanje je zato pravilno in popolno ugotovljeno in sta bili zato obe pritožbi zavrnjeni kot neutemeljeni ter je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje.

Izrek

Pritožbi obtoženega S.A. in njegovih zagovornikov se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi S.A. je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v ... je z izpodbijano sodbo spoznalo obtoženega S. A. za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ.

Izreklo mu je kazen 10 mesecev zapora in v to kazen vštelo čas, prebit v priporu od 2.8.1999 od 8.30 ure dalje. Obtožencu je izreklo še stransko kazen izgona tujca iz države za čas 5 let. Odločilo je še, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom, in 100.000,00 SIT povprečnine.

Proti tej sodbi se je pritožil obtoženec zaradi odločbe o izrečeni kazenski sankciji. Predlagal je ugoditev pritožbi in izrek milejše kazni.

Obtoženčevi zagovorniki pa so se pritožili zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, podredno pa še zaradi odločitve o kazni. Predlagali so ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje, podredno pa spremembo odločitve prvostopenskega sodišča o izrečeni kazni.

Pritožbeno sodišče je o seji senata obvestilo Višje državno tožilstvo v Ljubljani, obtoženca in njegove zagovornike. Zagovorniki se seje niso udeležili, vendar to po 4. odstavku 378. člena ni bila ovira, da senat ne bi imel seje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče po oceni vseh izvedenih dokazov in tudi po oceni obtoženčevega zagovora utemeljeno zaključilo, da je obtoženec storil v izpodbijani sodbi navedeno kaznivo dejanje. Odločitev je dovolj prepričljivo obrazložilo. Navedlo je, na podlagi česa je zaključilo, da je bil obtoženec v naprej dogovorjen o prevzemu tujcev v Ljubljani (stran 6 sodbe). Obrazložilo je tudi svojo ugotovitev, da je obtoženec ravnal iz koristoljubnosti (stran 6 in 7 sodbe). Pritožbeno sodišče zato ob tako prepričljivih zaključkih glede vnaprejšnjega dogovora med organizatorji skupine ljudi, ki so sodelovali pri ilegalnih prehodih vseh petih tujih državljanov, in glede obtoženčevega ravnanja iz koristoljubnosti, kar potrjujeta zlasti dve kuverti z napisom S., v katerih je bilo skupaj 5.000,00 DEM, sprejema tudi obrazložitev prvostopenjske sodbe, zakaj sodišče ni verjelo obtožencu, da naj bi delal s prevozom petih tujcev le uslugo brez plačila in da ni vedel, da gre za ilegalce.

Pritožbeno sodišče sprejema tudi prepričljivo stališče prvostopenjskega sodišča, da do predaje denarja ni prišlo le zaradi "spleta okoliščin", torej zaradi časovne stiske (stran 7 sodbe).

Pritožbene navedbe, da naj bi bilo iz ravnanj obtoženca in tujcev možno razbrati, da obtoženec ni vedel za obstoj denarja in da ga ni pričakoval, ne morejo vplivati na prepričljive dokazne zaključke s tem v zvezi, saj sta prav oba prinašatelja obeh kuvert povedala, kako sta dobila kuverti in komu ju naj izročita, vendar zaradi pomanjkanja časa ni prišlo do predstavitve obtoženca in do predstavitve nadaljnjega načrta ter seveda tudi do plačila, saj je policija intervenirala takoj po razmeroma kratki vožnji iz Tivolija do prehodnega doma.

Prevzem tujcev v Tivoliju in vožnjo z avtom je opazoval S. M., ki je obvestil policijo. Sodišče prve stopnje je obrazložilo zakaj se je oprlo tudi na izpovedbo te prepričljive priče (stran 6 sodbe).

Pritožbene navedbe zagovornikov, ki želijo pričo prikazati kot neverodostojno in z "domišljijo", utemeljene dokazne ocene prvostopenjskega sodišča zato ne morejo omajati niti v tem delu.

Tudi zaključki izpodbijane sodbe v zvezi z nadaljnjo potjo tujcev iz Slovenije, ko je obtoženec deloval kot del organizirane verige, so prepričljivo obrazloženi in glede na okoliščine, da si je obtoženec izposodil vozilo in za pomoč prosil prijatelja, da so tujci imeli zanj kuveri z denarjem, ter da so vsi želeli priti do Avstrije ali drugam v Evropo, ni utemeljena pritožbena navedba, da so ti zaključki že domena sodišča. Res pa ni šlo za pomoč njegovim sorodnikom, kot omenja prvostopenjsko sodišče in na kar utemeljeno opozarjajo zagovorniki v pritožbi, vendar pa to, katerim sorodnikom naj bi obtoženec pomagal, ne vpliva na obstoj kaznivega dejanja in na dokazno oceno prvostopenjskega sodišča v zvezi z njim.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in da ni kršilo nobenih določb kazenskega postopka, kar sicer zagovorniki navajajo kot pritožbeni razlog, pritožbe pa v tem delu niso obrazložili.

Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo pravično kazen, ki je sorazmerna s težo kaznivega dejanja in stopnjo obtoženečeve krivde.

Obtoženčeve navedbe v pritožbi, da bi bilo potrebno pri odmeri kazni upoštevati tudi njegovo zdravstveno stanje, to je stalen nizek pritisk, pa tudi nekonkretizirane navedbe zagovornikov o obtoženčevem zdravstvenem stanju, pa nikakor niso take, da bi lahko vplivale na odmero kazni, saj ima obtoženec v zvezi s krvnim tlakom možnost zdravljenja.

Tudi izrečena stranska kazen izgona tujca iz države za čas 5 let je dovolj utemeljeno obrazložena, saj so okoliščine, da gre za ekonomskega emigranta brez zaposlitve, družine ali drugih vezi, ki bi ga zadrževale v Republiki Sloveniji, povezava z drugimi storilci teh kaznivih dejanj, pa tudi to, da je tako ravnanje očitno način pridobivanja relativno velikih denarnih zneskov take, da pogojujejo izrek navedene stranske kazni za čas, ki ga je določilo sodišče prve stopnje. Izrek stranske kazni je torej dovolj pregledno obrazložen in je sodbo zato mogoče preizkusiti tudi v tem delu.

Ker pritožbeno sodišče ni našlo niti nobenih kršitev materialnega ali procesnega zakona, na kar je pazilo sodišče po uradni dolžnosti po 1. odstavku 383. člena ZKP, je zato obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Enako kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Povprečnino je odmerilo ob upoštevanju trajanja in zamotanosti pritožbenega postopka ter obtoženčevih premoženjskih razmer.