Jedro

Pravna podlaga za nadaljevanje postopka za priznanje blagovne znamke v RS je podana, v kolikor je bila prijava blagovne znamke pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu vložena do vključno 3. aprila 1992.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2501/97 z dne

30.6.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1.odstavka

59.člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 - v nadaljevanju: ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 15.9.1997. S to odločbo je tožena stranka zavrgla zahtevo tožeče stranke za prenos prijave in nadaljevanje postopka za priznanje znamke za znak DOVE, prijavljene pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu dne 9.12.1992. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožeča stranka 12.7.1993 pri Uradu za intelektualno lastnino vložila zahtevo za prijavo blagovne znamke s predlogom, da tožena stranka v skladu z določilom 2.odstavka 122.člena Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 13/92, 27/93, 34/97 - v nadaljevanju: ZIL ) prevzame nadaljevanje postopka za registracijo prijave. Iz predložene kopije potrdila o vložitvi YU prijave s seznamom blaga je razvidno, da je v-ložila prijavo blagovne znamke pri Zveznem zavodu za patente dne 9.12.1992. Sodišče soglaša s presojo tožene stranke, da je tožeča stranka z vlogo dne 12.7.1993 predlagala nadaljevanje postopka za registracijo blagovne znamke in ne postopka prijave za priznanje blagovne znamke. V vlogi namreč izrecno predlaga prevzem nadaljevanja postopka prijave blagovne znamke in se ob tem sklicuje na določilo 2. odstavka 122. člena ZIL. Soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je prijava blagovne znamke, -vložena pri Zveznem zavodu za patente dne 9.12.1992, vložena po poteku zakonsko določenega roka iz

1. odstavka 122. člena ZIL, na podlagi katerega vse pravice industrijske lastnine, prijavljene ali podeljene pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu do vključno 3. aprila 1992, razen označb porekla blaga, veljajo v Republiki Sloveniji. Glede tožbenega ugovora, da je bila njena vloga sestavljena v skladu z določilom 1. odstavka 44. člena ZIL in 4. odstavkom 53. člena ZIL sodišče navaja, da mora v skladu z navedenim-a določiloma vloga vsebovati znak in seznam proizvodov oziroma storitve. Tožena stranka k vlogi z dne

12.7.1993 ni, kot zmotno zatrjuje, priložila znaka, to je storila šele 1.12.1994. Sodišče je presodilo, da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi, odpravi odločbo upravnega organa ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče kršilo ustavne pravice in sicer določilo 125.člena Ustave RS, ki določa, da so sodniki pri opravljanju funkcije vezani na ustavna in zakonska določila. V skladu z določilom 1. odstavka 68. člena Zakona o u-pravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) vloge, ki je nepopolna ali nerazumljiva, ni dovoljeno zavreči, temveč mora sodišče stranko pozvati na odpravo pomanjkljivosti in ji za to dodeliti rok. Šele v kolikor stranka ne ravna v skladu s sklepom sodišča, sodišče vlogo zavrže. V sporni zadevi je sodišče njeno vlogo z dne 12.7.1993 zavrglo, ne da bi ji dodelilo rok, zaradi česar je kršilo tudi določbi 55. in 56.člena ZIL, ki prav tako določata, da mora organ pozvati prijavitelja na odpravo pomanjkljivosti, mu -dodeliti za odpravo primeren rok in šele v primeru, da prijavitelj pomanjkljivosti v roku ne odpravi, lahko organ prijavo zavrže. V obravnavani zadevi prijava ni imela takih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče obravnavati in na njeni podlagi odločiti. Sodišče ni pravilno presodilo, ko je ocenilo, da je z vlogo dne 12.7.1993 predlagala prenos prijave blagovne znamke, prijavljene pri Zvezne uradu za patente v Beogradu. Tožena stranka je z navedeno vlogo prijavila blagovno znamko v skladu z -določilom 1. odstavka 44. člena ZIL in k prijavi priložila tudi sliko znaka in seznam blaga. Sodišče je ravnalo v nasprotju z določilom 5. člena ZUP in je ni opozorilo, v kolikor je menilo, da prijava ni pravilna, naj uveljavlja svojo pravico na podlagi 3. člena Pravilnika o postopku za priznanje znamke.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je njena odločitev pravilna, ker je tožeča stranka prijavila sporno znamko po datumu 3.4.1992, ki je zakonsko določen rok za uveljavitev pravice iz

1.odstavka 122. člena ZIL. Tožena stranka je ob vložitvi vloge jasno navedla, da predlaga nadaljevanje postopka za registracijo prijave in se je sklicevala na določilo 2. odstavka 122. člena ZIL. Glede na navedeno je tožena stranka ugotovila, da ni pogojev za uvedbo postopka prenosa, zato poziv -toženi stranki na odpravo pomanjkljivosti ni bil potreben. Tožeča stranka tudi ni izpolnjevala pogojev za priznanje znamke, določene v 44. členu ZIL. Prijavo po navedenem določilu je potrebno vložiti drugače kot zahtevo po

122.členu ZIL, drugačen je tudi postopek reševanja vloge. Vloga tožeče stranke ni vsebovala vseh sestavin iz 3. člena Pravilnika o postopku za priznanje blagovne znamke (pravilnik). Prijavo bi morala vložiti v slovenskem jeziku, tožeča stranka pa je vložila vlogo delno v tujem jeziku in -ni predložila prevoda v slovenski jezik, kar bi morala storiti v roku dveh mesecev, v skladu z določilom 2. člena pravilnika. Prevod seznama blaga je tožeča stranka vložila šele dne

22.12.1994, pri čemer se je sklicevala na vlogo za nadaljevanje postopka. Navedeno kaže, da ni dvoma, da je tožeča stranka želela izvesti postopek prenosa prijave in ne redni postopek na podlagi 44. člena ZIL.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih, utemeljeno zavrnilo tožbo in navedlo pravilne razloge za svojo odločitev. Na podlagi določila 1. odstavka 122. člena ZIL vse pravice industrijske lastnine, prijavljene ali podeljene pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu do vključno 3. aprila 1992, razen označb porekla blaga, veljajo v Republiki Sloveniji. Smisel navedene določbe je, da so pravice industrijske lastnine, ki so bile upravičencem priznane na podlagi odločb Zveznega zavoda za patente v Beogradu do osamosvojitve Slovenije oziroma do uveljavitve Zakona o industrijski lastnini njihove pridobljene pravice in jim je Republika Slovenija v skladu s Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine ter v skladu z 2. členom Ustave dolžna zagotoviti njihovo varstvo. V obravnavanem primeru je tožena stranka dne 9.12.1992 vložila pri Zveznem uradu za patente v Beogradu za-htevo za prijavo blagovne znamke. Dne 12.7.1993 pa je pri toženi stranki vložila vlogo, katero je sodišče, glede na njeno vsebino, ne glede na predmet prijave (prijava blagovne znamke), pravilno ocenilo kot predlog za nadaljevanje postopka za priznanje blagovne znamke. Sodišče je glede na datum prijave blagovne znamke pri Zveznem zavodu za patente, dne

9.12.1992, pravilno presodilo, da je tožeča stranka vložila predlog za nadaljevanje postopka za priznanje blagovne znamke po poteku zakonsko določenega roka, zaradi česar nima, glede na določilo

1.odstavka 122. člena ZIL, pravne podlage za nadaljevanje postopka za priznanje blagovne znamke v Republiki Sloveniji. Do nadaljevanja postopa v Republiki Sloveniji bi bila upravičena le v primeru, v kolikor bi postopek za priznanje blagovne znamke pričela pri Zveznem zavodu za patente do vključno 3. aprila 1992. Glede na dejstvo, da gre v obravnavani zadevi za obravnavo predloga za nadaljevanje postopka za priznanje blagovne znamke, pritožbeni ugovor o kršitvi določila 55. in 56. člena ZIL ni utemeljen. V skladu z navedenima določiloma se prijavitelja pozove na odpravo pomanjkljivosti in se mu dodeli rok za odpravo, v kolikor urad ugotovi, da prijava ni pravilna. Gre za odpravo pomanjkljivosti v postopku prijave blagovne znamke. Tožena stranka ni bila dolžna opozarjati stranke, da spremeni trditveno in pravno podlago, saj gre za predlagalni postopek in je o njem mogoče odločati le v okviru postavljenega zahtevka.

V skladu z določilom 1. odstavka 68. člena ZUP/86 je vloga pomanjkljiva, v kolikor je ni mogoče obravnavati. V obravnavanem primeru je tožena stranka vlogo tožeče stranke z dne 12.7.1993 štela za popolno in je o njej odločala. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bila navedena vloga tožeče stranke sposobna za obravnavanje, zato ni utemeljen pritožbeni ugovor o kršitvi določila

1. odstavka 68. člena ZUP/86, ker sodišče tožeče stranke ni pozvalo na odpravo pomanjkljivosti in ji ni dodelilo naknadnega roka.

Pritožbeni ugovor, da bi morala tako sodišče kot tudi že upravni organ, v skladu z določilom 5. člena ZUP, tožečo stranko opozoriti, da lahko v postopku uveljavlja kakšno drugo svojo pravico, na odločitev ne vpliva. Predmet obravnavane zadeve je vloga tožeče stranke za nadaljevanje postopka za priznanje blagovne znamke. Ne glede na to ali bi tožeča stranka, sama ali na podlagi opozorila, tekom postopka vložila zahtevo za priznanje blagovne znamke, v smislu določila 44. člena ZIL, bi organ in sodišče obravnavala in odločala tudi o vlogi tožeče stranke za nadaljevanje postopka za priznanje blagovne znamke in bi jo kot nedovoljeno zavrgla.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je, na podlagi 73. člena ZUS, zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.