Jedro

Tožnik ni uspel izpodbiti izpodbojne pravne domneve o samovoljni zapustitvi Nastanitvenega centra (izpostava Azilnega doma), posledično je izpodbijana odločitev tožene stranke pravilna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi šestega odstavka 49. člena v povezavi z drugo alinejo drugega odstavka 50. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) postopek za priznanje mednarodne zaščite ustavila.

2. Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je mladoletni tožnik 12. 3. 2024 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ker gre za mladoletnika brez spremstva, mu je bila pred pričetkom postopka z odločbo Centra za socialno delo Ljubljana Vič-Rudnik postavljena zakonita zastopnica. Iz uradne evidence o nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito izhaja, da je tožnik 24. 4. 2024 samovoljno zapustil Nastanitveni center za MBS Postojna (v nadaljevanju Nastanitveni center) in se vanj v roku treh dni niti do dneva izdaje izpodbijanega sklepa ni vrnil. V tem roku nista organu ničesar sporočila ne tožnik ne njegova zakonita zastopnica in pooblaščenka.

3. Zoper izpodbijani sklep vlaga tožnik tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Iz tožbenih navedb izhaja, da se tožnik zopet nahaja v Nastanitvenem centru. Gre za mladoletnika, ki je že večkrat zapustil Nastanitveni center in se ponovno vrnil, kar gre po tožbenih navedbah pripisati predvsem mladoletniški naivnosti. Pri mladoletniku brez spremstva je treba upoštevati mladoletnikovo največjo korist in dejstvo, da se mladoletnik ne zaveda v polnosti svojih dejanj in da v osnovi ni nikoli imel namena zapustiti Nastanitvenega centra. Z ustavitvijo postopka se začne za tožnika postopek ponovno od začetka, kar ni v njegovo največjo korist, saj se časovno podaljša odločanje o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi oziroma naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri navedbah izpodbijanega sklepa in dodaja, da iz uradnih evidenc o nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito izhaja, da je tožnik Nastanitveni center zapustil 24. 4. 2024 in se v roku 3 dni niti do izdaje izpodbijanega sklepa, ki je bil pooblaščenki vročen 8. 5. 2024, vanj ni vrnil. Tožnikova zakonita zastopnica in pooblaščenka ni o tem organu nič sporočila. Tožnik se je v Nastanitveni center vrnil 9. 5. 2024, to je dan po vročitvi izpodbijanega sklepa tožnikovi pooblaščenki in je bil iz Nastanitvenega centra odsoten 15 dni. Tožena stranka meni, da so bili pogoji za ustavitev postopka na podlagi določb ZMZ-1 izpolnjeni. V postopku je tožena stranka v največji meri upoštevala otrokove koristi kot to določata Direktiva 2013/32/EU in ZMZ-1. Tožniku je bil pred pričetkom postopka dodeljen zakoniti zastopnik in pooblaščenec, katerega naloga je tudi informiranje mladoletnika brez spremstva o postopku. Po mnenju tožene stranke tožniku ne gre pripisati mladoletniške naivnosti in nerazumevanja posledic zapuščanja nastanitvenih prostorov, saj ni šlo za kratkotrajen odhod (do tri dni), ampak je bil odsoten tako dolgo, da tožena stranka pred izdajo sklepa ni mogla vedeti, da tožnik ni imel namena samovoljne zapustitve nastanitvenih prostorov, kot zatrjuje v tožbi. Tožniku je tožena stranka zagotovila tudi vsa postopkovna jamstva, ki veljajo za mladoletne osebe brez spremstva. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

5. V nadaljevanju postopka je tožena stranka sodišče 23. 5. 2024 obvestila, da je tožnik 18. 5. 2024 zapustil Nastanitveni center in se do 23. 5. 2024 vanj ni vrnil. Istega dne je tožena stranka sodišču sporočila, da se je tožnik 22. 5. 2024 vrnil v Nastanitveni center.

6. Pooblaščenka tožnika je na to obvestilo odgovorila, da se je tožnik v Nastanitveni center vrnil 22. 5. 2023. Navaja, da tožnik redno zapušča Nastanitveni center, vendar se vanj vrača. Poleg tega ima tožnik določene zdravstvene težave, zaradi katerih je bil dvakrat na urgenci.

7. Sodišče je v navedeni zadevi dne 27. 5. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Tožnika ni zaslišalo, saj ni opravičil svojega izostanka z naroka na glavno obravnavo. Pooblaščenka tožnika je na glavni obravnavi pojasnila, da je bil tožnik z narokom seznanjen in 26. 5. 2024 prisoten v Nastanitvenem centru.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

10. Iz določb ZMZ-1 izhaja, da ima prosilec za mednarodno zaščito, ko se odloča o njegovi prošnji, poleg pravic tudi določene dolžnosti in obveznosti. Če jih ne upošteva, so glede njegove prošnje za mednarodno zaščito predvidene določene odločitve procesne narave. Ena izmed njih je določena v šestem odstavku 49. člena ZMZ-1, ki določa, da pristojni organ postopek s sklepom ustavi, če se prošnja v skladu s tem zakonom šteje za umaknjeno. Prošnja pa se šteje med drugim za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni doma ali njegovo izpostavo (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1).

11. Izpodbijani sklep temelji na določbi druge alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1. Upravno sodišče RS je že zavzelo stališče, da je treba to določbo razlagati v povezavi z 28. členom Direktive 2013/32/EU1 tako, da ustvarja izpodbojno pravno domnevo o umiku prošnje, če se prosilec v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom2 (ali izpostavo azilnega doma). V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnik Nastanitveni center zapustil 24. 4. 2024 in da se do izdaje izpodbijanega sklepa in do njegove vročitve tožnikovi pooblaščenki 8. 5. 2024 ni vrnil v Nastanitveni center. Prav tako ni sporno, da je od tožnikove zapustitve Nastanitvenega centra minilo več kot tri dni do izdaje izpodbijanega sklepa. Ostaja pa sporno vprašanje, ali je bila tožnikova zapustitev Nastanitvenega centra samovoljna. Zapustitev ni samovoljna, kadar tožnik zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo zaradi okoliščin, na katere ni mogel vplivati. Na tožniku pa je dokazno breme, da dokaže obstoj takih okoliščin.3

12. Tožnik v tožbi smiselno navaja, da pogoj samovoljne zapustitve azilnega doma ali njegove izpostave za ustavitev postopka iz citiranega določila ni izpolnjen. Pri tem navaja, da je zapustitev Nastanitvenega centra treba pripisati mladoletniški naivnosti in da se tožnik v polnosti ne zaveda posledic zapuščanja Nastanitvenega centra ter da nikoli ni imel namena samovoljne zapustitve Nastanitvenega centra, katerega je pred tem že večkrat zapustil in se ponovno vrnil. Sodišče se s temi navedbami ne strina. Gre za mladoletno osebo, ki je stara že več kot 16 let in katera je bila pred sprejetjem prošnje na primeren način seznanjena s svojimi pravicami in dolžnostmi ter posledicami zapustitve azilnega doma ali njegove izpostave, kar izhaja iz registracijskega lista (5. odstavek 16. člena ZMZ-1). Poleg tega sodišče ocenjuje, da je pri tej starosti tožnik že zmožen razumevanja posledic samovoljne zapustitve Nastanitvenega centra. To zavedanje pa po presoji sodišča še zlasti izhaja iz dejstva, ker je bil tožnik odsoten kar 15 dni in ob tako dolgi odsotnosti bi se glede na starost že moral zavedati, da bo to prineslo določene posledice.

13. Sodišče se tudi ne strinja s tožbenimi navedbami, da pri izdaji izpodbijanega sklepa niso bile upoštevane največje koristi mladoletnika. Tožnik to navedbo utemeljuje s tem, da ustavitev postopka pomeni, da se zanj ponovno začne postopek za priznanje mednarodne zaščite in da naj to ne bi bilo v mladoletnikovo največjo korist, pri čemer ni konkretiziral, zakaj bi bilo to v škodo mladoletnikove koristi. Nekonkretizirane ostajajo tudi tožnikove navedbe glede podaljšanja časa odločanja o njegovi prošnji. Iz upravnega spisa namreč ni razvidno, da za tožnika ne bi bilo ustrezno poskrbljeno, saj bo tudi v primeru novega postopka še naprej nastanjen v Nastanitvenem centru in v postopku ga bo še naprej zastopala zakonita zastopnica, tako da mu bodo zagotovljene vse procesne pravice. Zgolj časovno podaljšanje odločanja o upravičenosti prošnje za mednarodno zaščito pa še ne pomeni posega v korist mladoletne osebe. V pripravljalni vlogi se je tožnik skliceval tudi na zdravstvene težave, zaradi katerih naj bi bil dvakrat na urgenci, vendar za svoje trditve ni predložil nobenih dokazil. Navedene pomanjkljivosti niso bile odpravljene niti na naroku za glavno obravnavo.

14. Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da tožnik ni uspel izpodbiti izpodbojne pravne domneve o samovoljni zapustitvi Nastanitvenega centra (izpostava Azilnega doma), posledično je izpodbijana odločitev tožene stranke pravilna, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

1 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev); 2 Sodba in sklep Upravnega sodišča RS, št. I U 2035/2019 z dne 6. 1. 2020, 10. točka obrazložitve; 3 Sodba Upravnega sodišča RS, št. I U 684/2023 z dne 8. 5. 2023, 12. točka obrazložitve;