Jedro

Če gre za dokaz, ki je nedosegljiv, sodišče utemeljeno zavrne dokazni predlog obrambe in v zadevi odloči ob upoštevanju izvedenih dokazov.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Lendavi je s sodbo K 143/2007 z dne 27.5.2008 obsojeno E.S. spoznalo za krivo kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter ji izreklo po 50. členu istega zakonika pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Odločilo je tudi, da je dolžna plačati 300 EUR povprečnine, medtem ko jo je oprostilo povrnitve ostalih stroškov kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo I Kp 569/2008 z dne 19.2.2009 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenka dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

3. Zagovorniki so zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

4. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Po njenem stališču je kršitev, ki se nanaša na odsotnost pouka po 8. členu ZKP, relativna in ni vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe, prav tako zahteva za varstvo zakonitosti ne obrazloži vzročne zveze med kršitvijo in nezakonitostjo sodbe. Ocenjuje tudi, da navedbe zahteve v zvezi z uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka vsebinsko predstavljajo oceno izvedenih dokazov, razlogi sodbe glede presoje izpovedb prič M.M. in I.Š. tudi niso v nasprotju z izjavami teh prič. Sodišče tudi ni kršilo obsojenkine ustavne pravice do izvajanja dokazov, ker izvedba predlaganega dokaza ni bila mogoča. 5. Odgovor vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo obsojenki in zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka: iz 3. točke prvega odstavka 371. člena in drugega odstavka 371. člena ZKP, ker obsojenka, ki je madžarske narodnosti, ni bila poučena o pravici do tolmača. Po navedbah vložnikov zahteve slednja pomanjkljivost po eni strani pomeni navedeno absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, po drugi strani pa relativno bistveno kršitev, ki je mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe; iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so razlogi izpodbijane sodbe v zvezi z izpovedbo priče M.M. o odločilnih dejstvih (ali je ta priča napisano oporoko izročila obsojenki pred podpisom s strani pokojnega L.) v precejšnji meri s seboj v nasprotju, obstaja pa tudi precejšnje nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih glede izpovedb v postopku in med samimi listinami oziroma zapisniki, v katerih so te izpovedbe zapisane in ker so razlogi o domnevnem obsojenkinem naklepu nejasni oziroma jih sodba ne vsebuje; kršitev točke d) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in 29. člena Ustave RS, ker se je sodišče namesto na izjavo domnevno obremenilne priče M.M. oprlo na trditve Š. in Z. in s tem ignoriralo domnevni temeljni vir spornih izjav in hkrati postopalo v nasprotju z določbo drugega odstavka 371. člena ZKP s kršitvijo pravice do zaslišanja obremenilnih prič, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe in kršitev tretje alineje 29. člena Ustave v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, ker sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza, in sicer zaslišanja oseb, ki sta na oporoki podpisani kot priči. 7. Pred začetkom glavne obravnave z dne 6.2.2008 (list. št. 117) je v zapisniku navedena ugotovitev, da je obsojenka pripadnica madžarske narodne skupnosti, da je poučena o pravici do uporabe madžarskega jezika v postopku ter da je izjavila, da se tej pravici odpoveduje in soglaša z vodenjem postopka samo v slovenskem jeziku, v katerem se naj izdajajo tudi vse odločbe. Glavne obravnave so se nadaljevale vse do zadnje, po kateri je sodišče prve stopnje izreklo sodbo.

8. Sodišče je postopalo po določbah drugega odstavka 8. člena ZKP, obsojenka se je odpovedala prevajanju, hkrati pa tudi soglašala, da se postopek vodi v slovenskem jeziku. Zato in glede na njen zagovor je utemeljeno sklepanje, da zna slovenski jezik, v katerem je tekel kazenski postopek. Ne gre tedaj niti za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niti za postopkovno kršitev iz drugega odstavka istega člena.

9. V obrazložitvi prvostopenjske sodbe je sodišče povzelo bistveno vsebino izpovedbe priče M.M., ki je bil zaslišan med posameznimi preiskovalnimi dejanji (list. št. 98) in na glavni obravnavi dne 27.2.2008 (list. št. 132 in 133) ter v skladu z zapisnikom o njegovem zaslišanju. V nadaljevanju je ocenilo izpovedbo priče tudi z vidika okoliščin, ki so se nanašale na podrobnosti, povezane s sestavo oporoke in ki se jih M.M. ni več spomnil. V zvezi s presojo izpovedb prič I.Š. in S.Z. je sodišče prve stopnje utemeljilo, da sta njuni izpovedbi skladni z izpovedbo priče M. glede okoliščine, da odvetnik niti družinskim prijateljem ni dajal posebnih informacij, saj je le-te dal šele potem, ko mu je Š. faksiral oporoko z njegovim žigom. Zato ni podano nasprotje v razlogih izpodbijane sodbe in tudi ne v zahtevi zatrjevana protispisnost. Iz razlogov izpodbijane sodbe povsem jasno sledi, da se je sodišče glede okoliščin, ki se nanašajo na sestavo oporoke, njen dvig pri navedenem odvetniku in na odsotnost podpisa pokojnega A.L., oprlo na izpovedbi I.Š. in S.Z. v povezavi s telefonsko informacijo, ki jo je dal odvetnik M. I.Š.

10. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je obsojenka storila obravnavano kaznivo dejanje z direktnim naklepom. Utemeljilo je, da je vedela, da je vsebina oporoke lažna, kljub temu pa je takšno krivo oporoko uporabila kot pravo s tem, da jo je predložila sodišču, dejanje pa je tudi hotela storiti, ker je glede na to, da ji je L. v predmetni oporoki zapustil vse svoje premoženje, imela namen, da se uporabi kot prava. S temi razlogi, ki jih je treba povezati z ostalo obrazložitvijo (sodba sodišča prve stopnje, peti odstavek na četrti in prvi odstavek na peti strani), je sodišče navedlo razloge o tem odločilnem dejstvu. Zato sodbi tudi v tem pogledu ni mogoče pripisati pomanjkljivosti, ki bi predstavljala zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

11. Sodišče je v dokaznem postopku zaslišalo M.M. in s tem je obrambi bila dana možnost njegovega zaslišanja. Na glavni obravnavi 27.5.2008 je obsojenka predlagala ponovno zaslišanje te priče ter utemeljila, da „naj odvetnik pove, kdo je bil pri njem, če je bila ženska, naj prav tako pove“. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da je M.M., ki je bil že zaslišan, izpovedal, da se dogajanja ne spominja zaradi odmaknjenosti dogodka ter številnih strank in presodilo, da ni verjetno, da bi lahko ob ponovnem zaslišanju kaj več povedal. Tudi v prvostopenjski sodbi je sodišče zavrnitev dokaznega predloga utemeljilo. Pritožba v zvezi z zavrnitvijo tega dokaznega predloga ni uveljavljala kršitev konvencijskih, ustavnih in postopkovnih določb. 12. V položaju, ki izhaja iz poteka te kazenske zadeve in postopanja sodišča, ni mogoče sklepati, da so podane kršitve točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP, 29. člena Ustave in drugega odstavka 371. člena ZKP na način, ki ga uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti. Zaslišanje M.M. je bilo opravljeno na glavni obravnavi, na kateri ga je obramba imela možnost zaslišati. Po izvedenem dokaznem postopku sprejeta dokazna presoja, ki jo sodišče mora opraviti in jo v pisni sodbi tudi obrazložiti (sedmi odstavek 364. člena ZKP), ne daje podlage za sklepanje, da gre za zatrjevane kršitve. Zlasti ne, ker sodišče pri presoji dokazov ni vezano na posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno (prvi odstavek 18. člena ZKP). Slednje velja tudi za položaj, na katerega opozarja zahteva za varstvo zakonitosti.

13. Prav tako ni utemeljena trditev zahteve, da je sodišče kršilo tretjo alinejo 29. člena Ustave in drugi odstavek 371. člena ZKP, ker ni zaslišalo oseb, ki sta na oporoki podpisani kot priči. Oporoka vsebuje nečitljiva podpisa dveh prič, pri katerih tudi ni navedbe njihovega imena in priimka. V takem dejanskem položaju je sodišče utemeljeno sklepalo (list. št. 189), da temu dokaznemu predlogu ne more ugoditi, ker priči sodišču nista znani. Na podlagi podpisov, ki so razvidni iz oporoke, in ob odsotnosti kakršnihkoli drugih podatkov tudi ni moglo opraviti poizvedb, s katerimi bi lahko ugotovilo njuno identiteto. Gre torej za dokaza, ki sta nedosegljiva. V takem primeru sodišče utemeljeno zavrne dokazni predlog in v zadevi odloči ob upoštevanju izvedenih dokazov. Zato uveljavljani kršitvi Ustave in zakona nista podani.

14. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavljajo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obsojene E.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

15. Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, je odločilo, da je obsojenka dolžna plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP).