Jedro

Tožeča stranka je po pravnih prednikih od postavitve daljnovoda nepremičnine toženca v ta namen uporabljala in s tem omejevala lastninsko pravico toženca. Iz teh dejstev je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je v skladu s pravnimi pravili, ki so veljala pred uveljavitvijo SPZ in specialnih predpisov, ki urejajo danes služnosti v javno korist, priposestvovala služnost. Že ODZ je za takšne primere predvidel nepravilne oziroma navidezne služnosti v paragrafu 479.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da obstoji v korist vsakokratnega lastnika parcele št. 376/1 k.o. D. služnostna pravica postavitve strojnega mesta na parceli št. 1083/2 k.o. R., služnostna pravica napeljave, obratovanja, nadzora, vzdrževanja in obnove električnega daljnovoda za DV 110 kV in služnostna pravica hoje in voženj zaradi dostopa do tega električnega daljnovoda, vse na parcelah št. 1042/10, 1083/2, 1083/3 in 1084/1 k.o. R., katerih lastnik je toženec F.C. ter da se po pravnomočnosti sodbe ta pravica vknjiži v zemljiški knjigi. Prav tako je zavrnilo zahtevek, da je toženec dolžan opustiti vsakršno poseganje v to služnostno pravico, še posebej da je dolžan prenehati prepovedovati in preprečevati dostop in vzdrževalne posege na električnem daljnovodu. Zavrnilo pa je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da je toženec kot lastnik parcel št. 1042/10, 1083/2, 1083/3 in 1084/1 k.o. R. dolžan po teh zemljiščih v 15-ih dneh dopustiti dostop do električnega daljnovoda DV 110 kV za zagotovitev njegovega nemotenega obratovanja in vzdrževanja, proti plačilu pravične odškodnine v višini 5.000 EUR, ki jo bo tožeča stranka plačala tožencu v roku 15 dni. V posledici takšne odločitve je tožeči stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožencu pravdne stroške v višini 654,39 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

2. Tožeča stranka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče opraviti ogled, kjer bi ugotovilo, da poteka po nepremičninah toženca koridor enosistemskega daljnovoda 1 x 110 kV. Na parceli št. 1083/2 k.o. R. se nahaja steber, strojno mesto enosistemskega daljnovoda 1 x 110 kV. Stališče sodišča, da gre v konkretni zadevi lahko le za nepravo stvarno služnost, je brezpredmetno in zadosti samo materialnopravni podlagi odločitve. Tožeča stranka je zahtevala ugotovitev služnostne pravice za potrebe postavitve in nemotenega delovanja elektroenergetskega omrežja. Ker je takšno služnost uporabljala od leta 1939, kar so tedanji predpisi dopuščali, bi sodišče moralo ugoditi zahtevku na priposestvovanje. Zmotni so zaključki napadene sodbe, da tožena stranka ni oporekala obstoju služnosti za daljnovod. Prav tako je zmoten zaključek, da tožeča stranka naj ne bi izvrševala te služnosti. Sodišče je napačno uporabilo kot materialnopravni predpis Obči državljanski zakonik (v nadaljevanju: ODZ) glede nepravih stvarnih služnosti, saj ta določba v konkretnem primeru ni uporabljiva, ker je tožeča stranka priposestvovanje stvarne služnosti uveljavljala s tožbo pred pristojnim okrajnim sodiščem v skladu z določbo drugega odstavka 30. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in ne gre za prisilno ustanavljanje javne služnosti po določbah Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-1). Po določbi 2. točke drugega odstavka 30. člena ZPP se tožba nanaša na varovanje obstoječega stvarnopravnega razmerja, ne pa na zahtevke, ki merijo na izpolnitev pravnega posla, iz katerega šele izhaja obveznost ustanoviti služnost. Iz tožbenega zahtevka sledi, da zahteva tožeča stranka ugotovitev priposestvovane stvarne služnosti, ker obstaja koridor preko nepremičnin tožene stranke že od leta 1939. Določba 226. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) se nanaša le na tista določila osebnih služnosti, ki niso napisana izključno za osebne služnosti in bi moralo sodišče upoštevati, da je tudi neprave stvarne služnosti mogoče priposestvovati pod enakimi pogoji kot prave stvarne služnosti. Sodišče bi moralo zaslišati stranke in predlagane priče, saj bi tako prišlo lahko do drugačnih ugotovitev. V obrazložitvi pa ni niti pojasnilo, zakaj jih ni zaslišalo, zato se sodba ne da preizkusiti. Tožena stranka je motila tožečo stranko pri izvrševanju služnosti, z njene strani je prišlo do uporabe sile, ker je preprečila tožeči stranki dostop do daljnovoda in izvajanja del na njem. Zato bi tudi v tem delu moralo sodišče dati varstvo tožeči stranki. Sodba prihaja sama s seboj v nasprotje, ko na eni strani ugotavlja preprečevanje, po drugi strani pa navaja, da tožeča stranka ni opisala ravnanj tožene stranke, ki bi merila na preprečitev dostopa do električnega daljnovoda. Ni jasno kako je sodišče prišlo do zaključka, da tožena stranka nasprotuje rekonstrukciji daljnovoda DV 2 x 110 kV, če ni zaslišalo o tem stranke. Rekonstrukcija po definiciji Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO) pomeni spreminjanje tehničnih značilnosti objekta in prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti, kar pa še ne pomeni, da je ob dejstvu, da je nesporno celoten daljnovod moči DV 1 x 110 kV. Samo v manjšem delu je daljnovod bil 2 x 110 kV. Sodišče je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko ni tega raziskalo, saj ni ugotovilo kakšna je dejanska jakost daljnovoda na opisanem mestu. Predlaga razveljavitev sodbe in novo odločanje o zadevi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, ki se očitajo, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Za odločitev so zadoščali listinski dokazi, zato je sodišče postopalo ekonomično, ko je zavrnilo ostale dokazne predloge, to je ogled, zaslišanje strank in prič ter postavitev izvedenca kmetijske in gozdarske stroke. Razloge za takšno odločitev je obrazložilo na četrti strani sodbe, tako da se da ta odločitev preizkusiti in ne drži pritožbena navedba, da o zavrnitvi dokaznih predlogov sodba nima razlogov.

5. V izpodbijani sodbi je tudi pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, saj so ugotovljena vsa odločilna dejstva tega spora. Da je od leta 1939 bil preko nepremičnin toženca speljan električni daljnovod, ni sporno. Tožeča stranka je po pravnih prednikih od postavitve daljnovoda nepremičnine toženca v ta namen uporabljala in s tem omejevala lastninsko pravico toženca. Iz teh dejstev je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je v skladu s pravnimi pravili, ki so veljala pred uveljavitvijo SPZ in specialnih predpisov, ki urejajo danes služnosti v javno korist, priposestvovala služnost. Že ODZ je za takšne primere predvidel nepravilne oziroma navidezne služnosti v paragrafu 479. Postavitev električnega daljnovoda preko nepremičnin, ki so v lasti različnih lastnikov, po logiki stvari same ne more predstavljati stvarne služnosti, ker je za stvarno služnost pomembno razmerje med dvema nepremičninama, ki sta v lasti različnih lastnikov: služeče nepremičnine, ki omogoča izvrševanje služnosti in je služnost ustanovljena v breme le-te in gospodujoče nepremičnine, v korist katere je služnost ustanovljena. Tožeča stranka je v konkretni zadevi zatrjevala, da naj bi gospodujočo nepremičnino predstavljala parcela št. 376/1 k.o. D., na kateri se prične daljnovod. To dejstvo tej nepremičnini ne daje statusa gospodujoče nepremičnine. Ostale nepremičnine, preko katerih teče daljnovod, namreč ne omogočajo boljšega gospodarskega izkoriščanja prve nepremičnine, kjer se daljnovod prične, kar je bistvo stvarne služnosti, ampak gre le za neprekinjen tek daljnovoda, ki se prične na prvi nepremičnini. Zato je logično, da je takšno nepravo služnost mogoče ustanoviti le v korist določenega subjekta, ki je nosilec infrastrukturne dejavnosti. V konkretnem primeru gospodujoča nepremičnina ne obstaja in sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek, s katerim zahteva tožeča stranka ugotovitev stvarne služnosti v korist določene gospodujoče nepremičnine, ni sklepčen ter ga je iz tega razloga zavrnilo. Materialno pravo je v tem delu pravilno uporabilo.

6. Tudi prepovedni zahtevek je utemeljeno zavrnjen. V postopku je bilo ugotovljeno, da je toženec tožeči stranki prepovedal zgolj rekonstrukcijo daljnovoda. Priposestvovana služnost ne daje nosilcu pravice služnosti neomejenih pravic, kot si očitno zmotno predstavlja tožeča stranka. Nosilec pravice mora imeti možnosti rednega vzdrževanja, teh pravic pa ne more širiti na način, kot je skušala storiti v konkretnem primeru tožeča stranka, ko je na nepremičnino toženca prišla z namenom rekonstruirati daljnovod in postaviti na nepremičnino novo strojno mesto. Toženec, ki se je takšnemu posegu uprl, zato ni storil motilnega dejanja, saj tožeča stranka v okviru priposestvovane služnosti nima takšnih upravičenj.

7. S podrejenim tožbenim zahtevkom je tožeča stranka zahtevala, naj se tožencu naloži, da je dolžan dopustiti dostop do električnega daljnovoda za zagotovitev njegovega nemotenega obratovanja in vzdrževanja proti plačilu pravične odškodnine. Kot je pojasnjeno, je tožeča stranka v tem postopku dokazala priposestvovanje neprave stvarne služnosti postavljenega starega daljnovoda. Zato bi v tem civilnem postopku lahko uspešno proti tožencu uveljavljala le zahtevek na prepoved motenja starega daljnovoda. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da želi tožeča stranka na mestu starega daljnovoda postaviti rekonstruiran nov daljnovod, saj ji je z odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za energetiko in rudarstvo z dne 3.3.2008 naložena sanacija daljnovoda. Za takšno rekonstrukcijo daljnovoda mora tožeča stranka v skladu s sedaj veljavnimi predpisi, ki urejajo služnosti v javni korist, na enega od predpisanih načinov nastanka takšne služnosti pridobiti naslov za (nov) poseg v lastninsko pravico toženca, ne more pa tega zahtevati v civilnem postopku. ZUreP določa, da lahko nastane služnost v javno korist na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa. Če lastnik nepremičnine, ki naj bi se s služnostjo obremenila, noče skleniti pogodbe o ustanovitvi razširjene (nove) služnosti, kot jo predlaga tožeča stranka, pride v poštev le prisilna ustanovitev služnosti, ki je posebna vrsta razlastitvenega postopka in o kateri odloča upravni organ.

8. Iz predstavljenih razlogov je sodišče prve stopnje o zadevi pravilno odločilo, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).