Jedro

Glede na to, da je sodišče izpovedno priče upoštevalo in da so ugotovitve glede ugotavljanja kala le eden od argumentov za zavrnitev tožbenega zahtevka, neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga tožeče stranke v tem konkretnem primeru ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. (oz. 14. točki) drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v drugič ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov za plačilo 77.598,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 1996 do plačila. Tožnikoma je naložilo povračilo pravdnih stroškov toženca.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo prvega tožnika zavrnilo in v izpodbijanem delu (glede prvega tožnika) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je prvi tožnik vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in relativne ter absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Slednja je podana, ker je sodišče prve stopnje predlog tožnika za ponovno zaslišanje priče Š. J. pavšalno zavrnilo. Zaslišanje predlagane priče bi bilo nujno tudi zaradi očitnih neskladij med izpovedbami vseh ostalih prič in trditev tožene stranke. Ker sodišči zavrnitve dokaznega predloga nista obrazložili, je po mnenju revidenta podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči pa sta na ugotovljeno dejansko stanje tudi zmotno uporabili materialno pravo v zvezi z razlago pogodbe o sodelovanju z dne 1. 4. 1996, njeno pravno naravo in medsebojne obveznosti strank. Sodišči se do pravne narave pogodbe sploh nista opredelili. Nesprejemljivo je za revidenta stališče, da tožena stranka glede dogovora o sprotnem oblikovanju cen ni imela nobenih obveznosti in odgovornosti. Po mnenju revidenta gre v obravnavanem primeru za mandatno pogodbo in tožena stranka je bila dolžna ravnati kot dober gospodarstvenik, sicer gre za kršitev pogodbe. Ker to predstavlja pravno vprašanje, takšne obveznosti tožene stranke tožnik ni bil dolžan zatrjevati ter dokazovati. Četudi sta stranki skupaj oblikovali pogodbene cene, pa bi morala tožena stranka odstopanje navzdol (še posebej pod nabavno ceno) posebej utemeljiti in upravičiti (kar predstavlja njeno dokazno breme). Tožena stranka je imela po pogodbi dolžnost položiti tožeči stranki račun glede poslovanja, kar pomeni, da je bila dolžna voditi evidence. Ker tožena stranka za razliko od tožeče ni zmogla predložiti nobenih tovrstnih dokumentov, gre to po pravilu o dokaznem bremenu v njeno škodo in imajo zato skrbno vodene evidence tožnika zadostno dokazno vrednost. Zmotno pa je tudi naziranje sodišča, da prisotnost tožnika na prodajnem mestu in seznanjenost s cenami pomeni, da je tožnik molče soglašal z znižanimi cenami ter da je zaradi tega odgovornost tožene stranke izključena. Molk je treba razlagati restriktivno, zato se toženec ne more razbremeniti odgovornosti zgolj s tem, da se sklicuje na prisotnost molčečega tožnika. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi, tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da vrne zadevo v ponovni postopek in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka tožeče stranke.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pravna prednika pravdnih strank sta 1. 4. 1996 sklenila pogodbo o sodelovanju. Iz pogodbe izhaja dogovor, da bo tožena stranka opravljala v prostorih tožeče stranke v Ljubljani prodajo na debelo in drobno, s tem, da bo odgovorna oseba toženke J. M. organiziral in vodil veleprodajo in maloprodajo ter ravnal po predpisih, ki jih določa Zakon o trgovini in Zakon o delovnih razmerjih in zaposlovanju, v primeru kršitve teh opravil pa bo tožena stranka odgovarjala za nastalo škodo. Dogovorjeno je bilo tudi, da bo tožena stranka za opravljeno delo in storitve mesečno izstavljala prvotno tožeči stranki fakture. Sodišči tudi ugotovita, da je blago nabavljal tožnik, skrbel za njegovo skladiščenje, izstavljal račune in pobiral vsakodnevni blagajniški iztržek. Tožeča stranka je skupaj s toženo sicer oblikovala planirane, načrtovane prodajne cene, istočasno pa je soglašala z vsakodnevnimi spremembami dejanskih cen, do katerih je prihajalo pogosto in iz več razlogov – prodajalo se je namreč sadje in zelenjavo. Tožeča stranka je bila pri prodaji tudi ves čas prisotna in vse tri mesece poslovanja na toženkine storitve ni imela pripomb.

Pogodba o sodelovanju predstavlja obliko naročila (mandatne pogodbe), kot ga opredeljuje Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 z vsemi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZOR) v členih 749-770. V pravdi se je zastavilo vprašanje, ali je tožena stranka s pogodbo prevzela tudi obveznost prodaje blaga po določeni ceni. Z drugimi besedami, kot sporno se je zastavilo vprašanje obsega naročila.

7. Vprašanje katero določbo ZOR bo sodišče uporabilo pri razlagi pogodbe, je vselej pravno vprašanje. Po določbi prvega odstavka 99. člena ZOR se določila pogodbe uporabljajo predvsem tako, kot se glasijo. Uporaba te določbe ne terja ugotavljanja dejanskega stanja in je zato odločitev sodišča ali bo sploh ugotavljalo skupen namen pogodbenikov, odvisna od izbrane metode razlage pogodb. Iskanje skupnega namena pogodbenikov prihaja v poštev le pri razlagi spornih pogodbenih določil (drugi odstavek 99. člena ZOR). Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje je očitno, da je drugi odstavek predmetne pogodbe sporen in je zato sodišče pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je izpeljalo dokazno oceno glede prave volje pogodbenih strank (stran 3 sodbe sodišča prve stopnje in točka 7 na 3. strani drugostopenjske odločbe). V tem primeru gre torej za dejanske ugotovitve (da se je tožena stranka zgolj zavezala organizirati in voditi veleprodajo in maloprodajo (ter pri tem ravnati po predpisih)), ki niso podvržene revizijskemu preizkusu (tako tudi v sodbi VS II Ips 850/93, II Ips 48/97, II Ips 252/98, II Ips 170/03). V zvezi s tem tudi ni utemeljen revizijski očitek, da sta sodišči napačno uporabili pravila o dokaznem bremenu. Dokazovanje pogodbene obveznosti, ki izrecno ne izhaja iz zapisa pogodbe, bremeni tistega, ki takšno obveznost zatrjuje (torej tožečo stranko). Glede na izrecno ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je tožena stranka dokazala, da je imela splošno dovoljenje oziroma pooblastilo, da lahko blago proda tudi po nižji ceni kot je bila sprva določena (točka 9 na 4 strani drugostopenjske sodbe), se kot nerelevantno izkaže revizijsko zatrjevanje, da tožena stranka pri prodaji blaga ni ravnala kot dober gospodarstvenik, saj tožnik ni dokazal, da je pri prodaji blaga s strani tožene stranke prišlo do kršitve obveznosti. Zmotno pa je naziranje revidenta, da je bilo dokazno breme glede pravilnega izpolnjevanja pogodbene obveznosti na toženi stranki. V skladu s 7. členom ZPP je na stranki, ki nekaj zatrjuje, tudi dokazno breme. Tožnik je bil tisti, ki je zatrjeval kršitev pogodbene obveznosti, zato je bilo na njemu tudi dokazno breme, da takšno trditev dokaže. Dokazna ocena pa ni več predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Zatrjevane procesne kršitve niso podane. Tožeča stranka je na naroku za glavno obravnavo 23. 4. 2009 svoj dokazni predlog po ponovnem zaslišanju priče Š. J. obrazložila tako, da bi lahko omenjena priča ponovno pojasnila kako je bilo s postopkom prodaje blaga (kdaj in kako se je blago prodajalo). Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog zavrnilo. Kljub umanjkanju obrazložitve zavrnitve tega dokaznega predloga tožeče stranke, je končna odločitev sodišča pravilna in zakonita. Ker je priča J. na glavni obravnavi dne 3. 12. 1998 izpovedala glede načina poslovanja pravdnih strank ter glede oblikovanja cen (kar je sodišče upoštevalo pri presoji), njeno ponovno zaslišanje ni bilo potrebno. Glede na to, da je sodišče zaslišalo več prič in obe pravdni stranki, da je vse njihove izpovedbe upoštevalo in pretehtalo, da je tožeča stranka sama izpovedala, da je bila pri prodaji blaga ves čas prisotna, da je bila z delom tožene stranke zadovoljna, da je bila prisotna tudi pri ugotavljanju kala, ponovno zaslišanje predlagane priče ni bilo potrebno in tožeči str0anki pravica do izjave ni bila kršena. Tudi v pritožbi tožeča stranka zavrnitve tega dokaznega predloga ni grajala, podala je le očitek, da je sodišče brez razloga zanemarilo zaslišanje Š. J., ki bi lahko v ponovljenem postopku podala dodatna pojasnila glede evidentiranja in obračunavanja kala. Glede na to, da je sodišče pričevanje J. upoštevalo ter da so ugotovitve glede ugotavljanja kala (pri čemer je bistvena ugotovitev, da je bil pri ugotavljanju kala tožnik ves čas prisoten) le eden od argumentov za zavrnitev tožbenega zahtevka, neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga tožeče stranke v tem konkretnem primeru ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. (oz. 14. točki) drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno in ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba revizijo prvega tožnika na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.