Jedro

Zoper sodbo sodišča druge stopnje stranka ne more vložiti pritožbe, temveč so dovoljena le še izredna pravna sredstva.

Pritožbene navedbe se nanašajo izključno na izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, torej na zakonitost odločitve o tožbenem zahtevku, česar pa v pritožbi zoper sklep o nedopuščeni reviziji ni dovoljeno uveljavljati.

Izrek

Pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje se zavrže. Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki iz naslova dodatka za delovno dobo za obdobje od decembra 2003 do avgusta 2005 posamezne mesečne zneske, ki so razvidni iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, in od teh zneskov plačati prispevke za socialno varnost. Ugotovilo je, da je tožena stranka dodatek za delovno dobo vračunala v bruto osnovno plačo tožeče stranke, namesto da bi ji ga pravilno obračunala na bruto osnovno plačo. Sodišče je ugodilo tudi zahtevku iz nasprotne tožbe in tožeči stranki naložilo plačilo odškodnine v višini 1.355,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2005 dalje do plačila. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo obstoj odškodninskega delikta, saj je tožeča stranka v letih 2004 in 2005 prekoračila uporabo bencinske kartice za službeno vozilo oziroma je z gorivom oskrbovala tudi druge bencinske avtomobile.

Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbo tožeče stranke zoper odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe. S sklicevanjem na določili 31. in 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) je sklenilo, da revizije glede odločitve o odškodninskem zahtevku ne dopusti.

Zoper drugostopenjsko sodbo in sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi „nezakonite ugotovitve dejanskega stanja“. Navaja, da je sodišče skonstruiralo dokaze zoper njo. Nobena od strank ni zahtevala umik listine za leto 2003. Naknadno izdelane in dostavljene preglednice ne morejo biti verodostojen dokaz. Izračun izvedenke ni pomemben, temveč le kilometrina in kako je ta vnesena v listine. Kilometrina, ki jo navaja izvedenka (22.170 km), ni točna. Tožeča stranka ne more nositi bremena, če tožena stranka nima podatkov in ni pravilno zastavila evidence. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in zahtevek iz nasprotne tožbe zavrne.

Na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v zvezi z 19. členom ZDSS-1 in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-55/2004-10 in Up-90/2004-15 z dne 6. 4. 2006 je bila pritožba vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da je prvostopenjska sodba postala pravnomočna dne 17. 9. 2008, zato je pritožba z dne 24.10.2008 vložena prepozno.

Pritožba zoper sodbo ni dovoljena, zoper sklep pa ni utemeljena.

Glede pritožbe, vložene zoper sodbo sodišča druge stopnje, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je v skladu s prvim odstavkom 333. člena ZPP pritožba redno pravno sredstvo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Takšno pravno sredstvo je s pritožbo, ki je bila vložena zoper sodbo sodišča prve stopnje dne 27. 5. 2008, izkoristila tudi tožeča stranka. Zoper sodbo sodišča druge stopnje stranka ne more vložiti pritožbe, temveč so dovoljena le še izredna pravna sredstva (revizija, obnova postopka). To je v skladu s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (URS – Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji), ki vsakomur zagotavlja le pravico do pritožbe in s tem dvostopenjskega postopka. Tudi ZDSS-1 v 32. členu ni določil splošne pravice do pritožbe zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, temveč omogoča le pritožbo zoper sklep sodišča druge stopnje o nedopustitvi revizije. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče pritožbo tožeče stranke zoper sodbo sodišča druge stopnje kot nedovoljeno zavrglo (343. člen ZPP v zvezi s 1. točko 365. člena ZPP).

Tožeča stranka je vlogo označila tudi kot pritožbo zoper sklep sodišča druge stopnje (torej zoper sklep o nedopustitvi revizije). Sodišče na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 dopusti revizijo, ki sicer po 31. členu ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistvenega pomena za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea). Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ni dopustilo revizije, dopustna pritožba samo iz razloga po 2. alinei prvega odstavka citiranega člena. Tožeča stranka v pritožbi sploh ne zatrjuje obstoja takšnega razloga niti ga ne dokazuje z navedbo konkretnih sodnih odločitev. Pritožbene navedbe se nanašajo izključno na izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, torej na zakonitost odločitve o tožbenem zahtevku, česar pa v pritožbi zoper sklep o nedopuščeni reviziji ni dovoljeno uveljavljati.

Ker tožeča stranka ni dokazala obstoja pritožbenega razloga iz 2. alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, je Vrhovno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zoper sklep o nedopustitvi revizije zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.