Jedro

Prodajalka, ki bi bila upravičena zahtevati dokončno izpolnitev kupoprodajne pogodbe (plačilo dodatne kupnine) ne more uspešno uveljavljati ničnosti take pogodbe.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta kupoprodajna pogodba, sklenjena dne 20.9.1994 med tožnico kot prodajalko in toženko ter družbo M. d.o.o. kot kupcema in aneks istega datuma k pogodbi z dne 16.8.1994, nična. Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne 599.913,60 SIT pravdnih stroškov. Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki, tožena izpodbija le odločitev o pravdnih stroških. Tožnica uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenje. Meni, da iz dejanskega stanja, kakršno je sodišče zelo skrbno in temeljito raziskalo, povsem jasno izhaja, da je tožena stranka tožnico zapeljala v zmoto, da je sklenila pogodbo, po kateri je za samo 40 % prejete kupnine dovolila vpis lastninske pravice na toženko brez pridržka lastninske pravice, s tem pa je toženka onemogočila tožnici izvajanje postopkov, ki so bili določeni za plačilo preostalih 60 % kupnine. Ob tem je direktor tožene stranke vedel, da je tožnica kot medicinska sestra prava neuka stranka, ki ji ni znan postopek pridobivanja lokacijskega dovoljenja. Zagotavljal pa ji je, da bo preostala kupnina v pogodbi navedena kot nagrada le zato, da bo drugim kupcem v kompleksu zazidalnega načrta dokazoval nižjo kupnino. Sankcija za tako nedopustno ravnanje toženke je ničnost pravnega posla. V nadaljevanju pritožba navaja posamezne okoliščine, dokazane v teku pravde, ki naj bi kazale na špekulativni namen tožene stranke kot investitorja pri nakupu zemljišč. Za dosego takega namena po prefinjenem scenariju pa je toženka morala najprej prevarati tožnico. Pritožba graja tudi sprejeto dokazno oceno in še poudarja, da je tožnica davek od prometa nepremičnin plačala od celotnega zneska kupnine in ne le od prejetih 40 %, v celoti pa je prav tako plačala provizijo posredniku za prodajo. Tožena stranka se pritožuje le zoper odločitev o stroških, po kateri ji niso priznani stroški petih pripravljalnih spisov. Meni, da je bistvo tega spora neizplačilo dodatne in pogojne kupnine, zato so vse te vloge bile potrebne. To velja za pripravljalni spis z dne 23.1.1998, ki se nanaša tako na začasno odredbo, kot na glavno stvar, nadalje na vlogo z dne 14.9.1998, s katero je predložena cenitev, ki zavrača tožničine navedbe o nerealnosti izplačane kupnine, medtem ko so z vlogo z dne 11.11.1998 obširno pojasnjene okoliščine in vzroki za dodatne pogoje za plačilo pogojno dogovorjenega dela kupnine. S pripravljalnim spisom z dne 19.1.1999, s katerim so predloženi osnutki pogodb, je zavrnjena trditev tožnice o njeni zmoti ob sklepanju pogodbe, z vlogo z dne 12.2.1999 pa je odgovorjeno na navedbe tožeče stranke, kar je v skladu z načelom kontradiktornosti. Poleg že priznanih pravdnih stroškov naj se torej priznajo še stroški naštetih pripravljalnih vlog. Pritožbi nista utemeljeni. Tožbeni zahtevek v tej pravdi se glasi na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z aneksom. Nična pa je po določilu 1. odstavka 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali morali. Nobene take lastnosti oz. okoliščine v zvezi z obravnavano pogodbo ter aneksa z dne 20.9.1994 pa tožnica v sicer več kot skrbno in temeljito izvedenem dokaznem postopku ni dokazala. Dokazana tako ni niti sama zmota oz. prevara (ki sicer predstavlja le izpodbojni razlog v smislu določil 65. člena ZOR), še manj pa nemoralno ravnanje tožene stranke oz. njenih predstavnikov, ki naj bi tožnico zavedlo v sklenitev pogodbe in zato povzročilo njeno ničnost, kot to očitno želi prikazati tožnica. Iz izvedenih dokazov, ki jih prvo sodišče izredno izčrpno analizira v razlogih svoje sodbe, povsem nedvoumno sledi, da ob sklenitvi sporne pogodbe, ki je bila glede na predhodne podpisane osnutke brez dvoma dobro premišljena, ni bilo prav nič narobe, zapletlo pa se je šele kasneje, pri njeni realizaciji, predvsem zaradi okoliščin na strani tožene stranke, torej kupca po tej pogodbi. Potek, analizo in posledice teh dogodkov je prvo sodišče predstavilo tako pregledno, da njegovi obrazložitvi ni potrebno prav ničesar dodati in se zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanjo sklicuje (čeprav v določenih segmentih celo presega potrebe te pravde). V celoti zato tudi sprejema na taki podalgi sprejeti prvostopenjski zaključek, da bi tožnica vsekakor lahko uveljavljala izpolnitev sicer veljavne (sporne) pogodbe, to je plačilo še ne plačanih denarnih zneskov. Takega zahtevka pa tožnica ni postavila. Njeno pritožbo je bilo torej po povedanem treba zavrniti (čl. 368 ZPP). Ker tako bistvo te pravde, v nasprotju s pritožbenim stališčem tožene stranke, ni v neizplačani delno pogojeni kupnini, saj se kot rečeno zahtevek glasi na ničnost pogodbe, se izkaže, da tudi pripravljalni spisi, ki zadevo pojasnjujejo v smeri navedene domnevne vsebine pravde, niso potrebni. Izpodbijana odločitev, ki stroške za take vloge (5 pripravljalnih spisov) zavrača, je torej pravilna (1. odst. 155. člena ZPP/77). Zavrniti je bilo zato treba tudi pritožbo tožene stranke.