Jedro

V sodni praksi je enotno stališče, da mora zapuščinski sodnik v vsaki zadevi dokazno oceniti, čigava pravica je manj verjetna in pri tem upoštevati vse predložene dokaze, trditve in posebnosti konkretnega primera. Že iz teh razlogov je zmotno stališče, da že zgolj obstoj (ustne) oporoke oziroma njena razglasitev, ker gre za močnejši pravni naslov kot v primeru zakonitega dedovanja, narekuje, da se na pravdo glede (ne)veljavnosti oporoke napoti zakonitega in ne oporočnega dediča. To bi veljalo ob predpostavki, da ustna oporoka vsaj na prvi pogled izpolnjuje formalne pogoje za veljavnost, kar pa v konkretnem primeru ni izkazano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zapuščinski postopek prekinilo in pritožnika napotilo, da vložita tožbo z ustrezno oblikovanim zahtevkom na ugotovitev, da je ustna oporoka zapustnika, ki je bila zakonito razglašena 30. 3. 2018, veljavna in na ugotovitev, da je utemeljeno razdedinjenje zakonite dedinje v zapustnikovi ustni oporoki. Sodišče je pritožnikoma naložilo, da vložita tožbo v roku tridesetih dni od pravnomočnosti sklepa, ker bo v nasprotnem zapuščinsko sodišče nadaljevalo postopek ne glede na zahtevek, glede katerega je pritožnika napotilo na pravdo, zapuščinski postopek pa je prekinilo za trideset dni, šteto od pravnomočnosti sklepa oziroma do pravnomočno zaključenega pravdnega postopka, če bosta pritožnika v roku vložila tožbo.

2. Pritožnika vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navajata, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da ima oporoka prednost kot dedni naslov in velja v primerjavi z zakonitim dedovanjem za močnejši pravni naslov1. Sodišče prve stopnje je ustno oporoko razglasilo 30. 3. 2018, kar pomeni, da je vsebina listine taka, da jo je mogoče obravnavati kot oporoko. Ustna oporoka ima prednost pred zakonitim dedovanjem, zato mora biti na pravdo napoten tisti, ki zatrjuje, da niso obstajale izredne razmere in da je zato ustna oporoka neveljavna. Vprašanje veljavnosti oporoke in dedna nevrednost so dejanska vprašanja, o katerih se odloča v pravdnem postopku, zato je treba na pravdo napotiti tistega, ki zatrjuje neveljavnost2. Ali je zapustnik zmožen pisati ali ne, ni stvar ugotavljanja zapuščinskega sodišča. O tem odloča pravdno sodišče. Zapuščinsko sodišče je zmotno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, ko je na pot pravde napotilo oporočna dediča. 3. Zakonita dedinja v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi prvega odstavka 210. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Tako ravna sodišče, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoke ali razmerje med dedičem in zapustnikom, ki je podlaga za dedovanje po zakonu (1. točka drugega odstavka 210. člena ZD). Na podlagi prvega odstavka 213. člena ZD sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katero pravico šteje za manj verjetno.

6. Iz teh zakonskih določb izhaja, da mora zapuščinsko sodišče v vsakem konkretnem primeru presoditi, katera je tista stranka, katere pravico šteje za manj verjetno. Nobenega dvoma ni, da ima oporoka pomembno in pogosto odločilno dokazno vrednost, pa vendar mora sodišče preizkusiti posamezne sestavine oporoke v dokaznem smislu, saj je le na ta način mogoče ugotoviti, katera pravica stranke je manj verjetna. Če ima oporoka vse sestavine, ki jih določa zakon, potem se običajno napoti na pravdo tisto stranko, ki takšno oporoko izpodbija. V sodni praksi je enotno stališče, da mora zapuščinski sodnik v vsaki zadevi dokazno oceniti, čigava pravica je manj verjetna in pri tem upoštevati vse predložene dokaze in trditve in posebnosti konkretnega primera3. Že iz teh razlogov je zmotno stališče pritožbe, da že zgolj obstoj (ustne) oporoke oziroma njena razglasitev, ker gre za močnejši pravni naslov kot v primeru zakonitega dedovanja, narekuje, da se na pravdo glede (ne)veljavnosti oporoke napoti zakonitega in ne oporočnega dediča. Ta pritožbena teza je posledica vpliva pravnih pravil, ki so pri nas veljala pred drugo svetovno vojno in ki so določala, naj pravdo proti oporočnemu dediču sproži zakoniti dedič, ker je oporoka močnejši dedni naslov4. 7. Teza pritožbe, da se na pravdo napoti zakonitega dediča in ne oporočnega, bi veljala ob predpostavki, da ustna oporoka vsaj na prvi pogled izpolnjuje formalne pogoje za veljavnost, kar pa v konkretnem primeru ni izkazano5. Na podlagi 72. člena ZD oporočitelj lahko izjavi svojo poslednjo voljo ustno pred dvema pričama le tedaj, če zaradi izrednih razmer ne more napraviti pisne oporoke. Ustna oporoka je izredna oblika oporoke, ki velja samo v primeru, ko zapustnik zaradi izrednih razmer v času testiranja ni mogel napraviti pisne oporoke. Za priznanje veljavnosti ustne oporoke je odločilno, da zapustnik ni mogel napravi pisne oporoka. Toda to so mu morale preprečiti izredne razmere, ne pa reden potek dogodkov. Po drugi strani pa tudi obstoj izrednih razmer sam po sebi ne zadostuje; izjemne razmere morajo biti vzrok, da zapustnik ni mogel testirati v pisni obliki. Gre torej za kompleksni pogoj, pri katerem morata biti podani obe sestavini6. 8. Prav ta dejstva, na podlagi katerih se presoja, ali so bile izpolnjene formalne predpostavke za veljavnost ustne oporoke, manjkajo v trditveni podlagi pritožnikov, posebej glede na substancirane navedbe zakonite dedinje. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bolj verjetno, da bi bil zapustnik, ki je bil sposoben po telefonu poklicati oba zapisovalca izjave njegove poslednje volje in ju povabiti k sebi v bolnišnico ter jima počasi, vendar razločno izjaviti poslednjo voljo, zmožen po nareku zapisano poslednjo voljo sam podpisati ob prisotnosti dveh prič in bi s tem zadostil formalnim pogojem za pisno oporoko. Te ugotovitve sodišča prve stopnje pritožba izpodbija zgolj z zatrjevanjem, da se bodo dejstva glede zapustnikove zmožnosti, da podpiše oporoko, ugotavljala v pravdnem postopku in zato niso predmet presoje zapuščinskega sodišča ter s sklicevanjem, da ustna oporoka predstavlja močnejši pravni naslov kot zakonito dedovanje. Pritožnika tudi v pritožba ne navedeta dejstev, ki bi potrjevala obstoj izrednih razmer, ki so preprečile zapustniku, da bi sestavil oporoko. Te trditve bi pritožnika morala dati, posebej glede na trditve zakonite dedinje, ki je v postopku konkretno opisala zdravstveno stanje zapustnika v času pred, ob in po izjavi poslednje volje pred pričami, ki verjetnostno bolj kaže, da zaradi (sicer slabega) zdravstvenega stanja zapustnika niso obstajale izredne razmere. Zakonita dedinja je navajala: da je bil zapustnik pokreten s hoduljo, da je lahko izvajal vse aktivne gibe, v dokaz je predložila terapevtski list ..., da bi ob takšni gibljivosti lahko podpisal ustno podano izjavo, da je uporabljal mobilni telefon, saj je poklical priči in oporočna dediča, kar je zahtevnejše mehansko opravilo, kot podpis, da se zdravstveno stanje zapustnika od podane izjave 28. 11. 2017 do 30. 11. 2017 ni bistveno spremenilo, da hospitalizacija in zdravljenje zapustnika ni bila posledica nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja ali zdravstvenega zapleta, zaradi katerih bi obstajale izredne razmere in da ni najti razloga, zaradi katerega zapustnik ni ustne izjave dal zdravstvenemu osebju, ampak pričama, s katerima se ni razumel. Pritožnika sta na te navedbe zakonite dedinje odgovorila. Zatrjevala sta, da je bil zapustnik slabega zdravstvenega stanja ob sprejemu v ..., ker se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo že v manj kot 48 urah po izjavi poslednje volje, da zapustnik ni bil sposoben avtentičnega podpisa, da je uporaba mobilnega telefona, kjer se uporabita le dve tipki, bistveno lažja od držanja pisala in da morata pritožnika preveriti avtentičnost predloženega zdravniškega potrdila o funkcionalni sposobnosti zapustnika7. 9. Ob takšni trditveni podlagi strank, je manj verjetna pravica pritožnikov, ker nista z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala, da so ob poslednji izjavi volje zapustnika obstajale izredne razmere, ki so zapustniku preprečile, da bi napravil pisno oporoko.

10. Tretji odstavek 43. člena ZD določa, če nastane spor o utemeljenosti razdedinjenja, mora utemeljenost dokazati tisti, ki se na razdedinjenje sklicuje. Med strankami zapuščinskega postopka je spor o utemeljenosti razdedinjenja zakonite dedinje, na razdedinjenje se sklicujeta pritožnika, zato je sodišče prve stopnje pritožnika utemeljeno napotilo na pravdo, da vložita tožbo, da se ugotovi, da je utemeljeno razdedinjenje zakonite dedinje v zapustnikovi ustni oporoki.

11. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD) in ker pritožbene navedbe niso utemeljene, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. prvega odstavka 365. člena ZPP).

1 Pritožba se sklicuje na sklep I Cp 306/2016. 2 Pritožba se sklicuje na sklep II Cp 587/2018. 3 Glej dr. Vesna Rijavec: Dedovanje, procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, str. 228 - 230. 4 Glej dr. Vesna Rijavec: Dedovanje, procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, str. 229. 5 Tudi v sklepu VSC I Cp 306/2016, na katerega se sklicuje pritožba, je sodišče, presojalo ali oporoka izpolnjuje formalne pogoje za veljavnost. Sklepa VSL II Cp 587/2018, na katerega se sklicuje pritožba, v konkretnem primeru ni moč uporabiti, ker ne gre za enaka sporna vprašanja. 6 Glej dr. Karl Zupančič: Dedno pravo, druga spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, letnik 1991, stran 108. 7 Podrobneje glej l. št. 29 – 30.