Jedro

2. odst. 58. čl. ZIZ sodišču omogoča razpis naroka za obravnavo ugovora, kadar gre za situacijo, ko upnik nasprotuje ugovoru v odgovoru na ugovor (kar bi prišlo v poštev v primeru, kakršen je obravnavani, ko je predlagano zaslišanje priče).

Izrek

Pritožbi upnika se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 20.11.2011 (pravilno: 20.10.2011), ta sklep in opravljena izvršilna dejanja razveljavilo ter zavrnilo izvršilni predlog.

Proti navedenemu sklepu je upnik po svojem pooblaščencu vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarja na sodbo Pg 1 z dne 6.12.2010, ki dolžniku izrecno nalaga opustitev vožnje z vsemi vozili preko upnikovih nepremičnin, ki so v naravi cesta, do dolžnikovih nepremičnin, torej je dolžnik odgovoren tudi za vožnje tretjih oseb do njegovih nepremičnin. To je razumljivo, saj je vožnja tretjih oseb do dolžnikovih nepremičnin mogoča le z aktivnim ali pasivnim sodelovanjem dolžnika, ki je lastnik in posestnik nepremičnin, do katerih in zaradi katerih se opravljajo vožnje, ki pomenijo poseganje v upnikove nepremičnine in kršitev sodbe. Iz predloženih fotografij upnika je očitno stalno odvažanje in dovažanje materiala na dolžnikova zemljišča in z njih, ki je mogoče le z uporabo ključa za odpiranje rampe, katera sicer onemogoča dostop na dolžnikove nepremičnine. Sodišče se v obrazložitvi sklepa sploh ni opredelilo do trditve upnika, da je dolžnik odgovoren za vsakršno rabo njegovega zemljišča in da je dolžan opustiti omogočanje poseganja v nepremičnine upnika z vozili tretjih, kar pomeni, da ugovora upnika sploh ni obravnavalo. Sodišče je oprlo svojo odločitev na dolžnikov seznam osnovnih sredstev kot dokaz, da dolžnik nima lastnih vozil in na svojo ugotovitev, da upnikove fotografije niso dokaz, da so fotografirana vozila last dolžnika, pa tudi ne dokaz, da so fotografirane osebe zaposlene pri dolžniku. Takšna odločitev je zmotna in pomeni tudi vnaprejšnjo dokazno oceno, saj je sodišče z njo dolžnika brez izvedbe vseh predlaganih dokazov oprostilo odgovornosti za ravnanje tretjih oseb. Izjave pravdnih strank in predlagane priče pomenijo bistveno dopolnitev vsebine fotografij, zato bi sodišče takšne dokaze moralo izvesti. Opozarja, da dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni zatrjeval, da na upnikovih fotografijah ni zemljišče v lasti upnika oz. dolžnika, zato sodišče nima stvarne podlage za svojo oceno. Sodišče je pritrdilo trditvam in dokazom upnika, da sta dolžnik in družba E. d.o.o. povezani družbi in da sta povezani tudi kadrovsko in prostorsko, nato pa je odločilo, da je le izkazani nalog dolžnika navedeni družbi lahko dokaz, da je dolžnik odgovoren za poseg družbe E. d.o.o. v nepremičnine upnika. Vendar pa je že sama izkazana povezanost družb eden od dokazov, da je družba E. d.o.o. posegala v upnikove nepremičnine z vednostjo in soglasjem dolžnika. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog upnika za zaslišanje priče B.V. z obrazložitvijo, da upnik ni navedel, kaj točno naj bi ta priča izpovedala, kar naj bi po mnenju sodišča pomenilo, da upnik ni navedel, kaj konkretnega naj bi se s tem dokaznim predlogom dokazovalo. Trditev je brez stvarne podlage, saj je upnik v odgovoru na ugovor dolžnika predlagal dokazovanje z imenovano pričo trikrat, vsakič v seznamu večjega števila predlaganih dokazov, ki se nahaja na koncu vsakega od treh sklopov upnikovih trditev, kar pomeni, da je želel s to pričo dokazovati svoje predhodno navedene trditve. Glede potrebe in nujnosti izvedbe predlaganih dokazov se upnik v nadaljevanju sklicuje na dve odločbi Vrhovnega sodišča, ki ju v za to zadevo relevantnem delu povzema. Nadalje ugotavlja, da je izpodbijani sklep pripravila višja pravosodna svetovalka, za katero je upniku znano, da je v tesnem krvnem sorodstvu (hči) z odvetnico D.V., ki je zastopala dolžnika kot toženo stranko v sporu Pg 1 pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, s čimer so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v njeno nepristranskost. Pritožba upnika je utemeljena.

V obravnavani zadevi je upnik predlagal izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočne in izvršljive sodbe, s katero je dolžniku naloženo, da opusti vsakršno poseganje v lastninsko pravico upnika na tam navedenih nepremičninah. Sodišče prve stopnje je 20.10.2011 izdalo sklep o izvršbi, s katerim je bilo predlogu upnika ugodeno, med drugim je bilo dolžniku naloženo, da takoj po prejemu sklepa o izvršbi opusti vsakršno poseganje v lastninsko pravico upnika (po podatkih spisa je bil sklep o izvršbi dolžniku vročen 28.10.2011).

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da upnik ni izkazal svojih trditev, da dolžnik krši svoje obveznosti iz izvršilnega naslova, saj se je v tem delu zadovoljilo zgolj s trditvijo dolžnika, podano v ugovoru zoper sklep o izvršbi, češ da sam ne opravlja nobenih prevozov z vozili po naštetih upnikovih parcelah in da ni niti lastnik in niti posestnik nobenega tovornega vozila, s katerim bi lahko opravljal očitane prevoze (kar je dokazoval s predloženim izpiskom osnovnih sredstev z dne 4.11.2011). Sicer je sodišče pravilno izhajalo iz predpostavke, da gre za kršitev upnikove lastninske pravice takrat, ko dolžnik sam ali kdo tretji po njegovem nalogu vozi po upnikovih nepremičninah, vendar pa bi po mnenju pritožbenega sodišča za takšno kršitev šlo tudi takrat, ko je vožnja opravljena s soglasjem dolžnika ali pa v njegovo korist. Glede na to je sodišče prve stopnje neutemeljeno kot dokaze zavrnilo predložene fotografije prevoznih sredstev zgolj iz razloga, ker da ni izkazano, da so dolžnikova last, glede neizvedbe dokaza z zaslišanjem priče B.V. pa pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, češ da ni v sprejemljivi meri navedeno, kaj bi ta priča izpovedala oziroma katero dejstvo naj bi se z zaslišanjem priče dokazovalo; gre za to, da je upnik v odgovoru na ugovor med drugim konkretno datumsko opredelil zatrjevane posege (predvsem je relevantno obdobje od dneva, ko je dolžniku vročen sklep o izvršbi), jih podkrepil s priloženimi fotografijami in predlagal zaslišanje imenovane priče, pri čemer je mogoče zaključiti, da se ta predlog nanaša na zatrjevane posege (in da posest ključa železne rampe omogoča dostop do nekaterih zemljišč dolžnika preko upnikovih nepremičnin).

Utemeljen je zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, ker ni izvedlo s strani upnika predlaganih dokazov (v posledici tega pa tudi dejansko stanje ni v celoti ugotovljeno), upoštevaje ob tem, da je upnik ravnal po 3. odst. 58. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in odgovoril na ugovor dolžnika, pri čemer pa 2. odst. 58. čl. ZIZ sodišču omogoča razpis naroka za obravnavo ugovora, kadar gre za situacijo, ko upnik nasprotuje ugovoru v odgovoru na ugovor (kar bi prišlo v poštev v primeru, kakršen je obravnavani, ko je predlagano zaslišanje priče). In ko bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku podalo oceno vseh dokazov skupaj (8. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 15. čl. ZIZ), bo morda trditev, da sta dolžnik in družba E. d.o.o., ki je po upnikovih trditvah posegala v njegove nepremičnine, povezani osebi, napotovala na drugačen zaključek, kot ga je v zvezi s tem napravilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbi upnika ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Končno pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je izpodbijani sklep izdal sodnik, zaradi česar ni relevantno, da ga je pripravila v pritožbi imenovana višja pravosodna svetovalka, ki je po upnikovih trditvah v tesnem krvnem sorodstvu z odvetnico, ki je v sporu Pg 1 zastopala dolžnika kot toženo stranko.