Jedro

Odvetnik je upravičen dobiti nagrado in povračilo stroškov samo v obsegu odobrene in opravljene brezplačne pravne pomoči. V konkretnem primeru se odobrena brezplačna pravna pomoč ni raztezala tudi na sestavo odgovora na odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti, kar med strankama niti ni sporno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 3. odstavka 2. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ter šestim odstavkom 30. člena v zvezi s 40. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/2004 in št. 23/2008, v nadaljevanju ZBPP) v zvezi s drugim odstavkom 34. člena ZBPP v zadevi dodelitve brezplačne pravne pomoči prosilcu A.A., o predlogu odvetnika B.B. za izplačilo nagrade in potrebnih stroškov za nudenje brezplačne pravne pomoči odločila, da se odvetniku B.B. priznajo nagrada in stroški za nudenje brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice opr. št. Bpp 1800/2007 z dne 16. 12. 2008 v višini 421,36 EUR, povišano za 20 % DDV (tj. 84,27 EUR), kar skupaj znaša 505,63 EUR. V drugi točki izreka pa je tožena stranka odločila, da se predlog odvetnika B.B. za izplačilo nagrade in stroškov za nudenje brezplačne pravne pomoči v znesku nad 505,63 EUR zavrne. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka navaja, da je tožnik vrnil dne 26. 2. 2009 originalno in popolno napotnico opr. št. Bpp 1700/2008 z dne 16. 12. 2008 in predlagal, da se mu za opravljeno delo priznajo nagrada ter stroški, in sicer poleg DDV in materialnih stroškov tudi za zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 19. 1. 2009 (900 točk) ter za posvet in konferenco 23. 12. 2008 (100 točk). Sodišče je odvetniku B.B. priznalo nagrado po priloženem stroškovniku v višini 505,63 EUR. Odmerilo jo je na podlagi veljavne odvetniške tarife in v skladu z ZBPP. Sodišče odvetniku ni priznalo 100 točk za posvet in konferenco s stranko z dne 23. 12. 2009, ker v konkretnem primeru ne gre za samostojno odvetniško storitev v smislu 39. tar. št., ampak za storitev, všteto v zahtevo za varstvo zakonitosti. Ostale priglašene stroške je sodišče priznalo odvetniku v višini, kot je predlagal v stroškovniku.

Tožnik je vložil tožbo na odpravo izpodbijanega sklepa. Pravi, da je tožena stranka z delom napadenega sklepa Bpp 1700/2008 z dne 8. 12. 2009 zavrnila del zahtevka tožeče stranke za izplačilo nagrade za nudenje brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka se v prvi točki izreka dela napadenega sklepa površno sklicuje na zadevo Bpp 1800/2007, navkljub dejstvu, da gre za dejansko zadevo Bpp 1700/2009. Nadalje tožeča stranka opozarja, da je tožena stranka v obrazložitvi dela napadenega sklepa povsem napačno povzela dejstvo o vrnitvi napotnice s priglasitvijo stroškov dne 26. 2. 2009. Dejstvo je, da je tožena stranka očitno kar prezrla, da je tožeča stranka priglasila stroške zastopanja tako s stroškovnikom z dne 20. 1. 2009, kot tudi s stroškovnikom z dne 26. 2. 2009 (25. 2. 2009). Nadalje tožeča stranka opozarja, da je konkretne stroške, ki jih tožena stranka v napadenem sklepu decidirano našteva in deloma priznava, tožeča stranka priglasila že v svoji vlogi z dne 20. 1. 2009 in ne v vlogi z dne 26. 2. 2009 (25. 2. 2009), na kar se tožena stranka povsem napačno sklicuje. Je pa dejstvo, da je tožeča stranka v vlogi z dne 26. 2. 2009 (25. 2. 2009) priglasila nadaljnje stroške in sicer za posvet in konferenco z dne 23. 2. 2009, za odgovor na odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 25. 2. 2009, za materialne stroške in za DDV. Očitno pa je, da tožena stranka o konkretnih priglašenih stroških z napadenim sklepom sploh ni odločala, pa bi vsekakor morala. Zaradi opustitve svojih obveznosti je tudi nezakonito postopala, saj bi morala po izkazanem stroškovniku tožeči stranki priznati nagrado še v znesku 561,82 EUR. Predlaga zaslišanje tožeče stranke. Zahteva, da naslovno sodišče zaradi nujnosti po popolni ugotovitvi dejanskega stanja tudi z zaslišanjem tožeče stranke opravi glavno obravnavo ter predlaga, da naslovno sodišče dopusti in izvede predlagane dokaze in odloči, da se del sklepa tožene stranke Bpp 1700/2009 z dne 8. 12. 2009 spremeni tako, da se tožeči stranki poleg odločitve za izplačilo nagrade v višini 505,63 EUR določi, da se ji izplača še nagrada v znesku 561,82 EUR, oziroma podredno, da se del napadenega sklepa v izpodbijanem delu kot nezakonit odpravi in razveljavi ter ga nadomesti predmetna sodba Upravnega sodišča. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da vztraja pri sklepu, s katerim so bili tožniku priznani nagrada in stroški za nudenje brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice opr. št. Bpp 1700/2008 z dne 16. 12. 2008 (v 1. točki izreka je res očitna tipkarska napaka, kar pa na višino priznane nagrade ne vpliva) skupaj z DDV v višini 505,63 EUR. Iz prve točke izreka odločbe, ki je ponovljen na napotnici, tako jasno izhaja obseg brezplačne pravne pomoči: sestava in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v predmetnem kazenskem postopku. Odvetniku v nobenem primeru ne morejo biti priznani stroški in nagrada za eventualna druga pravna opravila, ki niso zajeta z odločbo o brezplačni pravni pomoči. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da so ti stroški odvetniku tudi bili priznani, z izjemo 100 točk za posvet in konferenco dne 23. 12. 2008, ker ni šlo za samostojno odvetniško storitev v smislu tar. št. 39 OT, kar je ustrezno pojasnjeno v obrazložitvi.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik v tožbi ne zatrjuje in ne utemeljuje, da bi tožena stranka napačno uporabila materialno pravo s tem, ko je štela, da posvet in konferenca s stranko v zvezi z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti ni samostojna odvetniška storitev v smislu 39. tarifne številke, ampak tožnik pravi, da o zahtevku v zvezi z stroški oziroma nagrado za omenjeni posvet in konferenco s stranko tožena stranka ni odločala. To očitno ne drži, ker v prvem odstavku na strani 2 izpodbijanega akta tožena stranka utemeljuje, zakaj ni priznala posveta in konference s stranko v zvezi z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti kot samostojne odvetniške storitve. Ker tožnik tudi ne nasprotuje dejstvu, da je bila z odločbo o brezplačni pravni pomoči dodeljena le-ta za „pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi v kazenskem postopku /.../ v obsegu sestave in vložitve zahteve za varstvo zakonitosti“, pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijanega akta, kjer ni naveden stroškovnik z dne 25. 2. 2009 za odgovor na odgovor za zahtevo za varstvo zakonitosti ter za posvet in konferenco s stranko v zvezi s tem odgovorom, ne more vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1). Kajti v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa je odločeno, da se izplačilo nagrade in stroškov v znesku nad 505,63 zavrne. To pomeni, da je bilo odločeno o celotnem zahtevku tožnika, čeprav je obrazložitev izpodbijanega akta glede stroškovnika z dne 25. 2. 2009 pomanjkljiva. Odvetnik je namreč upravičen dobiti nagrado in povračilo stroškov samo v obsegu odobrene in opravljene brezplačne pravne pomoči, ne pa v obsegu opravljene brezplačne pravne pomoči ne glede na obseg odobrene brezplačne pravne pomoči (6. odstavek 30. člena ZBPP). V konkretnem primeru se torej odobrena brezplačna pravna pomoč po odločbi št. Bpp 1700/2008 z dne 16. 12. 2008 ni raztezala tudi na sestavo odgovora na odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti, kar med strankama glede na vsebino tožbe očitno ni sporno.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Tožnik je sicer predlagal zaslišanje, vendar ob tem ni z ničemer utemeljil, kako bi lahko zaslišanje tožnika vplivalo na odločitev glede na to, kaj je zatrjeval v tožbi in kaj med strankama ni sporno, zato je sodišče odločilo na seji senata (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Zavrnitev tožbe pa zajema tudi stroškovni zahtevek tožnika (4. odstavek 25. člena ZUS-1).