Jedro

Postopek pridobivanja dovoljenj za graditev objektov je ločen od postopka, ki ga vodi urbanistični inšpektor zaradi nedovoljeno zgrajenega objekta, zato tožnik ne more uspeti z ugovorom, da za sporni objekt teče postopek pridobitve lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 938/96-8 z dne 4.4.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS), zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.10.1996. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Urbanistične inšpekcije, Mestne uprave za inšpekcijske službe L. z dne 3.6.1994, kolikor se ta nanaša na 1. točko izreka odločbe, po kateri mora investitor B.K. do dne 4.7.1994 odstraniti prizidek ob mizarski delavnici v tlorisni izmeri 4x6 m na zemljišču s parc.št. 401, 402 k.o. U. ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške; kolikor se nanaša na 2. točko izreka odločbe, s katero so odrejene prepovedi iz 76.c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor; kolikor se nanaša na 4. točko izreka odločbe, ki določa, da bo investitor plačal stroške postopka, nastale z izvršbo, na podlagi posebnega sklepa in kolikor se nanaša na 5. točko izreka odločbe, ki določa, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Odpravila je 3. točko izreka odločbe, po kateri bo pooblaščeno podjetje-ekipa za odstranjevanje nedovoljenih gradenj Mesta L. dne 6.7.1994 ob 8. uri, če investitor do 4.7.1994 ne bo opravil naloženega dejanja iz 1. točke izreka te odločbe, to opravilo na investitorjeve stroške in to točko nadomestila z novo 3. točko, ki se glasi: "Če investitor ne bo izvršil naloženega dejanja na način in v roku, kot je to določeno v 1. točki izreka, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške".

V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da gre v obravnavani zadevi za ukrep urbanističnega inšpektorja po 73. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN), ki določa, da odredi organ urbanistične inšpekcije v primeru, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor na investitorjeve stroške. Nesporno je, da je tožnik v času, ko je pričel graditi sporni prizidek (v letu 1991) ter v času, ko mu je bil izrečen inšpekcijski ukrep o odstranitvi tega, ni imel pravnomočnega lokacijskega dovoljenja, imel pa je vloženo vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja z dne 21.7.1993. Glede na takšno dejansko stanje je po mnenju sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da je bil ukrep urbanistične inšpekcije utemeljen. Zavrača tožbeni ugovor, da bi moral upravni organ prve stopnje kot tudi tožena stranka upoštevati, da je imel vloženo vlogo za pridobitev lokacijskega dovoljenja. Ta okoliščina ni pravno relevantna, saj si tožnik kot investitor spornega objekta pri pristojnem upravnem organu za sporni objekt ni pridobil pravnomočnega lokacijskega dovoljenja, ki bi ga moral imeti po določbi 50. člena ZUN pred pričetkom gradnje. Za odločitev o ukrepu urbanističnega inšpektorja je v času odločanja pomembno le to, ali je investitor za gradnjo objekta v času izdaje inšpekcijskega ukrepa imel pravnomočno lokacijsko dovoljenje ali ne. V inšpekcijskem postopku tožena stranka odloča na podlagi dejanskega in pravnega stanja, kakršno je podano ob izdaji inšpekcijske odločbe. Odločba tožene stranke je po presoji sodišča prve stopnje zakonita in pravilna.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh razlogov 1. odstavka 72. člena ZUS. Meni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni pred izdajo sodbe opravilo glavne obravnave. Na obravnavi bi lahko osebno pojasnil vsa svoja stališča in predstavil "življenjsko plat" zadeve, v nasprotju s suhoparnim odločanjem sodišča po črki zakona. Upoštevajoč črko zakona bi bila izpodbijana sodba celo lahko pravilna. Nikakor pa to ni, če se upoštevajo vse okoliščine primera. Res je, da ob inšpekcijskem pregledu še ni imel pravnomočnega lokacijskega dovoljenja kot to določa 50. člen ZUN, je pa na pristojnem organu takrat že tekel postopek za njegovo pridobitev. Ni pravilno stališče sodišča, ko trdi, da vložena vloga za pridobitev lokacijskega dovoljenja ni pravno relevantna. Čeprav sta postopek pridobitve lokacijskega dovoljenja in odločbe o dovolitvi priglašenih del ter postopek, ki ga vodi organ urbanistične inšpekcije, ločena in različna postopka, je potrebno na zadevo gledati kompleksno. Tako se pokaže, da ukrep urbanistične inšpekcije sploh ni potreben, ko je naknadno pridobljeno pravnomočno dovoljenje, potreben pa bi bil, ko investitor sploh ne bi imel nikakršnih dokumentov, torej, ko ne bi vložil zahteve za pridobitev ustreznih dovoljenj. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih ne ponavlja.

Prvostopno sodišče je odločalo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in ki ga tožnik tudi sam navaja. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor o bistveni kršitvi določb postopka v upravnem sporu, saj dejstvo, da prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave, ki je tožnik ni zahteval, ni vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne more vplivati pritožbeni ugovor, da za sporni objekt teče postopek pridobitve lokacijskega dovoljenja. Tudi če bi tožnik kasneje pridobil lokacijsko dovoljenje za objekt, na katerega se inšpekcijski ukrep nanaša, inšpekcijski ukrep ni nezakonit. Zakonitost in pravilnost odločitve tožene stranke se namreč presoja na podlagi ugotovljenega dejanskega in pravnega stanja v času izdaje odločbe upravnega organa prve stopnje. Takrat pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožnik ni imel ustreznega dovoljenja, ki bi ga glede na ZUN moral imeti. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je postopek pridobivanja dovoljenj povsem ločen od postopka, ki ga je v konkretni zadevi vodil urbanistični inšpektor zaradi nedovoljeno zgrajenega objekta, kar je pojasnilo že tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Zato ugovorov, ki se nanašajo na okoliščino, da za sporni objekt teče postopek za pridobitev ustreznih dovoljenj, v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati. Glede na navedeno ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Kolikor pa se tožnik sklicuje na pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tega pritožbenega razloga pritožbeno sodišče ni presojalo, ker ga v tem upravnem sporu ni dopustno uveljavljati po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS, zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja, pač pa je odločilo na seji na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku.

Glede stroškov upravnega spora pred pritožbenim sodiščem pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi za te stroške velja določba 3. odstavka 23. člena ZUS. Ker se v obravnavanem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi po navedeni določbi vsaka stranka svoje stroške.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.