Jedro

Družba ne more biti skupno premoženje zakoncev. Zakonca pa imata lahko v družbi poslovni delež, ki pa daje premoženjske in upravljalske pravice in je lahko skupno premoženje. Ker je v tem primeru dolg do tožeče stranke nastal v zvezi z družbo, ki ne more biti del skupnega premoženja, toženka za dolg družbe, na podlagi določil ZZZDR o skupnem premoženju in odgovornosti za obveznosti nastale v zvezi s skupnim premoženjem, ne odgovarja.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena BS dolžna plačati znesek 2.700.197,80 SIT z zamudnimi obrestmi v višini R + 50 % od 26. 4. 1996 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da tožeča stranka nosi svoje pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožila tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je zavrnitev tožbenega zahtevka zoper toženo BS na podlagi drugega odstavka 56. člena ZZZDR nepravilna. Tako BS kot MS sta odgovorna za dolgove družinskega podjetja – Y d.o.o., ki je tudi njuno skupno premoženje. Tudi oba poslovna deleža, ki sta ju imela družbenika, predstavlja skupno premoženje zakoncev. Za obveznosti vračila posojila, ki sta ga kot družbenika najela za potrebe skupnega podjetja, odgovarjata zakonca nerazdelno tako s skupnim kakor tudi s svojim posebnim premoženjem. Tožena BS ni prerekala prav nobene trditve tožeče stranke. Sodišče bi moralo navedbe tožeče stranke šteti kot priznana dejstva. Trditve tožeče stranke so, da je družba Y d.o.o. in tudi poslovni delež v tej družbi nastalo z delom v času trajanja zakonske skupnosti in zato predstavlja skupno premoženje zakoncev, za katerega odgovarjata tako BS kot MS.

3. Sodišče je pritožbo vročilo tudi MS, kljub temu, da je sodba v delu, ki se nanaša nanj že pravnomočna. Ta je na pritožbo tožeče stranke odgovoril. Navaja, da je dolg do tožeče stranke v celoti poravnan, tožeča stranka pa kljub temu še zadržuje zastavljene predmete. Ne ustreza dejstvom trditev tožeče stranke, da je BS žena dolžnika MS, pač pa je hči MS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče, kar je oboje jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se, v izogib ponavljanju, pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje, ker je v njih tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi.

6. V postopku je bilo že pravnomočno ugotovljeno, da je bil le MS aktivni družbenik družbe Y k.d., ki je bila, na podlagi 32. člena takrat veljavnega ZFPPod, izbrisana iz sodnega registra. Prvo sodišče je v konkretni sodbi odločalo le še o tem, ali za dolg izbrisane družbe, na podlagi določila drugega odstavka 51. in drugega odstavka 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, odgovarja tudi tukaj tožena BS.

7. Nesporno dolg, ki je predmet tega postopka izhaja iz posojilne pogodbe, ki sta jo dne 28. 7. 1995 sklenili tožeča stranka in firma Y k.d.. Posojilojemalka in nato dolžnica je bila družba (podjetje), ki je samostojna pravna oseba in je pravno vsebinsko in prostorsko ločena od lastnika. Povedano nadalje pomeni, da družba ne more biti skupno premoženje zakoncev. Zakonca pa imata lahko v družbi poslovni delež, ki pa daje premoženjske in upravljalske pravice in je lahko skupno premoženje. Ker je v tem primeru dolg do tožeče stranke nastal v zvezi z družbo, ki ne more biti del skupnega premoženja, toženka BS za dolg družbe, na podlagi določil ZZZDR o skupnem premoženju in odgovornosti za obveznosti nastale v zvezi s skupnim premoženjem, ne odgovarja, zato je odločitev prvega sodišča, ki je zahtevek zavrnilo, pravilna. Navedba v pritožbi, da tožena stranka ni prerekala trditev tožeče stranke, tudi ne trditve, da za nastale obveznosti družbe Y d.o.o. odgovarjata zakonca nerazdelno, pa je pravno vprašanje, odgovor nanj pa ni odvisen od tega ali ga stranke priznajo ali prerekajo.

8. Po povedanem se pritožba tožeče stranke pokaže kot neutemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo nepravilnosti na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.