Jedro

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka upoštevala pravno-relevantne okoliščine iz 5. odstavka 88. člena KZ-1 in sicer dejstvo, da je tožnik večkratni povratnik in da je storil kaznivo dejanje v času, ko je bila v teku preizkusna doba po pogojni obsodbi. Tožnik tem dejstvom v tožbi ne oporeka, ta dejstva pa se tudi ujemajo s podatki v poročilu o obnašanju tožnika Zavoda za prestajanje kazni zapora z dne 20. 11. 2014. To zadošča za zadržano presojo sodišča, da izpodbijani akt ni arbitraren oziroma, da je zakonit.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi 8., 105. in 107. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 110/06-UPB1, 76/08, 40/09, 9/11-ZP-1G, 96/12-ZPIZ-2 in 109/12; v nadaljevanju ZIKS-1) in 88. člena Kazenskega zakonika (KZ) odločila, da se A.A. pogojno ne izpusti s prestajanja kazni. V obrazložitvi akta je navedeno, da obsojenec A.A. prestaja kazen 8 let in 3 mesece zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I K 49707/2011 z dne 11. 7. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. II Kp 49707/2011 z dne 15. 11. 2013. Kazen je nastopil dne 11. 12. 2013. Komisija za pogojni odpust je obsojenčevo prošnjo obravnavala na redni seji dne 9. 12. 2014. Na podlagi poročila zavoda o poteku prestajanja kazni je komisija, ob upoštevanju določil 88. člena KZ-1, sprejela odločitev, da ga pogojno ne odpusti. Organ se opira na določilo 5. odstavka 88. člena KZ-1. Pri odločitvi o pogojnem odpustu je komisija upoštevala, da je obsojenec večkratni specialni povratnik in je storil kaznivo dejanje v času, ko je bila v teku preizkusna doba po pogojni obsodbi, kar nikakor ne predstavlja pozitivne prognoze glede ponovitve kaznivega dejanja. Poleg tega se je neprimerno vedel med prestajanjem kazni in še ne odplačuje protipravno pridobljene premoženjske koristi, s čimer kaže nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca. Glede na navedeno komisija še ne more utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. 2. V tožbi tožnik pravi, da je v zaporu že od 2. 4. 2007 dalje. Ima več kot 70% kazni. Ni kriv, če so postopki trajali tako dolgo. Zaradi tega ima pravico do odškodnine zaradi sojenja v nerazumnem času. Tudi odločbo o pogojnem odpustu ni prejel v zakonitem roku. Opomni še, da se v slovenskih zaporih dogajajo hude kršitve Ustave, Zakonov in Konvencije o človekovih pravicah. Večkrat je že prosil za pogojni odpust. Kriteriji ne veljajo za vse enako. Tudi trditev uprave zaporov, da krši hišni red, ni točna. Uprava zaporov je jezna nanj, ker govori resnico in se bojijo, da bo nekega dne javnost izvedela, kaj se dogaja v slovenskih zaporih. Ni smel iti na pogreb ženine mame. Sprašuje, zakaj nima zunaj zavodskih ugodnosti in zakaj je njegova prošnja za pogojni odpust negativna? Uprava zaporov bi lahko dala resnično poročilo samo o tem, kako se obnaša v zaporih, če spoštuje hišni red, ne pa da ga ponovno sodi in izsiljuje za denar, ki ga nima. Škodo je pripravljen vrniti, vendar zato rabi delo in plačilo, da bi imel denar za vračanje odškodnine. Tudi žena je že tri leta brez službe in je na zavodu za zaposlovanje in tudi nobenega premoženja ali nepremičnine nima. Trdi, da gre za sistemsko korupcijo v zaporih, ker Uprava na račun zapornikov dobro služi in jim odgovarja takšno stanje in napolnjeni zapori, saj so zaporniki zlate kure za sistem, saj prinaša vsak zapornik 83 EUR na dan. Želel bi biti prisoten, ko se bo reševala tožba.

3. Tožba ni utemeljena.

4. Določilo 5. odstavka 88. člena KZ-1 določa, da je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja; pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Sodišče je o tožbi tožnika zaradi zavrnitve pogojnega odpusta že odločalo in sicer v sodbi v zadevi I U 1702/2013-8 z dne 11. 6. 2014. Predmet tega upravnega spora je presoja zakonitosti odločitve o novi prošnji za pogojni odpust tožnika.

5. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka upoštevala pravno-relevantne okoliščine iz 5. odstavka 88. člena KZ-1 in sicer, dejstvo, da je tožnik večkratni povratnik in da je storil kaznivo dejanje v času, ko je bila v teku preizkusna doba po pogojni obsodbi. Tožnik tem dejstvom v tožbi ne oporeka, ta dejstva pa se tudi ujemajo s podatki v poročilu o obnašanju tožnika Zavoda za prestajanje kazni zapora z dne 20. 11. 2014. To zadošča za zadržano presojo sodišča, da izpodbijani akt ni arbitraren oziroma, da je zakonit. Zato na presojo zakonitosti akta ne more vplivati dejstvo, da je utemeljitev glede neprimernega vedenja v izpodbijanem aktu postavljena pavšalno, ker ni navedeno, na katero neprimerno vedenje se je tožena stranka oprla glede na to, da jih je v poročilu Zavoda za prestajanje kazni zapora omenjenih več neprimernih vedenj, ki pa ne morejo imeti enake vsi teže z vidika odločanja o pogojnem odpustu. Enako velja tudi za premalo argumentiran razlog, da tožnik ne odplačuje protipravno pridobljene koristi, saj ima glede tega tožnik prav, da če nima sredstev, iz katerih bi vračal protipravno premoženjsko korist, je tudi ne more vračati in zato ta okoliščina, če (kadar) je izkazana, ne more vplivati na odločitev o pogojnem odpustu. Druge navedbe v tožbi, ki se nanašajo na t.i. sistemske pomanjkljivosti, ki so po mnenju tožnika prisotne v slovenskih zaporih in na njegove zunaj zavodske ugodnosti, pa niso sestavni del presoje (ne)zakonitosti izpodbijanega akta. V tem okviru sodišče lahko sledi utemeljiti izpodbijanega akta. Ob tem je sodišče upoštevalo tudi podatek iz omenjenega poročila, da ima „tožnik podeljene podaljšane nenadzorovane obiske z možnostjo koriščenja garsonjere. V zavodu ga obiskujeta žena in hči. Z njima ohranja tudi pisne in telefonske stike.“ Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je odločilo na seji senata in ni zgolj zaradi zagotovitve navzočnosti tožnika razpisalo glavne obravnave. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal, saj tudi ni predlagal izvedbe nobenega dokaza, ki bi lahko vplival na odločitev. Zato je sodišče o tožbi odločilo na seji.