Jedro

Napačna ocena plačilne sposobnosti obsojenca oziroma njegovih premoženjskih razmer in v zvezi s tem določen kratek rok za izpolnitev obveznosti, naložene v pogojni obsodbi, ne predstavlja kršitve kazenskega zakona, temveč gre za zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Škofji Loki je s sodbo K 34/2008 z dne 20.8.2008 R.Č. spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ in grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ in mu za prvo dejanje določilo kazen pet mesecev zapora, za drugo tri mesece zapora, nato pa določilo enotno kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, obsojencu pa je naložilo še dodaten pogoj, da mora v roku treh mesecev oškodovanki plačati znesek 2.287,17 EUR. Pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo I Kp 1305/2008 z dne 4.12.2008 delno ugodilo, tako da je višino prilaščenega zneska 2.287,71 EUR nadomestilo z zneskom 2.170,30 EUR in plačilo tega zneska tudi določilo kot poseben pogoj v pogojni obsodbi, v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku pa je oškodovanki priznalo zahtevek v višini 2.170,30 EUR, s presežkom pa jo je napotilo na pravdo. V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Vložnik meni, da je sodišče prve stopnje z določitvijo kratkega dvomesečnega roka, v katerem mora obsojenec oškodovanki povrniti 2.170,30 EUR, kršilo pravila kazenskega zakonika oziroma pravila za odmero kazni, saj pri določitvi dodatnega pogoja niso bile upoštevane osebne in premoženjske razmere obsojenca. Meni tudi, da ni bil kršen le kazenski zakonik ampak tudi pravica obsojenca do socialne varnosti, ki jo zagotavlja Ustava Republike Slovenije. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni v delu, ki zadeva določitev posebnega pogoja in sicer, da se rok, določen za plačilo zneska 2.170,30 EUR oškodovanki S.Č., podaljša na dve leti.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP ocenil, da zahteva ni utemeljena. Poudarja, da zahteva ne navaja, katero kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP uveljavlja, je pa iz vsebine razvidno, da želi doseči podaljšanje določenega roka za plačilo oškodovankinega zahtevka, kar pa ne more biti stvar presoje v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti.

B.

4. V pogojni obsodbi lahko sodišče poleg splošnega pogoja, da v preizkusni dobi ne sme storiti novega kaznivega dejanja, določi še posebne pogoje, med njimi tudi vrnitev premoženjske koristi, do katere je prišel s kaznivim dejanjem. Ob določitvi te obveznosti kot dodatnem pogoju pri pogojni obsodbi mora sodišče določiti tudi rok za njeno izpolnitev. V skladu z naravo kazenske sankcije pogojne obsodbe ta rok lahko traja največ toliko, kot znaša določena preizkusna doba. Pri presoji, kolikšen rok naj se določi v konkretnem primeru, mora sodišče upoštevati poleg narave obveznosti tudi storilčeve zmožnosti za izpolnitev pogoja. Napačna ocena plačilne sposobnosti obsojenca oziroma njegovih premoženjskih razmer in v zvezi s tem določen kratek rok za izpolnitev obveznosti ne predstavlja kršitve kazenskega zakona, ampak gre lahko pri tem le za zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

5. Vprašanje nezmožnosti izpolnitve posebnega pogoja je lahko predmet ugotavljanja v postopku za preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti, v katerem lahko sodišče, če ugotovi, da obsojenec obveznosti kljub svoji pripravljenosti ni mogel izpolniti - bodisi zaradi prekratkega roka, bodisi zaradi splošne nezmožnosti za izpolnitev, podaljša rok za izpolnitev obveznosti ali nadomesti obveznost z drugo obveznostjo ali obveznost odpusti v celoti.

6. Na podlagi ugotovitve, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP.