Jedro

Glede na določbi 1. in 2. odstavka ZKme je dejanska uporaba zemljišča pravno pomembna okoliščina, ki jo je pri odločanju o vpisu GERK na nosilca kmetijskega gospodarstva treba upoštevati.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote A. št. ... z dne 9. 3. 2007 odpravi ter zadeva vrne tej upravni enoti v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota A. (prvostopni organ) odločila, da se na delu GERK, ki ga je v evidenco GERK vpisala tožeča stranka, na parceli 1138/2 k.o. B. vpiše GERK A.A.. Prvostopni organ v obrazložitvi navaja, da je bila na parceli št. 1138/2 k.o. B. vrisana namera prekrivanja, saj je A.A. želel vpisati nov GERK na zemljišču na delu, kjer je v evidenci GERK že vpisan GERK tožeče stranke. Prvostopni organ se v nadaljevanju sklicuje na določbe 101., 103., 103.a člena Zakona o kmetijstvu (ZKme) ter določbe Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (Pravilnik o RKG), in sicer 8. in 9. točko 1. odstavka 2. člena ter 16. člena Pravilnika, ki določa postopek pri reševanju prekrivanj GERK med kmetijskimi gospodarstvi. Na podlagi uradnih podatkov elektronske zemljiške knjige je bilo ugotovljeno, da je predmetna parcela št. 1138/2 last B.B., in da je bila lastninska pravica pridobljena na podlagi pravnomočne odločbe Upravne enote A. z dne 29. 4. 2005, vpis v zemljiški knjigi pa opravljen 12. 5. 2006. Glede na to sta bila A.A. in tožeča stranka pisno pozvana, da z dokazili izkažeta pravico uporabe zemljišča s parc. št. 1138/2 ter ob tem opozorjena na posledice, če tega ne storita. A.A. je predložil darilno in izročilno pogodbo, s katero mu je njegova mama B.B. leta 1978 izročila njeno celotno kmetijo, in sklep sodišča o vknjižbi lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet izročilne pogodbe, na A.A.. B.B. je na zemljišču s parc. št. 1138/2 k.o. B. pridobila lastninsko pravico na podlagi denacionalizacijske odločbe z dne 29. 4. 2005; s to odločbo je bilo med drugim odločeno, da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (SKZG) dolžan v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe izročiti upravičenki B.B. v last nepremičnino s parc. št. 1138/2, in da se za skrbnika za posebni primer določi A.A.. Glede na navedeno je prvostopni organ štel, da je A.A. izkazal pravico do uporabe spornega zemljišča v smislu 9. točke 1. odstavka Pravilnika o RKG, saj je eden od dedičev po pokojni lastnici zemljišča, poleg tega pa je z odločbo o denacionalizaciji postavljen za skrbnika za posebne primere, ter mu je bilo dano denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje. Tožeča stranka pa je kot dokazilo o pravici uporabe predmetnega zemljišča predložila zakupno pogodbo, ki jo je kot zakupnik sklenila 30. 6. 1999 s SKZG kot zakupodajalcem; iz te zakupne pogodbe pa med drugim izhaja, da je sklenjena za deset let, da pa v primeru, če bo v zakup dano zemljišče ali njegov del pravnomočno vrnjen v postopku denacionalizacije, v tem delu pogodba preneha z dnem pravnomočnosti odločbe. Poleg zakupne pogodbe je bil predložen tudi seznam parcel z dne 20. 11. 2006 oziroma 27. 11. 2006, v katerem je med drugim navedena tudi sporna parcela 1138/2; seznam parcel je podpisan s strani tožeče stranke z datumom 4. 12. 2006, in s strani zakupodajalca SKZG, brez datuma podpisa. V spremnem dopisu pa je tožeča stranka navedla, da je sporna parcela sestavni del funkcionalno zaokroženega obdelovalnega kompleksa kmetijskih zemljišč, ki ga kot celoto obdeluje tožeča stranka, da je bila v postopku denacionalizacije vrnjena le v last, ne pa tudi v posest, saj je sestavni del kompleksa, in da do fizične delitve kompleksa, kot določa ZDen, na podlagi sporazuma vseh lastnikov zemljišč v kompleksu ali nepravdnega postopka ali postopka komasacije še ni prišlo. Tožeča stranka je še navedla, da parcela nima dostopa, niti dejansko vidnih meja v naravi in je tudi nima v posesti A.A., saj parcelo obdeluje tožeča stranka na podlagi zakupne pogodbe, sklenjene s SKZG, in da je tožeča stranka 8. 1. 1999 sklenila dogovor s SKZG, na podlagi katerega je prepustila posest SKZG na okrog 1.000 ha zemljišč prav z namenom, da SKZG na teh odstopljenih kompleksih dodeli začasno posest denacionalizacijskim upravičencem, in da ima tudi A.A. zakupno pogodbo s SKZG ter dejansko ni prikrajšan za zemljišče, le da ne obdeluje tistega, ki mu je v postopku denacionalizacije vrnjeno v last, pač pa drugo, ki mu ga je dal SKZG. Na podlagi navedenega je tožeča stranka mnenja, da je A.A. upravičen do vrisa GERK na zemljiščih, ki jih dejansko obdeluje in ki mu jih je dal SKZG v zakup, ne pa tudi na predmetni parceli. SKZG pa je upravnemu organu 14. 2. 2007 sporočil, da je bila med njim in tožečo stranko 30. 6. 1999 podpisana zakupna pogodba in 4. 12. 2006 seznam parcel po tej pogodbi, s katerim sta pogodbeni stranki uskladili obseg zemljišč v zakupu za leto 2006; po pomoti pa je predmet seznama ostala tudi parcela št. 1138/2, ki je bila z denacionalizacijsko odločbo z dne 29. 4. 2005 vrnjena B.B.; ne glede na to po 11. odstavku 11. člena sklenjene zakupne pogodbe le ta preneha v delu, ki se nanaša na denacionalizacijsko odločbo, z dnem pravnomočnosti odločbe. Zakupno razmerje za parcelo št. 1138/2 k.o. B. je bilo torej z dnem pravnomočnosti odločbe prekinjeno. Na podlagi navedenega je prvostopni organ ugotovil, da tožeča stranka nima sklenjene zakupne pogodbe, na katero se pri dokazovanju pravice uporabe zemljišča sklicuje oziroma je ta prenehala z dnem pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, ter se tudi ne more uspešno sklicevati na 27. člen ZDen, saj je bilo, ob upoštevanju 21. in 22. člena ZDen, sklicevanje na pravico uporabljati nepremičnino s strani zavezanca oziroma pravne osebe, ki upravlja s kompleksom, možno najdlje do največ sedem let od dneva uveljavitve ZDen, ta rok pa je potekel 7. 12. 1998. Glede na to je prvostopni organ menil, da tožeča stranka ni dokazala, da ima pravico uporabe spornega zemljišča, kakršno definira 9. točka 1. odstavka 2. člena Pravilnika o RKG, saj ni lastnica in niti zakupnica tega zemljišča, za njegovo uporabo nima soglasja lastnika ali solastnikov, niti nima za pravico do uporabe zemljišča druge pravne podlage. Ker je A.A. v postopku dokazal, da ima pravico do uporabe tega zemljišča, tožeča stranka pa ustreznih dokazil ni predložila, in ker se oba nosilca nista sporazumela o vpisu GERK na sporni parceli, je prvostopni organ na podlagi 2. odstavka 16. člena Pravilnika o RKG v evidenci GERK na spornem zemljišču s parc. št. 1138/2 vpisal GERK nosilca A.A..

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije (drugostopni organ) pa je z odločbo z dne 10. 7. 2007 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo prvostopnega organa. V obrazložitvi pritrjuje tako odločitvi kot razlogom v prvostopni odločbi.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je v postopku prvostopni organ obvestila, da se zemljišče s parc. št. 1138/2 nahaja v kompleksu kmetijskih zemljišč, ki ga kot celoto obdeluje tožeča stranka, da parcela nima dostopa, niti dejansko vidnih meja v naravi ter da parcele A.A. nima v posesti ter je ne obdeluje; dejstvo uporabe zemljišč pa je element, ki ga prvostopni organ pri odločanju ni ugotavljal. ZKMme v 103.a členu namreč določa, da je GERK strnjena površina kmetijskega ali gozdnega zemljišča z isto vrsto dejanske rabe, ki je v uporabi enega kmetijskega gospodarstva. Dejanska uporaba zemljišča je torej pravno pomembno dejstvo, ki pa ga upravni organ ni ugotavljal ter je zato dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno. Upravni organ pa je zmotno menil, da je bistveno zgolj to, kdo ima pravico do uporabe. Vendar pa je tako pravno stališče nepravilno in nima podlage v ZKme. Evidenca GERK je vzpostavljena ravno za namen izvedbe ukrepov kmetijske politike (2. odstavek 103.a člena ZKme), ki pa so vezani na dejansko uporabo zemljišč in ne zgolj na pravico do uporabe. Upravičenci do sredstev iz naslova ukrepov kmetijske politike so kmetijska gospodarstva in druge fizične ter pravne osebe, ki opravljajo kmetijsko dejavnost ter morajo sredstva uporabiti v skladu z namenom, za katerega so jih pridobili (13. člen ZKme). Iz tega jasno izhaja namen zakona in kmetijske politike, ki je v tem, da se sredstva dodelijo tistim, ki kmetijska zemljišča tudi dejansko uporabljajo. GERK je že po definiciji zakona strnjena površina kmetijskega ali gozdnega zemljišča z isto vrsto dejanske rabe, ki je v uporabi enega kmetijskega gospodarstva; pri tem pa ZKme ne določa, da so zemljišča v uporabi kmetijskega gospodarstva zgolj tista zemljišča, za katera ima kmetijsko gospodarstvo pravico do uporabe. To določa zgolj Pravilnika o RKG (9. točka 1. odstavka 2. člena), ki pa za tako določbo nima podlage v zakonu. Iz navedenega izhaja, da je prvostopni organ nepravilno uporabil zakon ter ni pravilno ugotovil relevantnega dejanskega stanja. Nepravilna pa je tudi ugotovitev prvostopnega organa, da ima A.A. pravico uporabljati sporno zemljišče. Vendar pa A.A. nima samostojne in izvirne pravice do uporabe; dokler ne bo zaključen postopek dedovanja glede parc. št. 1138/2 po denacionalizacijski upravičenki B.B., A.A. ne more upravljati z zemljiščem za sebe, ampak za skupnost dedičev; skrbnik za posebne primere, ki je bil postavljen na podlagi ZDen, s premoženjem ne more razpolagati za svoj račun, ampak razpolaga za račun vseh pravnih naslednikov. Upravni organ pa v postopku ni ugotavljal, ali ima A.A. soglasje ostalih dedičev, da sporno parcelo uporablja za svoj račun, v okviru svojega kmetijskega gospodarstva, in ali ima posledično pravico, da se sporna parcela vpiše v evidenco GERK. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo prvostopnega organa odpravi ter zadevo vrne temu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo kot prizadeti stranki poslalo v odgovor tudi A.A., ki pa odgovora ni podal. Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen vpis GERK A.A. na parceli št. 1138/2 k.o. B., na kateri je bil vpisan GERK tožeče stranke.

Po 103. a členu ZKme (Uradni list RS, št. 51/06, ZKme-UPB 1) je GERK strjena površina kmetijskega ali gozdnega zemljišča z isto vrsto dejanske rabe, ki je v uporabi enega kmetijskega gospodarstva (1. odstavek); evidenca GERK se vzpostavi za namen izvedbe ukrepov kmetijske politike (2. odstavek). Če se ob postopku vpisa ali spremembe GERK ugotovi prekrivanje z GERK drugega ali drugih kmetijskih gospodarstev, upravna enota obvesti vse nosilce kmetijskih gospodarstev, pri katerih je ugotovljeno prekrivanje, in jih pozove k uskladitvi (10. odstavek 103. a člena ZKme). Po 12. odstavku 103. a člena ZKme minister podrobneje predpiše način vzpostavitve, določitve in vzdrževanja podatkov o GERK, način posredovanja podatkov in sprememb, vsebino izpisov ter obseg in vrste sprememb, ki bistveno ne spreminjajo prijavljenih podatkov. Po 2. odstavku 16. člena Pravilnika o RKG (Uradni list RS, št. 121/06) v primeru, če nosilec, ki želi vpis GERK na zemljišču, kjer je že vpisan GERK drugega nosilca, predloži dokazila, ki izkazujejo pravico do uporabe tega zemljišča, upravna enota pozove nosilca, ki ima vpisan GERK na tem zemljišču, da se z nosilcem, ki želi vpis GERK, sporazume o vpisu GERK oz. da predloži dokazila, s katerimi izkazuje pravico do uporabe teh zemljišč; če nosilec, ki ima na spornem zemljišču vpisan GERK, teh dokazil ne predloži, upravna enota na spornem zemljišču vpiše nosilca, ki je predložil dokazila. Pravico do uporabe pa ima po 9. točki 1. odstavka 2. člena Pravilnika o RKG nosilec kmetijskega gospodarstva, ki je lastnik ali zakupnik zemljišča oz. ima za uporabo zemljišča pridobljeno soglasje lastnikov oz. solastnikov zemljišč ali drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišč.

Na citirane določbe Pravilnika o RKG je odločitev o vpisu GERK A.A. na parceli št. 1138/2 k.o. B., na kateri je imela vpisan GERK tožeča stranka, oprl prvostopni organ, po tem ko je štel pravico do uporabe predmetne parcele s strani A.A. za izkazano (upoštevana je bila pravnomočna odločba o denacionalizaciji predmetne parcele z dne 29. 4. 2005, s katero je bila njegovi materi B.B. ta parcela vrnjena v last), s strani tožeče stranke pa neizkazano (tožeča stranka se je glede predmetne parcele sklicevala na zakupno pogodbo za leto 2006 in okoliščine, da je bila predmetna parcela v denacionalizaciji vrnjena le z vzpostavitvijo lastninske pravice, saj je sestavni del funkcionalno zaokroženega kompleksa kmetijskih zemljišč, ki ga kot celoto obdeluje tožeča stranka, in da fizična delitev kompleksa, tako kot določa ZDen, ni bila izvedena, da je parcela brez dejansko vidnih meja in dostopa ter je A.A. tudi nima v posesti, pač pa na račun te parcele obdeluje drugo, s strani SKZG dodeljeno zemljišče iz kvote zemljišč, katerih posest je tožeča stranka na podlagi dogovora s SKZG z dne 8. 1. 1999 prepustila prav z namenom, da SKZG na teh odstopljenih zemljiščih dodeli začasno posest denacionalizacijskim upravičencem, katerih vrnjena zemljišča se nahajajo v območju kompleksov).

Sodišče se s tožečo stranko strinja, da je ob določbah 1. in 2. odstavka 103. a člena ZKme dejanska uporaba zemljišča pravno pomembna okoliščina, ki jo je ob odločanju ob vpisu GERK treba upoštevati, ter da so pravno pomembne tudi druge okoliščine, na katere se tožeča stranka v zvezi z dejansko uporabo predmetne parcele sklicuje (sklenjena zakupna pogodba, ki je sicer s pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe prenehala, vendar tožeča stranka z njeno uporabo nadaljuje, ker zemljišče niti ni bilo vrnjeno tudi v posest, ampak z vzpostavitvijo lastninske pravice in ker gre za zemljišče v kompleksu, ki še ni bil razdeljen v skladu z določbami 27. člena ZDen), pa tudi okoliščina o prepustitvi s strani tožeče stranke drugih zemljišč za dodelitev začasne posesti denacionalizacijskim upravičencem, katerih vrnjena zemljišča se nahajajo v območju kompleksov (tožeča stranka zatrjuje, da je bila tudi tožniku dodeljena začasna posest na drugi parceli), v zvezi s katero se tožeča stranka sklicuje na dogovor s SKZG z dne 8. 1. 1999. Tudi po mnenju sodišča tako citirane določbe 1. in 2. odstavka 103. a člena ZKme ne dajejo podlage za opredelitev GERK in vpis GERK na nosilca ob restriktivni razlagi in uporabi določbe 9. točke 1. odstavka 2. člena Pravilnika o RKG, po kateri more biti uporaba zemljišča izkazana le s formalnim pravnim naslovom, ki priznava pravico do uporabe, ne da bi bila upoštevana tudi dejanska uporaba zemljišča, ki za uveljavljanje ukrepov kmetijske politike mora biti izkazana (po 2. odstavku 103. a člena ZKme se evidenca GERK vzpostavlja za namen izvedbe ukrepov kmetijske politike).

Ker ob nepravilni razlagi in uporabi določb ZKme in Pravilnika o RKG navedenih okoliščin prvostopni organ pri odločanju o vpisu GERK na podlagi 2. odstavka 16. člena Pravilnika o RKG ni upošteval, je po presoji sodišča dejansko stanje v zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno ter je izpodbijana odločba nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 4. in 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi 3. odstavka tega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. Sodišče ob tem še dodaja, da tožbene navedbe o neizkazanem soglasju A.A. za uporabo predmetne parcele s strani dedičev po B.B., za presojo navedb tožeče stranke ne bodo pravno relevantne. Če bo namreč organ v ponovnem postopku mogel zaključiti, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje, da pri parceli št. 1138/2 k.o B. vpis GERK zanjo v evidenci GERK ostane, je pravno nepomembno, ali je A.A. izkazal soglasje dedičev; če pa teh pogojev za tožečo stranko ne bo mogoče ugotoviti, pa iz razloga neobstoja soglasja le-ta tudi ne bo mogla nasprotovati vpisu GERK na A.A..