Up-252/00

15.11.2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. in drugih, ki jih zastopajo B. B., C. C., Č. Č. in D. D. D. odvetniki v Z. na seji dne 15. novembra 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. in drugih zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 408/2000 z dne 11. 5. 2000 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožniki izpodbijajo v izreku navedeni sklep, s katerim jim je bila zavrnjena pritožba zoper sklep Upravnega sodišča, ki je zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. - v nadaljevanju: ZUS). S sklepom Upravnega sodišča je bilo odločeno pod točko 1, da se postopka o zahtevi za izdajo začasne odredbe z dne 2.4.1999 in o zahtevi za izdajo začasne odredbe z dne 29.10.1999 združita v en postopek, pod točko 2, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe z dne 2. 4. 1999 in z dne 29. 10. 1999 v delu, v katerem se nanašata na Gradbeni inštitut ZRMK, zavržeta, ter pod točko 3, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe z dne 2. 4. 1999 in z dne 29.10. 1999 v delu, v katerem se nanašata na Javni zavod Gradbeni inštitut ZRMK in Zavod za gradbeništvo Slovenije, zavrneta. Upravno sodišče je predloga za izdajo začasne odredbe zavrglo zato, ker naj bi ustavni pritožniki ne imeli več pravnega interesa za izdajo obeh predlaganih začasnih odredb. Ustavno sodišče naj bi namreč z odločbo št. Up-209/99 z dne 9. 12. 1999 (OdlUS VIII/2, 301) že odločilo o obeh predlaganih začasnih odredbah. Po mnenju pritožnikov sta sodišči ravnali napak, saj Ustavno sodišče ni stvarno pristojno za izdajo sklepa o začasni odredbi po drugem odstavku 69. člena ZUS; ustavni pritožniki pa tega predloga Ustavnemu sodišču niti niso podali. Ustavno sodišče naj bi odločalo na podlagi drugih predpisov kakor Upravno sodišče.

Prav tako naj bi sodišče tudi štelo, da sta oba predloga za izdajo začasne odredbe po svoji vsebini enaka, kar pa po mnenju ustavnih pritožnikov ni res. Pritožniki navajajo, da jim je bila s tem kršena ustavna pravica iz 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave.

2.Odločbe sodišč o začasnih odredbah in drugih sredstvih zavarovanja so sicer lahko predmet presoje v preizkusu ustavne pritožbe pred Ustavnim sodiščem. Vendar pa to ne pomeni, da Ustavno sodišče te odločbe presoja kot instančno sodišče z vidika pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja ter uporabe materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in uporabe prava so torej lahko predmet presoje pred Ustavnim sodiščem le v primeru, če je s tem podana tudi kršitev kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Pri tem je treba upoštevati, da zgolj očitek o nepravilnosti oziroma nezakonitosti sodne odločbe, tudi če bi bil utemeljen, še ne izkazuje kršitve ustavne pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave ali pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave. Kršitev teh pravic bi bila izkazana le, če pritožnik ne bi imel možnosti, da spor glede pravic predloži v meritoren preizkus sodišču, ali če bi v samem postopku sodišče kršilo katero izmed ustavnih jamstev procesne narave. Iz predložene dokumentacije izhaja, da se predlog za izdajo začasne odredbe z dne 29. 10. 1999 nanaša na Javni zavod Gradbeni inštitut ZRMK, d.d., Dimičeva 12, Ljubljana, ter na družbo Gradbeni inštitut ZRMK, d.d., Dimičeva 12, Ljubljana, kot na pravna naslednika nekdanjega Zavoda za raziskavo materiala in konstrukcij, Dimičeva 12, Ljubljana. Predlagana je prepoved vsakršnega razpolaganja s premoženjem, ki je predmet denacionalizacijskega postopka pred Upravno enoto Ljubljana, Izpostava Bežigrad, opr. št. 301-36/92-D-SIK, vse do pravnomočne rešitve tega spora, s tem da se omenjena prepoved vpiše v zemljiško knjigo. Enako prepoved vsebuje tudi predlog z dne 2.4. 1999 v svoji 3. točki. Dne 10. 1. 2000 so pritožniki predlog razširili še na Zavod za gradbeništvo Slovenije, Dimičeva 12, Ljubljana. Dne 18. 1. 2000 pa so v novi dopolnitvi predloga navedli popolnoma identične zahteve kot v vlogi z dne 10. 1. 2000. Nimajo zato prav ustavni pritožniki, ko navajajo, da bi sodišče moralo o vsakem njihovem predlogu odločiti posebej. V čem naj bi se predlogi med seboj razlikovali, pa ustavni pritožniki z ničimer ne utemeljujejo, niti ne navajajo, kako bi lahko odločitev sodišča o združitvi predlogov za začasno odredbo vplivala na njihove pravice.

3.Za kršitev pravic iz 22. ali 23. člena Ustave bi lahko šlo tudi v primeru, če bi sodišče pri odločanju sprejelo kakšno pravno stališče, ki je z vidika obravnavanih pravic nesprejemljivo.Takšnih kršitev pa v izpodbijanem sklepu ni. Iz obsežne dokumentacije izhaja, da pritožniki v postopku pred sodišči vlagajo bodisi nove bodisi dopolnjene, vendar po vsebini identične predloge za izdajo začasnih odredb. Očitek pritožnikov, da Ustavno sodišče ni stvarno pristojno izdajati začasne odredbe, ne drži. Pravna podlaga za izdano začasno odredbo je bil neposredno prvi odstavek 60. člena ZUstS. Če Ustavno sodišče odpravi posamičen akt, lahko odloči tudi o sporni pravici oziroma svoboščini, če je to nujno zaradi odprave posledic, ki so na podlagi odpravljenega posamičnega akta že nastale ali če to terja narava ustavne pravice oziroma svoboščine in če je na podlagi podatkov v spisu možno odločiti.

V tem primeru je Ustavno sodišče z začasno odredbo, do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, odredilo prepoved razpolaganja z nepremičninami, ki so predmet denacionalizacijskega postopka pred Upravno enoto Ljubljana, Izpostavo Bežigrad, da bi na ta način ohranilo smiselnost odločanja o tožbi v upravnem sporu.

Ustavno sodišče je namreč pri odločanju ocenilo, da lahko pritožnikom v primeru razpolaganja z nepremičninami, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, nastanejo škodljive posledice, ki bi bile vsekakor večje in težje popravljive od škodljivih posledic, ki lahko nastanejo zaradi začasne prepovedi razpolaganja s spornimi nepremičninami družbi Gradbeni inštitut ZRMK.

4.

5.Odločbe Ustavnega sodišča so po določbi tretjega odstavka 1. člena ZUstS obvezne. Ker je v zvezi z začasno odredbo odločilo že Ustavno sodišče in je njegova odločba podlaga za vpis v zemljiško knjigo, pritožniki pa ne navajajo, da bi jim pristojni organ odrekel izvršitev navedene odločitve o začasni odredbi, pritožniki nimajo pravnega interesa, da v zvezi s predlaganim zavarovanjem odloči še Upravno sodišče. Torej izpodbijanim aktom ni mogoče očitati kršitve človekovih pravic iz 22. in 23. člena Ustave. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZustS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata:

Milojka Modrijan