Jedro

Bistveno vprašanje v zadevi je, ali je z opravo posameznih preiskovalnih dejanj že uveden kazenski postopek zoper tožnika. Kot je navedla že toženka, se je v zvezi s tem vprašanjem že opredelilo Vrhovno sodišče RS, ki je v sklepu II Up 198/2013 pojasnilo, da se kazenski postopek uvede na zahtevo upravičenega tožilca, torej je v svojem začetku vezan na takšno zahtevo, oprava posameznih preiskovalnih dejanj v predkazenskem postopku pa ne pomeni, da je v teku sodni postopek (v smislu definicije iz prvega odstavka 19. člena ZKP). Ker gre v obravnavani zadevi za bistveno podoben primer, je pravilen zaključek iz izpodbijane odločbe, da v zadevi, za katero je tožnik uveljavljal dodelitev BPP, (še) ne gre za sodni postopek, za katerega je mogoče odobriti BPP. Oprava posameznih preiskovalnih dejanj (ki so šele v pomoč upravičenemu tožilcu pri odločitvi, ali naj vloži obtožni akt) še ne pomeni, da je v teku formalni kazenski postopek kot sodni postopek varstva pred obtožbami v kazenskih zadevah.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo, navedeno v uvodu te sodbe, je toženka zavrnila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP), ki jo je tožnik vložil dne 9. 11. 2020. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je v obravnavani prošnji tožnik navedel, da potrebuje BPP za pravno svetovanje in zastopanje v zadevi Okrožnega sodišča v ... št. II Pom-i 49766/2020, in za izvajalca BPP predlagal odvetnika A.A. iz .... Toženka na podlagi spisovnih podatkov ugotavlja, da je zoper tožnika pred Občinskim državnim tožilstvom v Pazinu v teku predkazenski postopek, ki se vodi zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin iz prvega odstavka 278. člena Kazenskega zakonika (Narodne novine, št. 125/11 in nasl., v nadaljevanju: KZ/11) in poskusa kaznivega dejanja goljufije iz prvega in drugega odstavka 236. člena KZ/11 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ/11. Glede na to, da je tožnik državljan Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS) s stalnim prebivališčem v RS in ni dostopen državnim oblastem Republike Hrvaške, je ta izdala Evropski preiskovalni nalog (v nadaljevanju: EPN), da se tožniku vroči pouk o pravicah in opravi njegovo zaslišanje pri pristojnem organu RS, to je v obravnavani zadevi Okrožno sodišče v ..., ki zadevo EPN zoper tožnika vodi pod št. II Pom-i 49766/2020. 2. Toženka ob sklicevanju na določbe 1. in 7. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) pojasnjuje namen zakonodajalca ob sprejemu ZBPP, ki opredeljuje pogoje za dodelitev BPP ter njene oblike in po katerem se BPP dodeljuje v zvezi z uveljavljanjem pravice do sodnega varstva, kamor zakon šteje tudi varstvo v kazenskih zadevah. V obravnavanem primeru pa je tožnik uveljavljal odobritev BPP za postopek, v katerem se omenjenega pravica (še) ne uresničuje. Vložil je namreč prošnjo za BPP v zvezi s kaznivimi dejanji, za katera zahteva upravičenega tožilca za začetek kazenskega postopka še ni bila podana. To pomeni, da se formalni kazenski postopek še ni začel. V tej fazi bo zaprošeno sodišče opravilo (še)le zaslišanje tožnika in mu vročilo pouk o pravicah z dne 7. 8. 2015. Kot nadaljuje toženka, se je v zvezi z navedenim vprašanjem že opredelilo tudi Vrhovno sodišče RS, ki je v sklepu št. II Up 198/2013 z dne 18. 8. 2013 pojasnilo, da se kazenski postopek po prvem odstavku 19. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) uvede na zahtevo upravičenega tožilca ter se pred okrožnim sodiščem začne z uvedbo sodne preiskave oziroma vložitvijo neposredne obtožnice, pred okrajnim sodiščem pa na podlagi obtožnega predloga državnega tožilca oziroma oškodovanca kot tožilca ali na podlagi zasebne tožbe. BPP se lahko dodeli od navedenih mejnikov naprej. V konkretnem primeru pa je tožnik zaprosil za BPP za zadevo, ki je še v fazi predkazenskega postopka, ko obtožni akt še ni bil vložen in se še ne ve, ali bo do kazenskega postopka sploh prišlo, zato mu BPP (še) ni mogoče dodeliti in je posledično toženka v skladu z drugim odstavkom 37. člena ZBPP tožnikovo prošnjo zavrnila kot neutemeljeno.

3. Tožnik se z navedeno odločitvijo toženke ne strinja in je zato vložil tožbo v upravnem sporu iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da se tožniku dodeli BPP za zadevo II Pom-i 49766/2020, ali pa odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Prosi tudi za oprostitev stroškov postopka.

4. V tožbi tožnik obširno opisuje okoliščine, ki so pripeljale do postopka, v zvezi s katerim prosi za dodelitev BPP. Navaja, da ga Okrožno državno tožilstvo v Pazinu obtožuje vrste kaznivih dejanj, za katera je zagrožena zaporna kazen do 8 let, da je obtožni predlog nesklepčen in da prevod obtožnice ne vsebuje dokazil in tožnikovega priznanja, da je za hrvaške pravosodne organe zaenkrat nedvomno podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, da je njegovo zaslišanje pred preiskovalnim sodiščem po zaprosilu Okrožnega državnega tožilstva v Pazinu (vabilo prilaga) sodni postopek v smislu 7. člena ZBPP in da lahko brez pomoči zagovornika negativno vpliva na nadaljnji tek postopka. Poudarja, da iz točke c) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) izhaja, da je v primerih, ko je zagrožen odvzem prostosti, to praviloma že samo po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev. Izpostavlja tudi 29. člen Ustave RS, ki zagotavlja pravico do obrambe, katere namen je zagotoviti enakost strank v kazenskem postopku s tem, da ima obdolženec pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka. Če si zagovornika ne more privoščiti, se mu zagotovi v obliki BPP. Tožnik se ob tem sklicuje tudi na sodno prakso, in sicer na sodbi Vrhovnega sodišča RS v zadevah X Ips 226/2014 in X Ips 224/2014 ter sodbo Upravnega sodišča RS v zadevi IV U 129/2013. 5. Toženka je sodišču predložila spise zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Tukajšnje sodišče je s sklepom št. III U 22/2021-6 z dne 4. 2. 2021, ki ga je senat sprejel na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), sklenilo, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik

7. Sodišče je v upravnem sporu za dne 16. 3. 2021 razpisalo glavno obravnavo, na katero sta bila povabljena tako tožnik (ki pa je v dne 8. 3. 2021 poslani vlogi navedel, naj sodišče odloči brez njegove prisotnosti ali pa mu pisno posreduje morebitna vprašanja, ki ga še zanimajo) kot toženka. Ker se razpisane glavne obravnave ne tožnik ne toženka nista udeležila, čeprav sta bila nanjo pravilno povabljena, je sodišče sklenilo, da se glavna obravnava ne opravi in da bo odločilo brez nje v skladu s tretjim odstavkom 58. člena ZUS-1. Glede na navedeno je bilo torej v upravnem sporu odločeno na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijane odločbe (smiselno 60. člen ZUS-1).

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je z izpodbijano odločbo sprejeta odločitev o zavrnitvi tožnikove dne 9. 11. 2020 vložene prošnje za dodelitev BPP pravilna in zakonita, postopek izdaje odločbe pa njene odprave tudi ne narekuje. Sodišče lahko sledi razlogom, s katerimi je odločba utemeljena, in jih zato ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede na tožbene ugovore pa dodaja:

10. V skladu s prvim odstavkom 1. člena ZBPP je namen BPP po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Po drugem odstavku istega člena se za sodno varstvo po tem zakonu med drugim šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah. Glede na prvi odstavek 7. člena ZBPP se BPP po tem zakonu lahko odobri za pravno svetovanje, pravno zastopanje in druge pravne storitve, določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v RS, pred Ustavnim sodiščem RS in pred vsemi organi, institucijami in osebami v RS, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov (v nadaljevanju: sodni postopki) ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.

11. Kot je v izpodbijani odločbi ugotovila toženka, je tožnik v obravnavanem primeru zaprosil za odobritev BPP za zadevo, ki je še v predkazenskem postopku, v katerem se zgoraj navedena pravica (še) ne uresničuje. Iz listin v Bpp spisu je namreč razvidno, da je tožnik prejel vabilo Okrožnega sodišča v ... št. II Pom-i 49766/2020-3 z dne 22. 9. 2020, ker je zoper njega pri Občinskem državnem tožilstvu v Pazinu v teku predkazenski postopek, ki se vodi zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin iz prvega odstavka 278. člena hrvaškega KZ/11 in poskusa kaznivega dejanja goljufije iz prvega in drugega odstavka 236. člena KZ/11 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ/11. Bistveno vprašanje v zadevi je, ali je s tem (z opravo posameznih preiskovalnih dejanj) že uveden kazenski postopek zoper tožnika. Kot je navedla že toženka, se je v zvezi s tem vprašanjem že opredelilo Vrhovno sodišče RS, ki je v sklepu II Up 198/2013 pojasnilo, da se kazenski postopek uvede na zahtevo upravičenega tožilca, torej je v svojem začetku vezan na takšno zahtevo, in da oprava posameznih preiskovalnih dejanj v predkazenskem postopku ne pomeni, da je v teku sodni postopek (v smislu definicije iz prvega odstavka 19. člena ZKP). Ker gre v obravnavani zadevi za bistveno podoben primer, je pravilen zaključek iz izpodbijane odločbe, da v zadevi, za katero je tožnik uveljavljal dodelitev BPP, (še) ne gre za sodni postopek, za katerega je mogoče odobriti BPP. Sodišče zgolj v pojasnilo dodaja, da iz podatkov Bpp spisa (pouk o pravicah z dne 7. 8. 2015 s spremnim dopisom Občinskega državnega tožilstva v Pazinu z dne 25. 8. 2020) izhaja, da se je Občinsko državno tožilstvo v Pazinu obrnilo na slovenske pravosodne organe z namenom, da tožniku kot osumljencu vročijo pouk o pravicah iz prvega odstavka 218. člena hrvaškega Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP HR). Pri tem gre za fazo, ki upoštevaje določbo prvega odstavka 17. člena ZKP HR pomeni predkazenski postopek; formalni kazenski postopek se namreč po ZKP HR začne šele s tem, ko postane sklep o izvedbi preiskave pravnomočen. Kar pomeni, da gre šele za predkazenski in ne že za sodni postopek, za katerega bi bilo glede na določbe 1. in 7. člena ZBPP mogoče odobriti BPP. Na tej presoji temelječa odločitev toženke je tudi skladna z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (že omenjeni sklep II Up 198/2013) in Upravnega sodišča RS (prim. sodbe v zadevah I U 1056/2020, I U 1358/2018, I U 998/2015 in I U 1305/2014), iz katere izhaja stališče, da oprava posameznih preiskovalnih dejanj (ki so šele v pomoč upravičenemu tožilcu pri odločitvi, ali naj vloži obtožni akt) še ne pomeni, da je v teku formalni kazenski postopek kot sodni postopek varstva pred obtožbami v kazenskih zadevah. Nasprotno pa v zadevah, na katere se v tožbi sklicuje tožnik (X Ips 226/2014, X Ips 224/2014 in IV U 129/2013) in v katerih se odločitve opirajo na določbo točke c) tretjega odstavka 6. člena EKČP, ne gre za predmetni primerljive zadeve, saj je bil v tam obravnavanih primerih formalni kazenski postopek že uveden.

12. Po navedenem je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

13. Sklepno sodišče tožniku pojasnjuje, da se sodna taksa v tem upravnem sporu glede na določbo četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in na tej podlagi ustaljeno prakso Upravnega sodišča RS, ki ji sledi tudi Vrhovno sodišče RS, ne plača. Ker je torej plačila sodne takse v tem upravnem sporu tožnik oproščen že glede na zakon, sodišče o tem ne bo odločalo s sklepom. Katerih drugih stroškov naj bi bil oproščen, tožnik niti ni navedel, pa tudi sicer odločanje o tem ne bi bilo stvar tega sodnega postopka.