Jedro

Najprej je pomembno dvoje: 1) pritožnik je bil v času sklepanja posojilne pogodbe dobro informiran o dolžnikovem likvidnostnemu stanju in se je moral zavedati povečanega tveganja glede vračila posojila; 2) višina skupaj prijavljenih terjatev je nizka. To je pomembno pri presoji zlorabe pravice do odpusta obveznosti in v tem okviru po pritožniku zatrjevane nepoštenosti dolžnika. Sankcije morajo biti sorazmerne teži in pomenu dolžnikovega ravnanja.

Višje sodišče opozarja tudi na dejstvo, da dolžnik prebiva v Litvi, ki je članica Evropske unije, zato tudi zanjo velja Uredba sveta EU št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti. Po Uredbi so sklepi stečajnega sodišča neposredno uporabljivi in izvršljivi tudi v državi dolžnikovega dejanskega prebivališča na način, določen v prvih odstavkih 16. in 25. člena Uredbe.

Upnik ni prav nič, kaj šele konkretizirano, zatrjeval, da dolžnik do primerljivih učinkov ne bi mogel priti v državi, v kateri prebiva oziroma je prebival (imel središče pravnih interesov) v času vložitve predloga za začetek stečajnega postopka. Višje sodišče le opozarja na litvanski zakon o osebnem stečaju zlasti na sedmi odstavek 29 člena, ki določa odpis v stečaju neplačanih terjatev.

Dejstvo, da so bile težave v zvezi z vročanjem v izvršilnem postopku, bi bilo pomembno, če bi dolžnik z zlorabo postopkovnih pravil preprečil, da bi upnik utegnil učinkovito poseči po dolžnikovem premoženju.

Pritožnik želi dolžnikovo nepoštenost prikazati tudi z vsebino njegove razodetne izjave. Pritožnik ni navedel, katero premoženje je opustil dolžnik navesti. Pritožnik tudi ne zatrjuje, da bi izvršilno sodišče postopalo po osmem odstavku 31. člena ZIZ in dolžnika denarno kaznovalo zaradi nepopolnih in neresničnih podatkov, kar bi ga moralo, če bi ugotovilo kršitev pri podajanju razodetne izjave.

Da bi upnik lahko uspel z ugovorom proti odpustu obveznosti iz naslova pomanjkljivega seznama premoženja, bi torej moral konkretneje navesti, glede katerega premoženje je dolžnik kršil obveznost poročanja o stanju premoženja.

Izrek

Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor upnika, da ni pogojev za odpust obveznosti; ugovoru upnika glede preizkusnega obdobja ugodilo tako, da je preizkusno obdobje podaljšalo na tri leta od začetka postopka odpusta obveznosti, zadnji dan preizkusnega obdobja poteče 20. 9. 2019; glede stroškov odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sklep se je pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne dolžnikov predlog za začetek postopka odpustna obveznosti, postopek odpusta obveznosti pa ustavi oziroma izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik najprej navaja, da je dolžnik prejel od njega posojilo, ki ga ni imel namena vrniti; upniku je lažno obljubil, da mu bo posojilo vrnil. Pri tem je upniku prikrival dejanske okoliščine, to je, da mu zaradi izselitve iz gostinskega lokala grozi prenehanje opravljanja poslovne dejavnosti. To naj bi jasno izhajalo iz dolžnikovega odgovora na ugovor, v katerem je dolžnik priznal, da je že ob prejemu posojila vedel, da se bo moral izseliti iz prostorov gostinskega lokala in bo torej prenehal z opravljanjem dejavnosti, ki je predstavljala vir njegovih prihodkov. Navaja, da ne drži ugotovitev sodišča, da je bila posojilna pogodba sklenjena marca 2014. Takrat je bila le podpisana, sklenjena pa je bila ustno 10. 1. 2014, ko sta stranki dosegli soglasje volj glede bistvenih sestavin pogodbe. To potrjuje priloženo elektronsko sporočilo z dne 10. 1. 2014. Dolžnik je nato prenehal s poslovanjem, se odselil v tujino (Litvo), o tem upnika ni obvestil, niti se mu ni javljal na telefonske klice. Dolžnik je imel že v času pred odhodom v tujino namen začeti postopek osebnega stečaja in doseči odpust obveznosti, s tem namenom je tudi že pooblastil odvetnika, da uredi vse potrebno, kar je izrecno priznal v odgovoru na odredbo z dne 4. 2. 2017 v izvršilni zadevi zadevi VL 79025/2014. Dolžnik je zavestno sprejel posojilo brez namena, da ga kadarkoli vrne, saj je že ob njegovem sprejemu načrtoval prenehanje opravljanja dejavnosti, začetek stečajnega postopka in pobeg v tujino. V tem delu sodišču očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

6. Pritožnik najetje posojila (1.700 EUR) več ne zatrjuje v okviru nesorazmernega zadolževanja dolžnika, torej domneve iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil upnik z dolžnikovo prezadolženostjo v času sklepanja pogodbe o posojilu seznanjen oziroma je bil seznanjen z dolžnikovim likvidnostnim stanje, ker sta posojilno pogodbo sklenila prav zaradi odprave plačilne nesposobnosti (dejansko za zagotovitev plačila najemnine za dolžnikov poslovni prostor, v katerem bi dolžnik prodajal določene upnikove izdelke), s pritožbo niso več izpodbijane.1 Nadalje tudi v ničemer ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz upnikovih navedb izhaja, da je bil o dolžnikovih finančnih težavah seznanjen že sredi decembra (posojilna pogodba je bila sklenjena 10. 1. 2014).

7. Najprej je pomembno dvoje: 1) pritožnik je bil v času sklepanja posojilne pogodbe dobro informiran o dolžnikovem likvidnostnemu stanju in se je moral zavedati povečanega tveganja glede vračila posojila; 2) višina skupaj prijavljenih terjatev je nizka.2 To je pomembno pri presoji zlorabe pravice do odpusta obveznosti in v tem okviru po pritožniku zatrjevane nepoštenosti dolžnika. Sankcije morajo biti sorazmerne teži in pomenu dolžnikovega ravnanja.

8. Na upniku je trditveno in dokazno breme o dejstvih iz tretjega odstavka 339. člena ZFPPIPP, po katerem odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanj stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz prvega odstavka tega člena (zloraba pravice do odpusta obveznosti). Namen odpusta obveznosti pa je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja.

9. Dolžnik je upniku pred najemom posojila v celoti razkril svoje finančno stanje, kot pa izhaja iz elektronskega sporočila, je bil tudi seznanjen o problemih v zvezi s plačevanjem najemnine, celo več, seznanjen je bil tudi o blokadah dolžnikovega transakcijskega računa. Zato je razumna in po prepričanju višjega sodišča tudi utemeljena obrazložitev sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem je sodišče opozorilo, da je bilo upniku znano, da dolžnik denar potrebuje za plačilo najemnine, že iz zakonskih določb o najemni pogodbi pa lahko vsak zaključi, da neplačevanje najemnine lahko privede do odpovedi pogodbe. V tem delu pritožba torej ne more uspeti z argumentom, da je dolžnik že ob prejemu posojila vedel, da bo prenehal s poslovanjem.

10. Pritožnik je v pritožbi posojilno pogodbo izpostavil le glede kasneje začetega postopka osebnega stečaja in odpusta obveznosti. V bistvenem je navedel, da je dolžnik zlorabil postopek odpusta obveznost, ker je bil pri sklepanju pogodbe nepošten, saj naj že takrat ne bi imel namena vrniti posojenega zneska oziroma je imel namen plačilu se izogniti z odhodom v tujino in predlaganjem stečajnega postopka. S tem je zatrjeval zmotno uporabo tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko v selitvi dolžnika v Litvo ni videlo zlorabe postopka odpusta obveznosti. Povsem razumen in življenjsko sprejemljiv je sklep sodišča, da je ob višini zatrjevanih obveznosti (8.306.92 EUR), ob dejstvu, da je dolžnikova žena iz Litve, da je dolžnik s poslom prenehal, skupaj z ženo pa naj bi se preselila k ženinim staršem v Litvi, povsem neživljenjsko, da bi se dolžnik preselil v Litvo zaradi dolga v zgoraj citirani višini. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da če dolžnik že takoj ne bi imel namena izpolniti najemne pogodbe, je kasneje (podpisana je bila šele naknadno, dne 14. 3. 2014, ko je bil že v Litvi) verjetno ne bi podpisal. 12. Glede odselitve v Litvo višje sodišče dodaja še naslednje.

13. V točki 1.7 je pritožnik navedel, da je dolžnik z nepoštenim ravnanjem dosegel uvedbo stečajnega postopka in postopka odpusta obveznosti. To je storil tako, da je predlagal začetek stečajnega postopka v Sloveniji, ne da bi bile zato izpolnjene okoliščine. V trenutku vložitve predloga za začetek stečajnega postopka v Sloveniji ni prebival, od izselitve se vanjo tudi ni vrnil. Prav tako v Sloveniji ni imel nobenega premičnega premoženja, saj ob uvedbi postopka motornega kolesa, ki ga je zatrjeval kot stečajno maso, ni več imel (kar nedvomno izhaja tudi iz stanja spisa in poročila upraviteljice).

14. Višje sodišče poudarja, da je sklep o začetku stečajnega postopka pravnomočen. Pritožnik bi moral nepristojnost slovenskega sodišča uveljavljati v pritožbi zoper sklep o začetku postopka osebnega stečaja. Na to je višje sodišče že opozorilo v sklepu Cst 806/2016 z dne 20. 12. 2016, kot tudi na dejstvo, da je pristojnost glede odpusta obveznosti vezana le na izdani sklep o začetku postopka osebnega stečaja, ki je že pravnomočen. Glede na povedano, dodatno upoštevajoč že zavzeto stališče v sklepu Cst 806/2016 z dne 20. 12. 2016, je trditve, da za odločanje o začetku stečajnega postopka ni bilo pristojno slovensko sodišče, višje sodišče sedaj presojalo le skozi določbe o odpustu obveznosti in morebitno zlorabo pravice.

15. Višje sodišče v tem primeru ne vidi razloga, zakaj bi začetek konkretnega sodnega postopka dobri dve leti po izselitvi iz Slovenije (ta postopek osebnega stečaja se je začel na dolžnikov predlog, vložen dne 11. 5. 2016, dolžnik se je v Litvo preselil v začetku februarja 2014) pomenil zlorabo postopka osebnega stečaja. Zgolj dejstvo, da je dolžnik predlagal začetek stečajnega postopka v Sloveniji, samo po sebi še ne more pomeniti zlorabe pravice do odpusta obveznosti. Zloraba pravice je podana takrat, ko imetnik pravico uporabi na način, da pride do nedopustnega cilja. Namen postopka osebnega stečaja je poplačilo upnikov (prvi odstavek 382. člena ZFPPIPP), zato predlaganje stečajnega postopka po dolžniku samo po sebi ne pomeni zlorabe. Dolžnik je na to utemeljeno opozoril. Stečajni postopek je za stečajnega dolžnika zaradi zakonskih pristojnosti upravitelja bistveno manj predvidljiv kot pa izvršilni postopek, ki se je vodil pred tem postopkom. Stečajni dolžnik je omejen v poslovni sposobnosti, je pod nadzorom upravitelja, zaradi možnega večjega števila upnikov je končni izzid stečajnega postopka, znotraj njega po postopka odpusta obveznosti, za dolžnika bistveno manj predvidljiv. Zato višje sodišče zgolj v dejstvu, da je dolžnik sprožil postopek osebnega stečaja, še ne vidi zlorabe pravice do odpusta obveznosti.

16. Pri tem višje sodišče opozarja tudi na dejstvo, da dolžnik prebiva v Litvi, ki je članica Evropske unije, zato tudi zanjo velja Uredba sveta EU št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti (v nadaljevanju Uredba). Po Uredbi so sklepi stečajnega sodišča neposredno uporabljivi in izvršljivi tudi v državi dolžnikovega dejanskega prebivališča na način, določen v prvih odstavkih 16. in 25. člena Uredbe (glej tudi 9. in 22. točko preambule). Torej še toliko manj velja argument, da je dolžnik s predlogom za začetek stečajnega postopka ravnal nepošteno. Vsi ukrepi, sprejeti v tem postopku, veljajo in se priznavajo tudi v Litvi. Kaj drugega upnik ne zatrjuje in v ničemer konkretno ne pokaže, da bi bil stečajni postopek zaradi dolžnikovega prebivališča v Litvi kakor koli oviran.

17. Zaradi začetka stečajnega postopka nad dolžnikom je imel dolžnik pravico predlagati začetek postopka odpusta obveznosti (drugi odstavek 397. člena ZFPPIPP). Pritožnik zatrjuje, da je bil stečajni postopek začet pred nepristojnim sodiščem zaradi namena doseči odpust obveznosti, zato je dolžnik ravnal nepošteno. Tudi v tem delu višje sodišče meni, da upnik zgolj s tem še ni uspel izkazati zlorabe pravice do odpusta obveznosti (tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP). Upnik ni prav nič, kaj šele konkretizirano, zatrjeval, da dolžnik do primerljivih učinkov ne bi mogel priti v državi, v kateri prebiva oziroma je prebival (imel središče pravnih interesov) v času vložitve predloga za začetek stečajnega postopka. Trditveno breme o tem je bilo na upniku. Višje sodišče le opozarja na litvanski zakon o osebnem stečaju (Law on Personal Bankruptcy (LPB) z dne 10. 5. 2012), zlasti na sedmi odstavek 29 člena, ki določa odpis v stečaju neplačanih terjatev.3

18. V nadaljevanju pritožnik v točki 1.5 pritožbe navaja, da se je dolžnik v izvršilnem postopku izogibal prevzemanju pošiljk, dajal lažne navedbe v postopku in se izognil predložitvi seznama premoženja. Dne 4. 2. 2016 je v VL 79025/2014 lažno izjavil, da dviguje poštne pošiljke, pa čeprav pred tem upnikovega dopisa, s katerim ga je ta ponovno pozival naj plača terjatev, na novem naslovu v Litvi ni dvignil. Prav tako ni prevzel opomina pred kazensko ovadbo, ki mu ga je upnik poslal po podani izjavi dne 25. 4. 2016. Tudi predložitev seznama njegovega premoženja ni podal po sodni odredbi z dne 15. 12. 2015. Dolžnik je 4. 2. 2016 na odredbo sicer odgovoril, vendar je namesto, da bi predložil seznam premoženja, podal zgolj nepomembna in zavajajoča pojasnila o naslovu prebivališča. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo, zato pritožnik očita absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

19. Tudi v tem delu pritožba ni utemeljena. Upnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje res navajal dejstva, ki se nanašajo na nesodelovanje dolžnika v izvršilnem postopku, na težave z vročanjem in na vsebino odgovora na odredbo za predložitev seznama dolžnikovega premoženja (glej Pd 24, predvsem točko 5.3). Sodišče prve stopnje se do tega ni izrecno opredelilo, vendar zaradi tega še ni podana zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka (ki predstavlja le kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

20. Ta kršitev je podana takrat, kadar sodišče ne odgovori na bistvene trditve stranke. Zgoraj navedene pa po prepričanju višjega sodišča niso take narave, saj predvsem ni zatrjevano, kakšna naj bi bila posledica dolžnikovega neprevzema sodnih pošiljk v zadevi VL 79025/2014. Dejstvo, da so bile težave v zvezi z vročanjem v izvršilnem postopku, bi bilo pomembno, če bi dolžnik z zlorabo postopkovnih pravil preprečil, da bi upnik utegnil učinkovito poseči po dolžnikovem premoženju.4 Kaj takega pa upnik ni zatrjeval niti pred sodiščem prve stopnje niti sedaj v pritožbenem postopku.

21. Pritožnik želi dolžnikovo nepoštenost prikazati tudi z vsebino njegove razodetne izjave z dne 4. 2. 2016, dane v izvršilnem postopku VL 79025/2014. Navaja, da njena vsebina ni bila relevantna oziroma je bila zavajajoča v zvezi s pojasnilom njegovega prebivališča. Pritožnik ni navedel, katero premoženje je opustil dolžnik navesti (kar bi bilo pomembno v zvezi z razlogi iz prejšnjega odstavka).5 Pritožnik tudi ne zatrjuje, da bi izvršilno sodišče postopalo po osmem odstavku 31. člena ZIZ in dolžnika denarno kaznovalo zaradi nepopolnih in neresničnih podatkov, kar bi ga moralo, če bi ugotovilo kršitev pri podajanju razodetne izjave. Iz tega razloga tudi v tem delu ni podana zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

22. Upnik nadalje navaja, da je dolžnik ravnal nepošteno in nevestno, ko je poskušal prikriti obstoj upnikove terjatve z opustitvijo njene navedbe v predlogu za začetek postopka osebnega stečaja, kljub temu, da je takrat zoper dolžnika že potekel izvršilni postopek. Tudi v tem delu zatrjuje absolutno bistveni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče na te trditve ni odgovorilo.

23. Seznam terjatev, ki jih je dolžnik po ZFPPIPP dolžan v okviru predloga za začetek stečajnega postopka oblikovati, je namenjen predvsem temu, da sodišče presodi, ali je dolžnik insolventen (primerjaj četrti odstavek 383. člena ZFPPIPP). Dolžnik z opustitvijo navedbe upnikove terjatve slednjemu nikakor ni mogel preprečiti uveljavljanje terjatve. Temu je namenjen institut prijave terjatev, ki se ga je upnik tudi poslužil, zato tudi v tem delu zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj te trditve niso bile bistvenega pomena.

24. V točkah 1.9 in nadaljnjih pritožba očita sodišču prve stopnje kršitvi 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z dolžnikovem premoženjem. V tem delu se pritožba nanaša na seznam dolžnikovega premoženja, predloženega v tem stečajnem postopku, in izpostavlja, da dolžnik ni zatrjeval, kaj je s skupnim premoženjem. Dolžnik naj bi bil namreč poročen, po določbi 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) pa zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze skupno premoženje. Pritožnik še navaja, da je sodišču predlagal, da naj dolžnika pozove, da do naroka za obravnavanje ugovora proti odpustu obveznosti predloži med drugim tudi podatke o premoženju dolžnikove soproge in dohodkih, ki jih je prejela v času trajanja stečajnega postopka, skupaj z ustreznimi listinskimi dokazi, kar pa sodišče ni storilo, ker se je postavilo na zmotno materialnopravno stališče glede uporabe 384. člena ZFPPIPP.

25. Tudi v tem delu zatrjevana kršitev ni podana, saj se je sodišče do tega argumenta opredelilo v zadnjem odstavku strani 3/5, ko je upniku odgovorilo, da seznam premoženja ne zajema tudi premoženja in dohodkov dolžnikove žene v času stečajnega postopka. Glede zadnjega ima sodišče prav, ko navaja, da to ni predmet poročanja. Kaj takega tudi ne izhaja iz osmega odstavka 384. člena ZFPPIPP, predvsem pa ženini dohodki niso stečajna masa, glede na 1. točko prvega odstavka 389. člena ZFPPIPP, da bi bilo potrebno o njih posebej poročati. Ne glede na to, višje sodišče na pritožbo odgovarja, da je trditveno breme o kršitvi dolžnosti poročanja na upniku. Pri tem je višje sodišče upoštevalo, da od upnika ni mogoče zahtevati pretiranega trditvenega bremena, zahtevati je treba vsaj tiste trditve, ki sodijo v njegovo zaznavno območje.6 Vendar v tej zadevi upnik ni navedel prav nobenega dejstva, ki bi vsaj nakazovalo, da dolžnik določenega premoženja v stečajnem postopku ni prijavil. Šele če upnik izpolni vsaj minimalno trditveno breme, se v zvezi s tem izvedejo dokazi (213. člen ZPP in peti odstavek 405. člena ZFPPIPP). Da bi upnik lahko uspel z ugovorom proti odpustu obveznosti iz naslova pomanjkljivega seznama premoženja (glej 2. točko prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP v zvezi z 384. členom ZFPPIPP), bi torej moral konkretneje navesti, glede katerega premoženje je dolžnik kršil obveznost poročanja o stanju premoženja. Po določbi 2. točke šestega odstavka 384. člena ZFPPIPP mora dolžnik o premoženju poročati tudi med postopkom, če tako zahtevata upravitelj ali sodišče. Upnik sicer lahko upravitelju ali sodišču da pobudo, da postopata po tej določbi, ne more pa taka pobuda predstavljati dokaznega sredstva v okviru ugovora proti odpustu obveznosti, ker bi šlo dejansko za izvedbo dokaza v informativne namene brez vsakršne trditvene podlage.

26. Sicer pa tudi ne drži, da je sodišče dokazne predloge v zvezi s tem spregledalo. Na strani 4/5 je pojasnilo, zakaj ni zaslišalo predlaganih prič in upraviteljice, kar pritožba izrecno niti ne izpodbija.

27. Višje sodišče je odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe, ki niso bile utemeljene. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere je pazilo po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

1 Nesporno je torej, da je upnik takrat, ko je bila sklenjena posojilna pogodba za znesek 1.700,00 EUR, vedel, da se dolžnik nahaja v izredno slabem položaju. Višje sodišče dodaja, da iz prilog odgovora na ugovor (glej posojilno pogodbo in tam priložena elektronska sporočila) jasno izhaja, da je upnik vedel, da je dolžnik zadolžen, da ima blokiran transakcijski račun (glej elektronska sporočila glede čakalne vrste TRR), prav tako pa je bilo tudi jasno, da nakazilo 1.500,00 EUR ne bo zadoščalo za poplačilo najemnine v celoti.

2 Glej sklepa o preizkusu terjatev.

3 Glej tudi obvestilo za javnost Ustavnega sodišče Litve na www.lrkt.lt glede sedmega odstavka 29. člena zakona (sodba z dne 19. 5. 2017 NO.KT-N4/2017, case N. 12/2016-13/2016).

4 Primerjaj VSL sklep Cst 583/2016 (St ...) z dne 4. 10. 2016. Višje sodišče je v tej zadevi zavzelo stališče, da delodajalčevo nakazovanje plače na drug kot dolžnikov račun po nalogu dolžnika predstavlja zlorabo postopka odpusta obveznosti.

5 To je dolžnik v 4. 2. 2016 dani izjavi pravzaprav tudi storil, saj je pojasnil stanje njegovega premoženja. Pojasnil je tudi njegovo preteklo plačo in najetje kredita, v tej zvezi pa prizadevanje in zatrjevano poplačilo dolga do FURS, odpoved pogodbe o delu in prejetje odpravnine v višini 1.700,00 EUR. Pojasnil je tudi svoje premoženjsko stanje in obveznosti v zvezi s plačili vrtca in ostalimi življenjskimi stroški.

6 Primerjaj Cst sklep 647/2016 z dne 11. 10. 2016, Cst sklep 632/2016 z dne 25. 10. 2016.