Jedro

S tem, ko je sodišče druge stopnje na pritožbo državnega tožilca spremenilo prvostopno odločbo v odločbi o kazenski sankciji (1. odstavek 394. člena ZKP) na podlagi dejstev in okoliščin, glede katerih je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze na glavni obravnavi, ki pa jih je pritožbeno sodišče presodilo drugače, kot je bilo to storjeno s prvostopno sodbo, ni kršilo kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, niti ni bilo dolžno opraviti glavne obravnave in šele nato sprejeti izpodbijano odločitev.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. Ž.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Kopru z dne 4.11.2002 je bil obs. Ž.T. spoznan za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Po 51. členu istega zakonika mu je bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena kazen 5 mesecev zapora ter preizkusna doba dveh let. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je bila naložena povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo 50.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 22.5.2003 ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izreklo kazen 5 mesecev zapora ter mu naložilo v plačilo 60.000 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik E.D. iz P., je dne 27.8.2003 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije spremeni pravnomočno sodbo tako, da izreče obsojencu pogojno obsodbo.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Iz vsebine zagovornikove zahteve izhaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker pritožbeno sodišče ob spremembi pogojne obsodbe v kazen zapora ni ocenilo vseh pomembnih okoliščin, kot na primer obnašanje obdolženca po storitvi kaznivega dejanja, okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno ter stopnjo kazenske odgovornosti. Navedba, da je obdolženec napadel svoje dekle, pa ni predmet tega postopka in spisa in zato ne more biti podlaga odločitvi. Iz razlogov zahteve pa tudi izhaja, da zagovornik nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki ne more biti predmet obravnave v okviru tega izrednega pravnega sredstva. Sodišče druge stopnje je v razlogih sodbe, s katero je na podlagi pritožbe državnega tožilca spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je obdolžencu namesto pogojne obsodbe izreklo kazen zapora, navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, pomembnih za to spremembo (2. stran sodbe sodišča druge stopnje). Prav tako ne drži navedba zagovornika, da naj bi se v spisu ne nahajal podatek, da je obdolženec tedaj napadel tudi svoje takratno dekle. Ta trditev ni v nasprotju s podatki v spisu, saj takšna trditev izhaja iz izpovedi oškodovanca S.Š. (list 22 spisa) in izpovedi I.E. (list 23).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ni konkretno opredelila. Iz njene obrazložitve, v kateri povzema vsebino določbe 3. odstavka 51. člena KZ ter nato ocenjuje, da je sodišče druge stopnje očitno kršilo kazenski zakonik, ko je pogojno obsodbo spremenilo v nepogojno, po eni strani nakazuje na kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, po drugi strani pa iz nadaljnjih navedb, da sodišče ni upoštevalo in ocenilo vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev o izreku pogojne obsodbe ter da so razlogi drugostopne sodbe glede odločitve o spremembi pogojne obsodbe nejasni in dejansko nezmožni preizkusa ter da so navedbe v njej presplošne in neobrazložene, meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V določbah 51. člena KZ so določeni pogoji, ob katerih sme sodišče storilcu kaznivega dejanja izreči pogojno obsodbo. Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo 3. odstavka 51. člena KZ presodilo, da glede na okoliščine, ugotovljene med kazenskim postopkom, ni podana podlaga za izrek pogojne obsodbe. Pri tem je ocenilo, da ni mogoče sprejeti pozitivne prognoze obsojenčevega bodočega vedenja in upoštevalo predvsem dejstva, da je obsojenec specialni povratnik, da je obravnavano kaznivo dejanje storil, še preden je sodba z dne 12.10.1999 postala pravnomočna, da je nagnjen k nasilnemu reševanju zanj konfliktnih situacij, ker je dejanji po obeh sodbah storil brez kakršnegakoli povoda s strani oškodovancev in da je poleg ošk. S.Š. napadel tudi svoje tedanje dekle I.E. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 4.11.2002 (listovni št. 22 in 23), je sodišče v dokaznem postopku zaslišalo I.E. kot pričo, vpogledalo in prebralo obvestilo o njeni poškodbi, izpisek iz kazenske evidence in spis Okrožnega sodišča v Kopru. V zvezi s temi dejstvi in okoliščinami je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze na glavni obravnavi. To pomeni, da je obsojenec bil seznanjen z okoliščinami, pomembnimi za izrek kazenske sankcije ter se je imel tudi možnost do njih opredeliti tako na glavni obravnavi kot tudi v odgovoru na pritožbo državnega tožilca. Sodišče druge stopnje je ob odločanju o pritožbi Okrožnega državnega tožilca ugotovljena dejstva in okoliščine le presodilo drugače, kot je bilo to storjeno s prvostopno sodbo. Glede na to ni utemeljen očitek vložnika zahteve, da je sodišče druge stopnje "zadevo arbitriralo" in da je bilo dolžno opraviti glavno obravnavo in šele nato sprejeti izpodbijano odločitev. S tem, ko je sodišče druge stopnje na pritožbo državnega tožilca spremenilo prvostopno odločbo v odločbi o kazenski sankciji (1. odstavek 394. člena ZKP) ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka v obliki in na način, zatrjevan v zahtevi, prav tako pa ni kršilo kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ker s svojo odločitvijo ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu. Kolikor zahteva za varstvo zakonitosti meni, da niso bile ugotovljene vse za spremembo odločbe o kazenski sankciji odločilne okoliščine, uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Nakazovanje zahteve za varstvo zakonitosti, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, tudi ni utemeljeno. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi svoje sodbe povedalo, iz katerih konkretnih dejstev in okoliščin je izhajalo, ko je obsojencu izreklo namesto pogojne obsodbe zaporno kazen in kateri razlogi so bili zanj pri tem odločilni. Obrazložitev drugostopne sodbe je v tem pogledu razumljiva in tudi povsem jasna ter določna. Kot je že obrazloženo, tudi ni v nasprotju s podatki in dokazi v kazenskem spisu ugotovitev, da je obsojenec napadel svoje dekle. Zato so trditve zahteve, ki vidijo pomanjkljivosti in nasprotje v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje, brez stvarne podlage.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve, zato je zahtevo zagovornika obs. Ž.T. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz podatkov spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).