Jedro

Tožena stranka z sporno odredbo tožnici ni odredila dodatnih delovnih nalog, ki ne sodijo med dela in naloge njenega delovnega mesta in zato tožnica ni upravičena do štirih dodatnih plačnih razredov iz razloga večopravilnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da je tožena stranka dolžna tožnici predložiti v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi št. ... za nedoločen čas, s katerim tožeči stranki priznava in dodeljuje še dodatne 4 plačilne razrede iz naslova večopravilnosti od 1. 6. 2012 dalje (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti 335,99 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, primarno zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev pravil postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Razlogi sodbe o podani trditveni podlagi tožnice so v nasprotju z listinami v spisu in podanimi navedbami na prvem naroku, kar pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navaja, da je v dokaznem postopku prebralo vse listine v spisu, da pa tožnice in predlaganih prič ni zaslišalo, ker že iz trditvene podlage strank izhaja, da je tožnica vse delovne naloge opravljala v okviru pogodbe o zaposlitvi. Tega tožnica nikoli ni trdila. Tožnica je podala naslednje trditve, da so neutemeljene navedbe tožene stranke, da naj bi dela in naloge za potrebe vodenje evidenc delovnega časa za A. program predstavljale njeno redno pogodbeno obveznost skladno s pogodbo o zaposlitvi. Če bi bilo temu tako, ne bi bilo potrebno izdati odredbe takratnega v.d. generalnega direktorja dne 11. 5. 2010, s katero je bilo tožnici naloženo dodatno delo, kot izhaja iz same odredbe, ki ga mora tožeča stranka opraviti v okviru rednih zadolžitev. Navedeno bo lahko potrdila tožnica in predlagana priča B.B., ki je bil njen nadrejeni pred izdajo predmetne odredbe, priča producent C.C. in priča D.D., ki kot producentka dela in naloge iz odredbe v zvezi s programom E. še danes opravlja v F. programu. Tožnica je pred odredbo opravljala dela in naloge v okviru pogodbenih obveznosti in sicer pisanje zapisnika redakcijskega sestanka, izdaja zahtevnice, naročilnice, naročanje pisarniškega materiala, sprejemanje gostov, koordiniranje med vodjem, vodstvom, sodelavci in gosti, vodenje, spremljanje pogodb in pošiljanje pogodb, obračun plač, malice, prevozi, arhiviranje, organiziranje sestankov; pošta, fotokopiranje, zavračanje računov. Na podlagi odredbe pa ji je bilo dodatno odrejeno: operativni vnos podatkov v E.; korekcije dnevnega evidentiranja ur in odgovornosti za pravilen vnos podatkov; skrb za pisno dokumentacijo o podatkih za izplačilo plač in hranjenje pisnih dokazil o upravičenosti odsotnosti in drugih ročnih vnosov in popravkov v evidenco; upoštevanje navodila za vodenje evidence prisotnosti; varstvo osebnih podatkov. Iz navedenega je jasno razvidno, da je bilo tožnici s predmetno odredbo naloženo dodatno delo, ki ne izhaja iz opisa delovnega mesta za delovno mesto ne leta 2008 in ne leta 2013. Iz trditvene podlage tožnice nikakor ne izhaja, kot zaključuje sodišče prve stopnje, da je opravljala naloge v okviru pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je podala trditveno podlago in bi lahko bolj natančno izpovedala, kaj pomeni E., ne gre namreč za navadne evidence, tožnici dodatna druga dela, ki so bila odrejena skladno s pravilnikom, predstavljajo 40 % več dela, saj je zaposlena v A. uredništvu, kjer so zaposleni veliko na terenu in je potrebno velikokrat ročno vnašati število delovnih ur, pa tudi drugih podatkov, povezanih s terenskim delom in delom v neenakomerno razporejenem delovnem času kot tudi vse bolniške odsotnosti, letni dopust, rekreativni dopust, koriščenje presežnih ur, delo izven delovnega mesta - priprave na snemanje, priprave na prenose itd. Sodelavke, ki opravljajo dela in naloge na istem delovnem mestu kot tožnica tako v H. kot F. programu tovrstnega dela, ki je bilo tožnici naloženo s predmetno odredbo, ne opravljajo. Posledično je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, s tem ko ni zaslišalo tožnice in predlaganih prič. Poleg tega je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, saj se do navedb in trditev tožnice, glede zgoraj navedenega sploh ni opredelilo. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno razveljavi ter vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navajala, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Bistven del delovnih obveznosti tožnice je opravljanje administrativnih opravil, kamor sodi tudi vodenje evidenc. Katere so te evidence je stvar delovnega procesa in organizacije tožene stranke kot delodajalca. Dejstvo, da se nekoč evidence niso vodile na enak način, kot se vodijo sedaj, v sporni zadevi ni pomembno, ker gre za organizacijsko odločitev tožene stranke kot delodajalca. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi jo naj sodišče, po mnenju pritožbe, storilo s tem, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Absolutna bistvena kršitev določb postopka, je po tej točki vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima in je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje lahko preizkusilo.

7. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predlaganih dokazov tožnice (zaslišanje prič B.B., D.D. in C.C. ter tožnice) kršilo prvi odstavek 339. člena ZPP in 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj ocenjuje, da izvedba predlaganih dokazov tožnice, ne bi bistveno vplivala na odločitev. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da predlaganih prič in tožnice ni zaslišalo, ker iz trditvene podlage strank in predloženih listin strank (B1, A3, A4) izhaja, da je tožnica vse delovne naloge opravljala v okviru njene pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, s tem, ko je zavrnilo tožničine dokazne predloge.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ..., aneksa k pogodbi o zaposlitvi in aneksa št. ..., od 15. 10. 1993 dalje na delovnem mestu poslovni sekretar VII/1 (...). Tožnica je bila uvrščena v 27. plačni razred. Iz priloženega opisa delovnega mesta poslovni sekretar VII/1 izhaja, da so naloge poslovnega sekretarja med drugim tudi vodenje evidenc. Dne 11. 5. 2010 je tožnica prejela odredbo v.d. generalnega direktorja tožene stranke G.G., s katero je bila tožnici odrejena redna delovna zadolžitev - vodenje evidenc delovnega časa zaposlenih A. program. Torej je bil bistveni del delovnih obveznosti tožnice, da kot poslovna sekretarka skrbi za administrativna opravila v uredništvu. Med temi nalogami je že po sistemizaciji - opisu delovnega mesta Poslovni sekretar VII/1 tudi vodenje raznih evidenc ter podatkov za obračune. Evidenca delovnega časa je predstavljala podlago za izplačilo plač. Kot je v odredbi posebej navedeno, gre za redne delovne zadolžitve. Tožena stranka je pojasnila, da je v A. program potrebno evidenco delovnega časa voditi drugače kot v drugih uredništvih, ker zaposleni delajo na drugačen način, vendar to ne pomeni, da gre za dodatno delo, ki ni zajeto v pogodbi o zaposlitvi tožnice. Od vrste dela, ki se opravlja v posameznem uredništvu, je odvisno katere evidence se vodijo.

9. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje je bistveni del delovnih obveznosti tožnice opravljanje administrativnih opravil, kamor sodi tudi vodenje evidenc. Pravilno je zaključilo, na podlagi primerjave tožničinih delovnih zadolžitev pred odredbo v.d. direktorja in po njej, da dela in naloge iz opisa tožničinega delovnega mesta obsegajo tudi vodenje evidenc iz odredbe z dne 11. 5. 2010. Tožena stranka z odredbo z dne 11. 5. 2010 tožnici ni odredila dodatnih delovnih nalog, ki ne sodijo med dela in naloge njenega delovnega mesta in zato tožnica ni upravičena do štirih dodatnih plačnih razredov iz razloga večopravilnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so tožnici odrejene delovne naloge "vodenje evidenc delovnega časa zaposlenih za službo A. program" sodile med dela in naloge njenega delovnega mesta. Pri tem se je tudi pravilno sklicevalo na Pravilnik z dne 23. 12. 2008, ki ureja postopek, pogoje in merila za določitev večopravilnosti ali združevanja dela zaposlenih v javnem zavodu RTV Slovenija, na podlagi katerega se lahko zaposlenega razvrsti v največ štiri plačne razrede višje od plačnega razreda osnovnega delovnega mesta javnega uslužbenca. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika večopravilnost obsega poleg del in nalog, določenih v opisu delovnega mesta, ki izhaja iz pogodbe - aneksa o zaposlitvi ter nalog, ki mu jih neposredno določi nadrejeni, druga dodatna redna opravila. Ta opravila po opisu del in nalog ne sodijo v dela in naloge osnovnega delovnega mesta, na katero je zaposleni razporejen, jih pa dejansko opravlja v okviru do 40 % in s tem pridobi do največ štiri plačne razrede.

10. Glede na to, da so tožničine naloge sodile v dela in naloge osnovnega delovnega mesta je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožnice. Tožnica pa tekom postopka ni trdila, da opravlja dela drugega, višje vrednotenega delovnega mesta ter tudi ni navajala, da dela po pogodbi o zaposlitvi (vključno z zatrjevanimi 40 % delovnega časa, ki ga je porabila za vodenje evidenc) ni opravila v rednem delovnem času.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor tožene stranke na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi o pritožbi zoper izpodbijano sodbo, krije tožena stranka sama svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).