Jedro

Toženka (gestor) lahko skladno z določbo prvega odstavka 202. člena OZ zahteva le povračilo potrebnih in koristnih stroškov, ne pa tudi drugih v obeh spornih računih navedenih stroškov, ki jih ne moremo šteti med dela sanitarne sečnje. V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe OZ o poslovodstvu brez naročila, ko je presodilo, da stroški dela toženke, odvetniški stroški ter računovodski stroški niso stroški sanitarne sečnje, katere bi bila tožnica dolžna kriti na podlagi določb o nujni gestiji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki I. izreka ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 44.094,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.2014 dalje in terjatev za izvršilne stroške v višini 307,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15.11.2014 dalje do plačila. V točki II. izreka je ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 44.014,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.2014 dalje. V točki III. izreka je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 148264/2014 z dne 5.11.2014 ostane deloma v veljavi in je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 44.094,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.2014 dalje in izvršilne stroške v višini 307,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2014 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo (točka IV. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 2.102,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (točka V. izreka).

2. Zoper to sodbo v njenem ugodilnem delu se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1) pritožila tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa jo spremeni tako, da pobotnemu ugovoru tožene stranke v celoti ugodi ter skladno s tem odloči o stroških postopka. Navaja, da se je sodišče pri presoji pobotnega ugovora oprlo zgolj na izpovedbo priče A. A. (B. d.o.o., računovodstvo tožeče stranke), ki pa ni vedel in dejansko ni znal povedati popolnoma jasno, ali je kot računovodja tožeče stranke prejel kompenzacijski dogovor ali ne, o katerem se po pravilih za pobot lahko pobotni ugovor izjavi tudi enostransko. Prezrlo je zatrjevanja tožene stranke, ki je v vlogah pojasnila, kako je prišlo do enostranskega pobotanja vzajemno istovrstnih terjatev, in na kakšen način je tožeči stranki podala izjavo o pobotu. Nezadostno je obrazložilo, zakaj je poverilo legitimnost izjavi računovodstva tožeče stranke, ne pa izjavi računovodstva tožene stranke, C. C., ki je jasno povedala, na kakšen način je bil pobot tudi izveden. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 768/2011. Sodišče je prezrlo pojasnila tožene stranke o tem, kako je potekalo medsebojno poslovanje med toženo stranko in družbo D. d.o.o. Družba D. d.o.o. je v 100% fakturirala stroške toženi stranki, ki jih je tožena stranka s kompenzacijo plačala tudi za tožečo stranko. Nato pa je tožena stranka tožeči 1/3 teh stroškov prefakturirala v njeno plačilo (kar je predmet pobotnega ugovora v tej pravdi). Sodišče je svojo odločitev oprlo na izpoved priče E. E. (ter dodatno na izpoved zakonite zastopnice tožene stranke), ki pa ju je sodišče razumelo napak in je ni presojalo skozi izpovedbo priče C. C., ki je edina jasno povedala, kako je potekal finančni tok medsebojnih kompenzacij. V ta namen je tožena stranka na zadnjem naroku dodatno predlagala neposredno soočenje računovodstva tožene stranke in E. E., pa sodišče temu ni sledilo, zaradi česar je zmotno ugotovilo dejansko stanje, storilo pa je tudi kršitve določb ZPP, ki jih je tožena stranka tudi uveljavljala. Ponovno prilaga račune družbe D. d.o.o., iz katerih jasno izhaja, da je družba D. d.o.o. toženi stranki fakturirala 100% stroškov izvedbe del sanitarnega poseka, v teh stroških pa so tudi stroški sanitarnega poseka, ki odpadejo na tožečo stranko. V kolikor zneske, ki so jih za posek in spravilo lesa zaračunali sekači družbi D. d.o.o., seštejemo, vidimo, da znaša skupni znesek stroškov sekačev natanko toliko, kot je družba D. d.o.o. za plačilo bremenila toženo stranko. Pritožbi prilaga seznam obračuna posekanega lesa za obdobje junij in julij 2014, ki ga je pripravila tožeča stranka (le tega je računovodstvo tožeče stranke posredovalo računovodstvu tožene stranke), obračun pa je opravljen po izstavljenih dobavnicah družbe D. d.o.o. ... V kolikor seštejemo posamezne skupne končne zneske za junij in julij 2014, vidimo, da se le-ti v celoti ujemajo z računom, ki ga je tožeča stranka izstavila toženi stranki – z zneskom v višini 140.970,59 EUR. Pri medsebojnem poslovanju je šlo za medsebojno kompenzacijo na način, da je D. d.o.o. toženi stranki nakazal kupnino za prodan les, pri tem pa je odbil (kompenziral) stroške sekačev. Tožeča stranka ne vtožuje 1/3 pripadajočega deleža kupnine za prodan les, ki bi že bil zmanjšan za stroške, katere je obračunala družba D. d.o.o., temveč je tožeča stranka vtoževala celoten znesek kupnine. V znesku računov, ki ga je za prodan les izstavila tožeča stranka, stroški izvajanja sanitarne sečnje niso bili odbiti. Sodišče je napačno povzemalo izpovedbo zakonite zastopnice tožene stranke F. F., da so se vršile kompenzacije med kupnino, ki jo je bila za prodan les dolžna plačati družba D. d.o.o. in stroški izvajanja sanitarne sečnje, katere je družba D. d.o.o. fakturirala toženi stranki, vendar pa navedeno ne pomeni, da je tožeča stranka toženi stranki izstavila fakture zgolj za razliko med kupnino za prodan les ter stroški izvajanja sanitarne sečnje, prav nasprotno, tožeča stranka je v predmetnem postopku (napačno) zahtevala plačilo celotnega zneska sorazmernega dela kupnine za prodan les, ne da bi pri tem upoštevala stroške, ki so ob izvedbi sanitarne sečnje nastali. To navedbo potrjuje listinska dokumentacija v spisu in priložena dokumentacija k tej pritožbi, saj je tožeča stranka v vseh svojih fakturah navedla in obračunala količino lesa pomnoženo s ceno, ki jo je zaračunala tožena stranka družbi D. d.o.o., torej bruto ceno, brez kakršnihkoli odbitkov stroškov (kar je nazorno pojasnila tudi priča C. C. na obravnavi dne 17.5.2018). Pritožbi prilaga kopije dobavnic št. 549, 550, 594 in 606 in pojasnjuje, da so te priložene prvič zato, ker se to ob predhodnem teku postopka in zbranem procesnem gradivu še ni izkazalo za relevantno. Glede prekluzije pojasnjuje, da predstavlja izjemo od ustavno zagotovljene pravice do izjave v smislu določbe 22. člena Ustave RS. Sodišče je napačno razumelo vlogo izvedenca in to kar je v zaključku mnenja izpostavil. Sodni izvedenec je v mnenju izvajalki sanitarne sečnje priznal denarni znesek v višini 3 EUR/m3 posekanega lesa kot strošek izvajalke sanitarne sečnje. Podana je tudi kršitev po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj iz celotnega postopka nedvoumno izhaja drugačni dejanski stan kot ga povzema sodišče. Kaj dejansko pomenijo tile 3 EUR/m3 posekanega lesa, je tožena stranka nazorno pojasnila, še dodatno pa na zadnjem naroku za glavno obravnavo, pa je sodišče to prezrlo. Ugotovitev izvedenca, da v kolikor bi tožnica stroške sanitarne sečnje plačala ponovno, bi bili zaračunani dvakrat, je vzeta iz konteksta, saj je izvedenec navedel, da je takšna ugotovitev podana zgolj in samo na podlagi pisne izjave E. E., to pa je napisal zaradi dvoma, nikakor pa s tem ni želel posegati v pristojnost sodišča. Ker je sodišče v celoti zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je odločba sodišča v tem delu tako pomanjkljiva, da je sploh ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Uveljavlja pa tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj je prepričana, da iz listin v spisu nedvoumno izhaja drugačni dejanski stan kot ga povzema sodišče, iz listin v spisu in prepisov zvočnih posnetkov pa vsekakor izhajajo dejstva, ki v celoti ovržejo razlogovanje prvostopne sodbe.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožeča stranka vtoževala terjatev - sorazmerni delež kupnine za prodani les po računu št. 2014-0002 v znesku 140.970,59 EUR, ki je zapadel v plačilo 1.10.2014. Tožena stranka je navedla, da je to terjatev delno poravnala dne 28.10.2014 s plačilom v znesku 96.955,99 EUR, za razliko v znesku 44.014,60 EUR pa je že pred pravdo enostransko pobotala svoje terjatve na podlagi dveh računov (št. 672/14 z dne 27.10.2014 v znesku 14.841,10 EUR in št. 673/14 z dne 27.10.2014 v znesku 29.173,50 EUR), ki se nanašata na stroške sanitarne sečnje v juniju in juliju 2014. 6. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da že samo uveljavljanje izvenpravdnega pobota pomeni konkludentno priznanje obstoja tožbene terjatve.2 Izvenpravdni pobot se lahko uveljavlja le brezpogojno, trditve o uveljavljanju izvenpravdnega pobota pa se izključujejo s trditvami o nenastanku ali prenehanju tožbene terjatve. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice tako glede temelja kot tudi glede višine vtoževanega zneska. Toženka pa je kasneje v postopku iz previdnosti podala še procesni pobot. 7. Glede izvenpravdnega pobotanja je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno dokazno oceno, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožnica prejela sporna računa, prav tako pa ni uspela dokazati, da je prejela izjavo o pobotu. Tožena stranka namreč ni podala niti trditev o tem, kdaj naj bi bila sporna računa poslana niti o tem, kdaj naj bi bila poslana pogodba o kompenzaciji št. 2 - 2014. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo izpovedbi priče C. C., da je bila pošiljka poslana priporočeno, saj bi v takšnem primeru nedvomno vedela, kdaj je bila poslana, tožena stranka pa bi lahko predložila tudi potrdilo o oddaji pošiljke, kar pa ni storila. Resda priča A. A. (zaposlen v družbi B., ki je v spornem obdobju opravljala računovodske storitve za tožnico) ni vedel povedati, ali so prejeli pogodbo o kompenzaciji, prav tako pa ni vedel, ali je bil njihov izstavljeni račun št. 2014-00002 plačan ali zavrnjen. Vendar je bilo dokazno breme o tem, da je res podala izjavo o pobotu, na toženi stranki, kar pa ni uspela dokazati. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da do izvenpravdnega pobota že iz tega razloga ni prišlo. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 768/2011 zavzame stališče, da za pravni učinek pobotne izjave ni potrebno soglasje tožeče stranke za pobot in tudi ne izkaz sprovedbe pobota v toženčevih poslovnih knjigah. Sodišče prve stopnje je v sodbi pojasnilo, da zadostuje izjava ene stranke in sporazum obeh strank ni potreben. Stališče prvostopenjskega sodišča tako ni v nasprotju s stališčem višjega sodišča v omenjeni odločbi.

8. V nadaljevanju postopka je sodišče prve stopnje presojalo še vprašanje procesnega pobotanja. V zvezi s tem je ugotovilo, da ima toženka z dvema solastnikoma G. gozdov (ki imata skupaj solastninski delež 46,70%) sklenjeno zakupno pogodbo z dne 1.1.2014 z aneksoma, na podlagi katere toženka upravlja s solastninskim deležem do 46,70%. Ker med solastniki ni soglasja o gospodarjenju s posestjo, se v G. gozdovih izvaja samo sanitarna sečnja in ostala nujna gojitvena in varstvena dela ter nujna dela na gradnji novih gozdnih prometnic in vzdrževanju obstoječih. Zgolj po naročilu toženke je družba D. d.o.o. izvajala sanitarno sečnjo na celotni G. posesti, s tem pa so nastali stroški. Tožnica je navajala, da nikoli ni osporavala stroškov, ki nastanejo s sanitarno sečnjo in varstvenimi deli v G. gozdovih in je te stroške vedno poravnala do višine njenega solastninskega deleža (33,33%). Vendar stroški, ki jih tožena stranka uveljavlja v pobot, ne predstavljajo le stroškov sanitarne sečnje, pač pa tudi stroške dela toženke, odvetniške stroške, računovodske stroške, kar pa potrditvah tožnice ne sodi med stroške sanitarne sečnje. Tožnica je nadalje trdila, da vse stroške, ki nastanejo v zvezi s sanitarno sečnjo in varstvenimi deli, družba D. d.o.o. pobota s kupnino za odkupljen les. Ker med pravdnima strankama ne obstaja pogodba za opravo tega posla, toženka pobotni ugovor utemeljuje na institutu poslovodstva brez naročila - gestiji.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila sanitarna sečnja opravljena kot nujna gestija, saj v kolikor dela na podlagi izdane C odločbe Zavoda za gozdove RS ne bi bila opravljena, bi ta dela opravil izvršitelj v postopku upravne izvršbe. Vendar toženka (gestor) lahko skladno z določbo prvega odstavka 202. člena Obligacijskega zakonika (OZ)3 zahteva le povračilo potrebnih in koristnih stroškov, ne pa tudi drugih v obeh spornih računih navedenih stroškov, ki jih ne moremo šteti med dela sanitarne sečnje. V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe OZ o poslovodstvu brez naročila, ko je presodilo, da stroški dela toženke, odvetniški stroški, računovodski stroški niso stroški sanitarne sečnje, katere bi bila tožnica dolžna kriti na podlagi določb o nujni gestiji.

10. Pritožba toženke pa se osredotoča predvsem na vprašanje, ali tožeča stranka v tožbenem zahtevku zahteva bruto ali neto kupnino (kupnino po odštetju stroškov sanitarne sečnje). V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dela po naročilu toženke organiziral D. d.o.o., ki je za izvedbo sanitarne sečnje v juniju in juliju 2014 najemal podizvajalce - sekače. Ti so račune za svoje delo izstavili D. d.o.o. Ta dejstva med strankama niso bila sporna. Sodišče prve stopnje pa je nato na podlagi zaslišanja priče E. E. (direktorja družbe D. d.o.o.) in njegove pisne izjave ugotovilo, da je D. d.o.o. neto izplačila pošiljal toženki, pri tem so iz prejete kupnine za les poračunali nastale stroške, ki so jim nastali pri izvajanju sečnje, neto kupnino pa nakazali toženki. Enako je izpovedala tudi zakonita zastopnica tožene stranke, katere izpovedbo je sodišče prve stopnje pravilno povzelo. To neto kupnino pa je zahtevala nato tudi tožeča stranka v tožbenem zahtevku oziroma je zahtevala od toženke znesek, ki ga je ta zanjo prejela od prodaje lesa za junij in julij 2014 od družbe D. d.o.o. Glede na skladno izpovedbo priče E. E. in zakonite zastopnice tožene stranke sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo izpovedbi priče C. C., da v znesku, ki ga je za odkupljen les izstavila tožnica, stroški sanitarne sečnje niso bili odbiti. Soočenje prič E. E. in C. C. je toženka predlagala šele na zadnjem naroku, kar je prepozno (286. člen ZPP), poleg tega pa tudi nepotrebno, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Toženka namreč ni pojasnila, zakaj tega dokaza ni predlagala neposredno po zaslišanju obeh prič. Sodišče prve stopnje je zgolj povzelo ugotovitev izvedenca H. H., da v kolikor bi tožnica stroške sanitarne sečnje plačala ponovno, bi bili zaračunani dvakrat. To pa seveda ne pomeni, da je izvedenec ugotovil, da je šlo za dvakratno plačilo, temveč je res izrazil le dvom, odločitev pa prepustil sodišču, kot pravilno navaja pritožba. Tudi sodišče pa je le povzelo njegovo ugotovitev, ki se nanaša zgolj na hipotetično situacijo.

11. Toženka šele prvič v pritožbi prilaga listine na prilogah B 122 - B 139, to je dobavnice za les, elektronsko sporočilo z dne 16.10.2014 s specifikacijo dobavnic na prilogi B 122 - B 127, prevzemnice D. d.o.o. in račune, ki jih je tožena stranka izdala družbi D. d.o.o., iz katerih so razvidne količine lesa in le-te poveže ter na podlagi teh listin zaključi, da tožeča stranka v tožbenem zahtevku zahteva bruto kupnino za les. Gre za nove navedbe in dokaze, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj tožena stranka ni navedla opravičljivih razlogov za tako pozno predložitev dokazov (1. odst. 337. člena ZPP). Pojasnilo toženke, da se to ob predhodnem teku postopka in zbranem procesnem gradivu še ni izkazalo za relevantno, ni utemeljeno, oziroma ne izkazuje njene nekrivde za tako pozno predložitev dokazov. Ves čas postopka na prvi stopnji se je namreč obravnavalo vprašanje, kakšno korist je toženka prejela iz posla, ki ga je opravila za tožečo stranko in kakšne stroške je tožena stranka imela v zvezi s tem. Toženka bi morala izkazati, da ima sama še obstoječo terjatev do tožnice v višini stroškov za sečnjo, kar pa ni uspela dokazati, saj je stroške za sekače dejansko plačal D. d.o.o. na način, da je te stroške odbil od kupnine, ki jo je prejel od prodaje lesa, nato pa neto znesek kupnine nakazal toženki. Dejansko torej ne gre za lasten strošek tožene stranke, ki bi ga ta še lahko utemeljeno uveljavljala v razmerju do tožeče stranke (202. člen OZ). Toženka pa tudi ni niti zatrjevala niti dokazala, kakšen skupen neto znesek nakazila za posekani in prodani les v juniju in juliju 2014 je dejansko prejela od družbe D. d.o.o. (to je, kakšna je njena korist, ki jo je dolžna prenesti na tožečo stranko) in da je bil ta manjši, kot ga uveljavlja tožeča stranka v tožbenem zahtevku (tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji pravočasno predložila specifikacijo „nabava po artiklih skupno“ za junij in julij 2014 -A11, ki je tožena stranka ni prerekala v smislu, da gre za bruto kupnino in na kakšni podlagi to zaključuje).

12. Sodba sodišča prve stopnje ima vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP tako ni podana. Prav tako pa ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj tožena stranka tega razloga konkretno ne pojasni oziroma ne pove, v čem konkretno je podana protispisnost. Zgolj zatrjevani razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče enačiti z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

13. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točke I., II.,III., V. izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP). Tudi tožeča stranka sama krije svoje, z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj v njem podane navedbe k odločitvi o pritožbi tožene stranke niso prispevale (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Enako stališče je zavzeto v: Tadeja Zima Jenull, Materialnopravni in procesni vidiki pobota, Pravosodni bilten, št. 2/2017 3 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami