Jedro

Pri nedovoljenem razpolaganju strank gre za obid kogentnih določb materialnega prava in moralnih pravil, ne pa za pravilno uporabo materialnega in procesnega prava.

Bistvo prepovedi razpolaganja strank z zahtevkom je onemogočiti strankam, da bi s procesnim razpolaganjem dosegle učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne morejo.

Učinek izpodbijane sodne poravnave je, da mora toženka izprazniti stanovanje in ga izročiti v posest tožeči stranki. Nobenega materialnopravnega predpisa, ki bi toženki prepovedal prepustitev stanovanja v posest nekomu, ki ni zemljiškoknjižni lastnik stanovanja, ni. Tako poravnavo bi lahko izpodbijal le lastnik stanovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi sta pravdni stranki 8. 6. 2017 sklenili sodno poravnavo, s katero se je toženka zavezala najkasneje do 30. 9. 2017 izprazniti stanovanje št. 001 v L. in stanovanju pripadajočo klet ter ju prosto oseb in stvari izročiti v posest tožeči stranki; zavezala se je plačati tudi stroške pravdnega postopka. Dne 13. 12. 2017 je toženka vložila tožbo, s katero je zahtevala ugotovitev ničnosti te sodne poravnave, ker je bila sklenjena glede zahtevka, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Tožeča stranka namreč 8. 6. 2017 ni bila lastnik stanovanja, glede katerega je bila sklenjena sodna poravnava, zato ni imela pravice razpolaganja z njim, saj takšno razpolaganje nasprotuje prisilnim predpisom. Sodišče prve stopnje je tožbo glede na njeno vsebino obravnavalo kot tožbo za razveljavitev sodne poravnave, torej kot izredno pravno sredstvo po 392. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in s sklepom zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je poravnava "nična in brez pravnih učinkov" ter toženki naložilo v plačilo stroške postopka za razveljavitev sodne poravnave.

2. V pritožbi toženka izpodbija dokazno oceno, na podlagi katere je sodišče prve stopnje zaključilo, da je A. A., ki je edina družbenica in zakonita zastopnica tožeče stranke, kot lastnica predmetnega stanovanja že pred sklenitvijo sodne poravnave sprejela odločitev, da naj toženka izroči stanovanje v posest tožeči stranki, ki bo s stanovanjem upravljala. Takšnega dogovora gotovo ni bilo, zato je zaključek sodišča prve stopnje glede tožbenega zahtevka nepravilen in nezakonit. Pokazalo se je namreč, da tožeča stranka v času sklenitve izpodbijane sodne poravnave ni imela pravice razpolagati s stanovanjem, saj ni bila več lastnica stanovanja, dogovora z novim lastnikom pa ni bilo. Sodna poravnava je torej sklenjena glede zahtevka, s katerim tožeča stranka ni mogla razpolagati. Višjemu sodišču predlaga, naj razveljavi sklep sodišča prve stopnje in vrne zadevo v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nesporno je, da je tožeča stranka tekom postopka, v katerem je od tožene stranke zahtevala, da izprazni stanovanje št. 001 v L. in ji ga praznega oseb in stvari izroči v posest, navedeno stanovanje odtujila A. A., ki je edina družbenica in zakonita zastopnica tožeče stranke. V času sklenitve sodne poravnave torej tožeča stranka ni bila več lastnica predmetnega stanovanja (ugotovitve sodišča v točki 14 izpodbijanega sklepa). Na podlagi dokazne ocene zaslišanj A. A. in B. B. je prvostopenjsko sodišče nato zaključilo, da je A. A. pred sklenitvijo sodne poravnave sprejela odločitev, da naj toženka sporno stanovanje izroči v posest tožeči stranki, ki bo s stanovanjem upravljala. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je utemeljilo s sklicevanjem na navedeni dogovor in določilo prvega odstavka 190. člena ZPP, po katerem se v primeru odtujitve stvari ali pravice o kateri teče pravda, le-ta, lahko dokonča med istima strankama.

6. Izpodbijana odločitev je pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Sodno poravnavo lahko stranke izpodbijajo le s tožbo za razveljavitev sodne poravnave, to je z v 392. členu ZPP urejenim izrednim pravnim sredstvom. Eden od razlogov za razveljavitev sklenjene sodne poravnave je nedovoljeno razpolaganje strank z zahtevkom (2. točka drugega odstavka 392. člena ZPP). Razpolaganje strank je nedovoljeno, če nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom; takega razpolaganja strank sodišče ne sme dopustiti (tretji odstavek 3. člena ZPP). Pri nedovoljenem razpolaganju strank gre za obid kogentnih določb materialnega prava in moralnih pravil, ne pa za pravilno uporabo materialnega in procesnega prava. Ali je v času sklepanja sodne poravnave obstajal dogovor, kakršnega zatrjuje tožeča stranka, zato ni relevantno. Prav tako ne ali je bil tožbeni zahtevek, glede katerega so se stranke poravnale, postavljen pravilno, torej ali je treba v primeru odtujitve predmeta pravde prilagoditi tožbeni zahtevek ali ne. Ker ugotovitve izpodbijanega sklepa o obstoju dogovora, ki jih izpodbija pritožba in stališča sodišča o uporabi 190. člena ZPP, niso pomembne, višje sodišče na pritožbene navedbe ne bo podrobneje odgovarjalo.

7. Bistvo prepovedi razpolaganja strank z zahtevkom je onemogočiti strankam, da bi s procesnim razpolaganjem1 dosegle učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne morejo.2 V tožbi za razveljavitev sodne poravnave se je toženka sklicevala na 37. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa vsebino lastninske pravice. V 37. členu SPZ ni predpisana nobena prepoved, zato toženka s sklicevanjem nanj ne more uspeti. Učinek izpodbijane sodne poravnave je, da mora toženka izprazniti stanovanje in ga izročiti v posest tožeči stranki. Nobenega materialnopravnega predpisa, ki bi toženki prepovedal prepustitev stanovanja v posest nekomu, ki ni zemljiškoknjižni lastnik stanovanja, ni. Tako poravnavo bi lahko izpodbijal le lastnik stanovanja. V obravnavanem primeru pa tudi ta ne, ker je lastnica stanovanja A. A. hkrati tudi zakonita zastopnica tožeče stranke. To pa pomeni, da je s tem poslom ne le seznanjena, pač pa z njim tudi soglaša, saj sicer poravnave ne bi sklenila. Lastnik lahko skladno z 38. členom SPZ svojo lastninsko pravico omeji, razen če gre za prepovedan namen ali če zakon določa drugače. Noben zakon lastniku stanovanja ne prepoveduje dati stanovanje v uporabo nelastniku. Da bi tožeča stranka stanovanje uporabljala za namen, ki je prepovedan, pa toženka ne zatrjuje. Izpodbijana sodna poravnava torej ne nasprotuje prisilnim predpisom niti moralnim pravilom in tožba za njeno razveljavitev ni utemeljena.

8. Za razsojo relevantno dejansko stanje v pritožbi ni izpodbijano, odločitev je materialnopravno pravilna, procesnih kršitev pritožba ne konkretizira, uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP pa tudi ni. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP pritožnica sama nosi stroške neuspele pritožbe.

1 Sodno poravnavo, pripoznavo zahtevka ali odpovedjo zahtevku 2 gl. komentar A. Galiča k 3. členu v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, I. knjiga, izdala Založba Uradni list RS, GV Založba, v Ljubljani leta 2005, stran 44-47