Jedro

Pravilna je dokazna ocena prvostopnega sodišča, da ni verjeti tožniku, da se je v mansardne prostore hiše vselil na podlagi dogovora s tožencem. Utemeljeno je zavrnjeno zaslišanje priče M.P., saj tožeča stranka niti ne pove, o katerih spornih dejstvih naj bi ta priča izpovedala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške, odmerjene na 51.850,00 SIT, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem naj bi se ugotovilo (in naj bi bil toženec F. P. dolžan priznati), da ima tožnik A. P. po dogovoru in na podlagi toženčevega dovoljenja pravico do brezplačne uporabe treh mansardnih prostorov s hodnikom in WC ter kopalnice, last toženca, v stavbi K... 22 na B.... Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da prvostopno sodišče ni zaslišalo predlagane priče M. P., ki bi vedela natančno povedati, kako je bilo in vse okoliščine, kar bi lahko bistveno vplivalo na odločitev sodišča. Z njeno izpovedjo bi bilo dejansko stanje ugotovljeno mnogo bolj popolno in pravilno. Sodišče ni sledilo izpovedi tožnika temveč toženca, ki pa je zamolčal dejstvo, da je tožniku dal še nekaj materiala za postavitev pregradne stene. Tudi ni povedal, da sta bila s sinom nekaj časa v zelo dobrih odnosih in to ravno takrat, ko mu je dovolil uporabo mansardnega stanovanja. V tistem času z materjo M. P. ni bil v dobrih odnosih, kasneje pa sta se tožnik in toženec ponovno sprla in šele takrat je toženec napram tožniku pričel uveljavljati zahtevo, naj se izseli. Takrat, ko se je iz hiše odselila M. P., skupaj s svojo materjo in hčerko, s sinom nista kaj dosti govorila, saj če bi bila takrat tožnik in njegova mati v dobrih odnosih, tožnik in toženec pa v slabih, tožnik ne bi ostal v hiši in še posebej ne v prostorih, ki so last toženca. Tožnik v tej zadevi ni uveljavljal, da ima status najemnika po Stanovanjskem zakonu, temveč le, da uporablja stanovanje s pristankom oziroma dovoljenjem toženca. Tako tožbo je vložil zaradi tega, ker je spor o tem le stvar tožnika in toženca, ne pa izvršbe F. P. zoper M. P.. Ona se je iz hiše izselila z vsemi svojimi stvarmi in ljudmi, s katerimi je takrat živela. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe kot neutemeljene. Poudarja, da je mansardne prostore v hiši uporabljala tožnikova mati M. P., ki je imela tam nastanjene podnajemnike, ob njeni izpraznitvi teh prostorov pa ključev ni izročila tožencu kot lastnku, pač pa jih je izročila tožniku. Pismeni sporazum med strankama z dne 1.6.1993 o tožnikovi uporabi prostorov v prvem nadstropju ima svojo dokazno težo, saj dokazuje toženčevo natančnost, ko je dogovor o samo občasni uporabi ene sobe precizno zapisal in ga dal tožniku v podpis. Iz tega je moč zanesljiv zaključek, da bi toženec prav tako natančno ali še bolj zapisal pogoje tožnikove uporabe mansardnih prostorov, če bi mu jih res prepustil v uporabo. Ker jih ni prepustil, takšnega dogovora ni. Tožnikova trditev o prepustitvi prostorov v uporabo je izmišljena. Prav tako je izmišljena tožnikova trditev o lesu, ki naj bi ga toženec prispeval tožniku za pregradno stano. Toženec je novembra 1994 naletel na že narejeno leseno steno pred vhodom v mansardo, zahteval od tožnika odstranitev v treh dneh in nato sam steno razžagal. Pred tem je tožnik les sam vzel iz kleti in garaže. Nepotrebno je zaslišanje priče M. P., saj tožnik ni nikjer omenil, da bi pri dogovoru, ki ga zatrjuje, češ da mu je oče dovolil uporabo spornih prostorov, bila prisotna tudi M. P.. Poleg tega je M. P. v sporu s tožencem, bivšim možem, že okrog 15 let, med njima je bilo 10 do 12 sodnih portopkov in ni pričakovati izpovedi, ki bi ji sodišče lahko verjelo. Tudi pritožbeni opis odnosov med materjo in tožnikom, ki naj bi bili v času izselitve M. P. iz spornih prostorov slabi, je izmišljen. Da odnosi med tožnikom in njegovo materjo niso bili slabi, dokazuje že okoliščina, da je ob izselitvi M. P. vse premične stvari v prostorih podarila tožniku. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče nima pomislekov proti dejanskim ugotovitvam prvostopnega sodišča in v celoti sprejema dejanske ter materialnopravne zaključke prvostopnega sodišča. Prvostopno sodišče utemeljeno ni verjelo tožniku, da se je v mansardne prostore hiše na K... 22 na B... vselil na podlagi dogovora s tožencem. Med razlogi, ki jih navaja prvostopna sodba je najprepričljivejša okoliščina, da je toženec, ko je v letu 1993 tožniku začasno dovolil omejeno uporabo ene sobe v prvem nadstropju stanovanjske hiše na K... cesti 22 na B..., to storil v pismeni obliki in sta dogovor podpisala tako toženec kot tožnik (B1). Dogovor je tudi zelo podroben, kar potrjuje trditve tožene stranke o tožnikovi izredni natančnosti v teh zadevah. Pravilno je sklepati, da bi, če bi toženec res dovolil tožniku brezplačno uporabljati mansardne prostore, to storil v pismeni obliki. Glede na spore z bivšo ženo M. P. in s tožnikom, ki jih ta niti ne zanika, je očitno, da bi toženec dovoljenje tožniku dal le v pismeni obliki. Ob tem tožnik neutemeljeno zatrjuje, da je bil z očetom v dobrih odnosih, z materjo M. P. pa v slabih odnosih, ko se je ona iz sporne hiše odselila. Tožena stranka prepričljivo poudarja, da je M. P. ob svoji izselitvi iz prvega nadstropja tožniku odstopila oziroma podarila pohištvo. Da pa tožnik ni bil v dobrih odnosih s tožencem in da ni bilo dogovora o uporabi mansardnih prostorov pa izkazuje toženčevo nasprotovanje tožniku pri postavitvi lesene stene na hodniku v mansardi, ki je izkazano tako s toženčevo izpovedjo kot tudi z listino (B3). Ne drži pritožbena trditev, da je toženec zamolčal, da je sinu dal material za postavitev pregradne stene. Toženec je zaslišan kot stranka izrecno izpovedal, da ni dovolil postaviti leseno steno, da ni dal sinu materiala, ampak ga je ta sam vzel, da je dal sinu rok, v katerem mora odstraniti predelno steno in da je končno (dne 10.12.1994) steno sam podrl. Vse to je v izpodbijani sodbi ugotovljeno in tožnik nasprotnih dokazov ne ponuja, pritožbene trditve o toženčevem zamolčanju dejstev pa so protispisne. Vse okoliščine v zvezi s predelno steno torej očitno niso v prid tožnikovi verziji. Tožeča stranka v pritožbi še zatrjuje, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ker sodišče ni zaslišalo priče M. P.. Pritožbeno sodišče je zaslišanje navedene priče utemeljeno zavrnilo kot nepotrebno, saj izvedba tega dokaza ne bi mogla prispevati k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja. Tožeča stranka namreč v pritožbi ne pove, o čam naj bi ta priča izpovedala. Trdi samo, da bi priča "vedela natančno povedati, kako je bilo in vse okoliščine, ki bi lahko bistveno vplivale na odločitev sodišče". O katerih spornih dejstvih naj bi priča izpovedala (1. odstavek 300. člena ZPP), torej tožeča stranka niti ne navaja. Sicer pa tožena stranka pravilno poudarja, da izpoved M. P. ne bi imela nikakršne teže, saj gre za toženčevo bivšo ženo, s katero sta (bila) nasprotnika v številnih sodnih sporih in gre zato za izredno pristransko pričo. Predvsem pa tožeča stranka nikjer ne trdi, da bi bila M. P. prisotna pri sklenitvi dogovora med pravdnima strankama, ki ga zatrjuje tožeča stranka, tako da o bistveni okoliščini iz lastnega ne more nič izpovedati. Zavrnitev predloga za zaslišanje te priče je torej utemeljena. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da pritožbene trditve niso utemeljene in da uveljavljani pritožbeni razlog ni podan. Sprejema dokazno oceno prvostopnega sodišča, prepričljive razloge izpodbijane sodbe in ugotavlja, da je bilo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka materialno pravo pravilno uporabljeno. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni bilo, zato je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (368. člen ZPP). Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem je tehtno odgovorila na pritožbene trditve. Pritožbeno sodišče je zato naložilo tožeči stranki povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke in te odmerilo na 51.850,00 SIT. Pri tem se je ob upoštevanju stroškovnika oprlo na določbe Zakona o sodnih taksah in Odvetniško tarifo.