Jedro

Nujna vzdrževalna dela predstavljajo le tista popravila objekta, ki so nujno potrebna za to, da objekt, ki je v slabem stanju, ne ogroža več dobrin, navedenih v določbi prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Za taka vzdrževalna dela gradbeno dovoljenje ni potrebno.

Izvršitev obveznosti po tem, ko je bila že dovoljena prisilna izvršitev inšpekcijske odločbe, je pomembna za nadaljnji potek oz. ustavitev izvršilnega postopka (prvi odstavek 293. člena ZUP), ne vpliva pa na zakonitost pred tem izdanega izvršilnega naslova.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici izrekla inšpekcijski ukrep zaradi nevarne gradnje in ji na podlagi 154. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) naložila, da na objektu, stoječem na zemljišču parc. št. ... k.o. ..., opravi nujna vzdrževalna dela – da obnovi sims (napušč – op. sodišča) na SZ strani in zapolni odprtino nepravilnih oblik v zunanjem nosilnem zidu na SV strani (1. točka izreka). V 2. točki ji je naložila, da odrejeno dejanje izvrši v skladu s predhodno pridobljenimi pogoji Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKD), v 3. točki pa, da v roku 3 dni od izvršitve o tem obvesti pristojnega inšpektorja. Za objekt so bile izrečene tudi prepovedi iz 158. člena ZGO-1 (4. točka izreka).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je bilo na podlagi opravljenih inšpekcijskih pregledov ugotovljeno, da s spornega objekta v predelu simsa na SZ strani odpada omet in da je v nosilnem zidu na SV strani objekta večja odprtina, ki sega iz pritličja v nadstropje. Ta je najverjetneje nastala ob rušitvi objekta, ki se je obravnavanega dotikal. Objekt je zaradi nevzdrževanja in nastale poškodbe v stanju, da ogroža promet po Prešernovi cesti in Usnjarski poti, sosednje objekte in okolico, s tem pa tudi premoženje, zdravje in življenje ljudi.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil, med drugim tudi ugovor, da ne more izvajati naloženih del, saj se vodi postopek za rušitev predmetnega objekta. V zvezi s tem pritožbeni organ poudarja, da z izpodbijano odločbo ni bila naložena rušitev objekta ampak nujna vzdrževalna dela.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je izpodbijano odločbo prejela 2. 3. 2011, do 30. 4. 2011 pa bi morala pridobiti ne le soglasje ZVKD ampak tudi izvršiti sanacijo, kar pa ni izvedljivo. V nadaljevanju pojasnjuje, da je na Ministrstvu za kulturo (MK) vložila zahtevo za dovoljenje za rušitev spornega objekta, ki je kulturni spomenik lokalnega pomena, in sicer je bila vloga dopolnjena 11. 10. in 30. 11. 2010. To pomeni, da je inšpektor z izpodbijano odločbo zahteval sanacijo objekta, za katerega je že tekel postopek pridobivanja dovoljenja za rušenje in s tem tožnici nalagal nesorazmerno visoke stroške. Poleg tega brez gradbenega dovoljenja sanacije ni mogoče izvesti. Zanj si je tožnica prizadevala, vendar je splošno znano, da v dveh mesecih gradbenega dovoljenja ni mogoče pridobiti. Ker je treba dela izvršiti nad javno površino (pločnikom in javno cesto), ki bi jo bilo treba začasno zapreti, pa to spet pomeni nova dovoljenja. Kljub navedenim preprekam je tožnica izvršila dela z zapiranjem odprtine na zunanjem nosilnem delu zidu stavbe, 9. 11. 2011 pa kljub težavam z izvajalci še sanacijo simsov. Predlaga, naj sodišče razveljavi oz. odpravi upravna akta obeh stopenj, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Zgrajeni objekt pomeni nevarno gradnjo, kadar ogroža premoženje, zdravje in življenje ljudi, promet, sosednje objekte oz. njegovo okolico (12.3. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Pristojni gradbeni inšpektor v takem primeru ustavi gradnjo oz. prepove uporabo takšnega objekta ter odredi, da se na objektu oz. njegovem delu v roku, ki ga določi, izvedejo nujna vzdrževalna dela, da se objekt ustrezno obnovi ali pa odstrani (154. člen ZGO-1). Iz opredelitev rednih vzdrževalnih del v 10.1. točki in investicijskih vzdrževalnih del v 10.2. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 izhaja, da vzdrževalna dela pomenijo izvedbo popravil, del na objektu ali v prostoru ter izboljšav, s katerimi se ne posega v konstrukcijo objekta in ne spreminja njegove zmogljivosti, velikosti, namembnosti in zunanjega videza.

Iz navedenega izhaja, da tudi nujna vzdrževalna dela, ki so bila naložena v obravnavanem primeru, predstavljajo le tista popravila objekta, ki so nujno potrebna za to, da objekt, ki je v slabem stanju, ne ogroža več dobrin, navedenih v omenjeni določbi prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Za taka vzdrževalna dela gradbeno dovoljenje ni potrebno, saj se to zahteva le za gradnjo novega objekta, njegovo rekonstrukcijo in odstranitev objekta (prvi odstavek 3. člena ZGO-1) oz. za dela, ki so v zvezi s spremembo namembnosti (prvi odstavek 4. člena ZGO-1). Tožbene navedbe, ki se nanašajo na pridobivanje gradbenega dovoljenja, za obravnavano zadevo zato niso relevantne.

V zadevi ni sporno in to izhaja tudi iz tožbenih navedb, da je na obravnavanem objektu z napušča odpadal omet in da je na zunanjem nosilnem zidu obstajala odprtina. Za odpravo teh pomanjkljivosti je organ v izpodbijani odločbi, ki jo je tožnica prejela 2. 3. 2011, določil rok do 30. 4. 2011. Sodišče na podlagi pritožbe z dne 10. 3. 2011 ugotavlja, da tožnica v njej ni oporekala postavljenemu roku za prostovoljno izvršitev naložene obveznosti oz. ni navajala okoliščin, zaradi katerih po njenem mnenju v tem roku ne bo mogla pridobiti pogojev ZVKD in nato opraviti nujnih vzdrževalnih del. Po presoji sodišča so zato tožbene navedbe, s katerimi tožnica utemeljuje prekratek izpolnitveni rok, nedovoljene tožbene novote iz tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. Po tej določbi stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev, če so to možnost imele v postopku pred izdajo akta. Tudi sicer tožnica v tožbi ne pojasnjuje, zakaj okoliščin, ki so relevantne za določitev roka za izpolnitev obveznosti, ni zatrjevala že v upravnem postopku. Glede na navedeno tožbenih navedb o tem, da izvršitev naložene obveznosti v postavljenem roku ni izvedljiva, ni mogoče upoštevati. Iz istega razloga velja enako tudi za sklicevanje na druga potrebna dovoljenja, povezana s sanacijo, med drugim za začasno zaprtje javne površine.

Tožnica se neutemeljeno sklicuje tudi na vloženo zahtevo za izdajo dovoljenja za rušitev kulturnega spomenika in v zvezi s tem neizdane pogoje s strani MK. Kot je pojasnil že pritožbeni organ, v obravnavanem primeru ni bila naložena rušitev spornega objekta ampak le njegovo vzdrževanje, v zvezi s katerim je morala tožnica predhodno pridobiti pogoje ZVKD. Zato zahteva glede rušitve in okoliščine postopka, v katerem se odloča o njej, za obravnavano zadevo niso pravno pomembne.

Na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati tožbene navedbe o izvršeni sanaciji zidne odprtine in obnovi napušča. Kot je razvidno iz predloženih upravnih spisov, je bil na podlagi izpodbijane inšpekcijske odločbe 17. 5. 2011 izdan sklep o dovolitvi izvršbe z zagroženo denarno kaznijo, če tožnica niti v dodatnem roku ne bo prostovoljno izvršila naloženih obveznosti. Tožnica je nato z dopisom z dne 14. 6. 2011 upravni organ obvestila, da so bila nujna vzdrževalna dela opravljena.

Izvršitev obveznosti po tem, ko je bila že dovoljena prisilna izvršitev inšpekcijske odločbe, je pomembna za nadaljnji potek oz. ustavitev izvršilnega postopka (prvi odstavek 293. člena ZUP), ne vpliva pa na zakonitost pred tem izdanega izvršilnega naslova.

Ker niti ostale tožbene navedbe (med drugim o kazenskem postopku zoper inšpektorja in njegove sodelavce zaradi kaznivih dejanj podkupnine) ne morejo vplivati na presojo, da je gradbeni inšpektor v obravnavani zadevi ravnal pravilno in zakonito, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrže ali zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).