Jedro

Tudi kričanje pravne zastopnice na glavni obravnavi, ko jo je pravi zastopnik nasprotne stranke žalil in kričal nanjo, pri tem pa se nobeden od njiju ni pokoril ukazu sodnika, je podlaga za kaznovanje po 304. čl. v zvezi s 11. čl. ZPP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v tč. 3 izreka tako sprmeni, da se odvetnico M. P. denarno kaznuje z denarno kaznijo 40.000,00 SIT, ki jo je dolžna plačati na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani št. 50100-695. O b r a z l o ž i t e v: Sodišče prve stopnje je tožnika, njegovega pravnega zastopnika in pritožnico M. P. kot pravno zastopnico tožene stranke kaznovalo z denarno kaznijo vsakega v znesku 50.000,00 SKT, ker je tožnik motil potek glavne obravnave in povzročal nered v sodni dvorani, pooblaščenca pravdnih strank pa sta ovirala delo in se nista pokorila ukazom sodnika.

Proti izreku denarne kazni se je pritožila pravna zastopnica tožene stranke, odvetnica M. P. Sklep izpodbija v tč. 3 izreka in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kršitve materilnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče kaznovalo tožečo stranko in pooblaščenca obeh strank na glavni obravnavi dne 6.9.1999, v uvodnem delu izpodbijanega sklepa in obrazložitvi pa navaja, da je do kaznovanja prišlo 29.9.1999. Izrek sklepa je zato v nasprotju z obrazložitvijo in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sklepa ni mogoče preizkusiti.

Zmotno je uporabljen 304. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Zatrjuje, da s svojim obnašanjem ni žalila sodišča niti drugih udeležencev v postopku in tudi ni ovirala dela sodišča. Prvi, ki je žalil in motil red je bil tožnik, ki se mu je kasneje pridružil njegov pooblaščenec, ki je žalil pritožnico, češ, da ne bo njegov pooblaščenec, ki je žalil pritožnico, češ, da ne bo dovoljeval takih policijskih metod, ko je pooblaščenka postavila enostransko vprašanje tožniku o tem, kakšne poškodbe je dobil ob priliki dogodka.

Pooblaščenec je vpil nanjo tudi že na prejšnji glavni obravnavi dne 16.6.1999. Prva reakcija pritožnice na ponovne žalitve s strani pooblaščenca tožene stranke je bila, da se mu s povzdignjenim glasom, ki pa ni dosegal glasnosti nasprotnika zoperstavila. Ni ji jasno, do katere mere bi morala prenašati agresijo tožeče stranke in njegovega pooblaščenca, saj ima tudi ona pravico do obrambe. Presojo o tem, kakšna obramba ji je bila glede na dano situacijo dovoljena, prepušča višjemu sodišču. S svojim obnašanjem in ravnanjem ni nameravala škodovati drugemu in ni ravnala v naspotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem ter ni zlorabljala pravic, ki jih ima po zakonu. Tudi ji ni razumljivo, da je sodišče odmerilo enake denarne kazni tako tožniku, ki je ves čas motil glavno obravnavo, kot njegovemu pooblaščencu, ki ji je očital policijske metode in jo žalil, kot njej, ki se je le odzvala na hude žalitve z malo višjim tonom svojega glasu in izjavila, da takšnega govorjenja in kričanja nanjo ne bo dovoljevala. Do kolega je imela spoštljiv odnos kljub temu da jo je žalil. Dolžnost sodišča je, da vzdržuje red in prepričuje takšne ekscese, kot jih povzročata tožnik in njegov pooblaščenec, sicer pa je tudi iz same obrazložitve sklepa razvidno, da je povzročala tožnik in njegov pooblaščenec. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da jo ne kaznuje, podrejeno pa, da ji izrečneo kazen bistveno zniža. Pritožba je delno utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ugotavlja, da izrek sklepa ni v nasprotju z njegovo obrazložitivjo, zaradi česar bi ga ne bilo mogoče preizkusiti. Res je, da se v uvodnem delu sklepa navaja, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 29.9.1999 denarno kaznovalo tožnika in pravna zastopnika obeh strank, čeprav je bilo to 6.9.1999 in je tega dne izdan tudi izpodbijani sklep, zato je očitno da gre v tem pogledu le za pisno pomoto, ki jo lahko sodišče vsak trenutek popravi. Iz obrazložitve sodbe je, kljub temu da je v prvem stavku za dogodke na glavni obravnavi dne 6.9.1999 in za oviranje dela sodišča prav na tej glavni obravnavi, saj so v obrazložitvi sodbe tudi citirane prav odločene strani zapisnika glavne obravnave s tega dne.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ugotovilo vse za odločitev pomembne dejanske okoliščine. Trditvi pritožnice, da ni žalila sodišča ali drugih je verjeti, vendar pa ji tega tudi prvostopenjsko sodišče ne očita. Očita ji le, da je ovirala delo sodišča in da se ni pokorila ukazom sodnika, s tem ko je pričela kričati, da ne bo dopuščala takšenga tona nasprotne stranke in ni upošteval opozorila sodnika, ko je zahteval, da takoj prenehata z glasnim prerekanjem. Pritožnica v bistvu ne izpodbija dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ne prereka ugotovitev o tem kdo je žalil sodišče in kako so potekali dogodki, zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitev dejanskega stanja, ki je bilo podlaga izrečeni kazni. Pritožnica namreč tudi v pritožbi ne zatrjuje, da bi se dogodki drugače izvajali, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, čeprav trdi, da se je branila očitkov nasprotne stranke in povzdignila glas, ki pa ni dosegel glasnosti nasprotnika. Temu pritožbeno sodišče ne more slediti, saj če je hotela doseči svoj namen, da jo pooblaščenec tožeče stranke sliši in da ga bo ustavila, je morala biti jakost njenega glasu najmanj takšna, kot je bila njegova in je zato povsem slediti ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da sta s pravnim zastopnikom tožeče stranke oba kričala tako močno, da nista slišala opozorila sodnika, s čemer pa sta nedvomno ovirala delo sodišča in se tudi nista pokorila ukazom sodnika glede vzdrževanja reda. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kot podlago za kaznovanje tudi pritožnice, 1. odst. 304. čl. ZPP. Ker pritožnica, kljub temu da je bila izzvana s strani pravnega zastopnika tožeče stranke ni imela pravice kričati in se spuščati v prepir, ampak bi se morala obrniti, na sodnika, in si je vzela pravico, ki ji ne gre, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko ji je izreklo denarno kazen. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pritožnica le reagirala na žalitve pooblaščenca tožeče stranke, je po presoji pritožbenega sodišča bila njena kršitev le nekoliko manjša, kar naj se odrazi tudi v višni izrečene kazni v smislu 3. odst. 11. čl. ZPP. kot primerno šteje kazen 40.000,00 SIT ob upoštevanju posebnih okoliščin, v katerih se je odvijala glavna obravnava, na kateri je bila potrebna celo intervencija varnostnikov.

Prav take okoliščine narekujejo tudi pooblaščencem, da v primerih, ko gre, zaradi strank težko vodljive obravnave, pomirjevalno vplivajo na stranke, ne pa, da s svojim ravnanjem oziroma kričanjem še bolj zaostrujejo že itak porušene normalne odnose med soljudmi. V takih okoliščinah se od pooblaščencev odvetnikov nedvomno pričakuje odgovorno ravnanje, ki ga pa v danih okoliščinah na glavni obravanavi dne 6.9.1999 tudi pritožnica ni izkazala. Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo na podlagi 3. tč.

365. čl. ZPP v zvezi s 366., 358. in 4. tč. 358. čl. ZPP. Kolikor zahteva pritožnica nižjo kazen oziroma nekazovanje pa je v tem delu njena pritožba neutemeljena.

Obrazložitev

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v tč. 3 izreka tako sprmeni, da se odvetnico M. P. denarno kaznuje z denarno kaznijo 40.000,00 SIT, ki jo je dolžna plačati na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani št. 50100-695. O b r a z l o ž i t e v: Sodišče prve stopnje je tožnika, njegovega pravnega zastopnika in pritožnico M. P. kot pravno zastopnico tožene stranke kaznovalo z denarno kaznijo vsakega v znesku 50.000,00 SKT, ker je tožnik motil potek glavne obravnave in povzročal nered v sodni dvorani, pooblaščenca pravdnih strank pa sta ovirala delo in se nista pokorila ukazom sodnika.

Proti izreku denarne kazni se je pritožila pravna zastopnica tožene stranke, odvetnica M. P. Sklep izpodbija v tč. 3 izreka in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kršitve materilnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče kaznovalo tožečo stranko in pooblaščenca obeh strank na glavni obravnavi dne 6.9.1999, v uvodnem delu izpodbijanega sklepa in obrazložitvi pa navaja, da je do kaznovanja prišlo 29.9.1999. Izrek sklepa je zato v nasprotju z obrazložitvijo in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sklepa ni mogoče preizkusiti.

Zmotno je uporabljen 304. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Zatrjuje, da s svojim obnašanjem ni žalila sodišča niti drugih udeležencev v postopku in tudi ni ovirala dela sodišča. Prvi, ki je žalil in motil red je bil tožnik, ki se mu je kasneje pridružil njegov pooblaščenec, ki je žalil pritožnico, češ, da ne bo njegov pooblaščenec, ki je žalil pritožnico, češ, da ne bo dovoljeval takih policijskih metod, ko je pooblaščenka postavila enostransko vprašanje tožniku o tem, kakšne poškodbe je dobil ob priliki dogodka.

Pooblaščenec je vpil nanjo tudi že na prejšnji glavni obravnavi dne 16.6.1999. Prva reakcija pritožnice na ponovne žalitve s strani pooblaščenca tožene stranke je bila, da se mu s povzdignjenim glasom, ki pa ni dosegal glasnosti nasprotnika zoperstavila. Ni ji jasno, do katere mere bi morala prenašati agresijo tožeče stranke in njegovega pooblaščenca, saj ima tudi ona pravico do obrambe. Presojo o tem, kakšna obramba ji je bila glede na dano situacijo dovoljena, prepušča višjemu sodišču. S svojim obnašanjem in ravnanjem ni nameravala škodovati drugemu in ni ravnala v naspotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem ter ni zlorabljala pravic, ki jih ima po zakonu. Tudi ji ni razumljivo, da je sodišče odmerilo enake denarne kazni tako tožniku, ki je ves čas motil glavno obravnavo, kot njegovemu pooblaščencu, ki ji je očital policijske metode in jo žalil, kot njej, ki se je le odzvala na hude žalitve z malo višjim tonom svojega glasu in izjavila, da takšnega govorjenja in kričanja nanjo ne bo dovoljevala. Do kolega je imela spoštljiv odnos kljub temu da jo je žalil. Dolžnost sodišča je, da vzdržuje red in prepričuje takšne ekscese, kot jih povzročata tožnik in njegov pooblaščenec, sicer pa je tudi iz same obrazložitve sklepa razvidno, da je povzročala tožnik in njegov pooblaščenec. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da jo ne kaznuje, podrejeno pa, da ji izrečneo kazen bistveno zniža. Pritožba je delno utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ugotavlja, da izrek sklepa ni v nasprotju z njegovo obrazložitivjo, zaradi česar bi ga ne bilo mogoče preizkusiti. Res je, da se v uvodnem delu sklepa navaja, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 29.9.1999 denarno kaznovalo tožnika in pravna zastopnika obeh strank, čeprav je bilo to 6.9.1999 in je tega dne izdan tudi izpodbijani sklep, zato je očitno da gre v tem pogledu le za pisno pomoto, ki jo lahko sodišče vsak trenutek popravi. Iz obrazložitve sodbe je, kljub temu da je v prvem stavku za dogodke na glavni obravnavi dne 6.9.1999 in za oviranje dela sodišča prav na tej glavni obravnavi, saj so v obrazložitvi sodbe tudi citirane prav odločene strani zapisnika glavne obravnave s tega dne.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ugotovilo vse za odločitev pomembne dejanske okoliščine. Trditvi pritožnice, da ni žalila sodišča ali drugih je verjeti, vendar pa ji tega tudi prvostopenjsko sodišče ne očita. Očita ji le, da je ovirala delo sodišča in da se ni pokorila ukazom sodnika, s tem ko je pričela kričati, da ne bo dopuščala takšenga tona nasprotne stranke in ni upošteval opozorila sodnika, ko je zahteval, da takoj prenehata z glasnim prerekanjem. Pritožnica v bistvu ne izpodbija dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ne prereka ugotovitev o tem kdo je žalil sodišče in kako so potekali dogodki, zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitev dejanskega stanja, ki je bilo podlaga izrečeni kazni. Pritožnica namreč tudi v pritožbi ne zatrjuje, da bi se dogodki drugače izvajali, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, čeprav trdi, da se je branila očitkov nasprotne stranke in povzdignila glas, ki pa ni dosegel glasnosti nasprotnika. Temu pritožbeno sodišče ne more slediti, saj če je hotela doseči svoj namen, da jo pooblaščenec tožeče stranke sliši in da ga bo ustavila, je morala biti jakost njenega glasu najmanj takšna, kot je bila njegova in je zato povsem slediti ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da sta s pravnim zastopnikom tožeče stranke oba kričala tako močno, da nista slišala opozorila sodnika, s čemer pa sta nedvomno ovirala delo sodišča in se tudi nista pokorila ukazom sodnika glede vzdrževanja reda. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kot podlago za kaznovanje tudi pritožnice, 1. odst. 304. čl. ZPP. Ker pritožnica, kljub temu da je bila izzvana s strani pravnega zastopnika tožeče stranke ni imela pravice kričati in se spuščati v prepir, ampak bi se morala obrniti, na sodnika, in si je vzela pravico, ki ji ne gre, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko ji je izreklo denarno kazen. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pritožnica le reagirala na žalitve pooblaščenca tožeče stranke, je po presoji pritožbenega sodišča bila njena kršitev le nekoliko manjša, kar naj se odrazi tudi v višni izrečene kazni v smislu 3. odst. 11. čl. ZPP. kot primerno šteje kazen 40.000,00 SIT ob upoštevanju posebnih okoliščin, v katerih se je odvijala glavna obravnava, na kateri je bila potrebna celo intervencija varnostnikov.

Prav take okoliščine narekujejo tudi pooblaščencem, da v primerih, ko gre, zaradi strank težko vodljive obravnave, pomirjevalno vplivajo na stranke, ne pa, da s svojim ravnanjem oziroma kričanjem še bolj zaostrujejo že itak porušene normalne odnose med soljudmi. V takih okoliščinah se od pooblaščencev odvetnikov nedvomno pričakuje odgovorno ravnanje, ki ga pa v danih okoliščinah na glavni obravanavi dne 6.9.1999 tudi pritožnica ni izkazala. Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 366., 358. in 4. tč. 358. čl. ZPP. Kolikor zahteva pritožnica nižjo kazen oziroma nekazovanje pa je v tem delu njena pritožba neutemeljena.