Jedro

Po ZMZ-1 mora biti mednarodna zaščita posamezniku predhodno priznana. To je stvar postopka po podani prošnji iz 21. člena ZMZ-1, ki ji lahko pristojni organ po 49. členu ZMZ-1 ugodi, jo zavrne ali postopek ustavi. Prosilcu je neposredno pred in med postopkom po 36. členu ZMZ-1 zagotovljeno le, da ne bo odstranjen z ozemlja R Slovenije, na področju sprejema prošnje pa je deležen pravic iz prvega odstavka 78. člena ZMZ-1. Med pravicami je tudi pravica do prebivanja v Republiki Sloveniji in gibanja znotraj območja občine, v kateri ima prosilec določen naslov začasnega prebivanja. Ker je pravica osebno, funkcionalno in krajevno omejena, tudi po stališču Vrhovnega sodišča ne more biti izenačena s pravico do prebivanja po izdanem dovoljenju iz prvega odstavka 31. člena Zakona o tujcih, ki v obrazložitvi zahteve prav tako ni omenjeno, je pa lahko edini razlog zaradi katerega obsojenčevo dejanje ne bi bilo protipravno.

Ker je povzemanje listin v razmerju do branja, izvedbeno in spoznavno manj odprto je v drugem odstavku 339. člena ZKP pogojeno z: a) predhodno seznanitvijo senata ali v primeru sojenja iz 2. točke prvega odstavka 285.f člena ZKP, s seznanitvijo sodnika posameznika okrožnega sodišča z besedilom pisanj, b) možnostjo drugih procesnih udeležencev s takšno seznanitvijo ter c) da ne gre za predhodne zapisnike o zaslišanju priče ali izvedenca, ki se v primeru potrebe po obuditvi spomina ali razjasnitvi protislovij vselej preberejo, kar velja še za zapisnik o zaslišanju obdolženca, če je to potrebno zaradi izvedbe dokazov o priznanju krivde ali razjasnitve protislovij.

Glede možnosti seznanitve sodnice posameznice z vsebino listinskih dokazov je treba v splošnem pritrditi, da je seznanitev po prvem odstavku 339. člena ZKP povezana z branjem strank, predlagatelja za izvedbo posameznega dokaza ali sodnika na glavni obravnavi, po drugi strani pa niti vložnik ni povedal, zakaj sodnica posameznica (in ne senat!) ni mogla biti seznanjena z vsebino listinskih dokazov že med opravljenimi pripravami na glavno obravnavo. Še zlasti, ker je to po pravilni ugotovitvi sodišča druge stopnje ena od sodnikovih dolžnosti/nalog, ki mu omogočajo odločanje o različnih predmetih pred glavno obravnavo, kot so sprejem priznanja krivde, izločitev dokazov, dokazni predlogi itd. ter dodatno, ker je samo povzemanje listinskih dokazov na navedeni glavni obravnavi dne 29. 9. 2022 potekalo procesno urejeno z naštevanjem listinskih dokazov, njihovo identifikacijo ter beleženjem pripomb na povzeto vsebino, kar vse seznanitev sodnice posameznice z vsebino listinskih dokazov pred njihovim povzemanjem samo potrjuje. V takšnih okoliščinah pa drugi odstavek 339. člena ZKP ni bil nepravilno uporabljen.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 32334/2021 z dne 21. 11. 2022 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) ter mu določilo kazen šest let in štiri mesece zapora ter še stransko denarno kazen 200-dnevnih zneskov po 25,00 EUR, to je 5.000,00 EUR denarne kazni. Obsojencu izrečene pogojne obsodbe po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 20307 z dne 2. 6. 2021, pravnomočni dne 31. 8. 2022, s katero mu je bila zaradi kaznivega dejanja tatvine po prvem in drugem odstavku 204. člena KZ-1 določena kazen dva meseca zapora in preizkusna doba eno leto, po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 55634/2021 z dne 18. 1. 2022, pravnomočni dne 1. 2. 2022, s katero mu je bila zaradi kaznivega dejanja tatvine po prvem in drugem odstavku 204. člena KZ-1 določena kazen dva meseca zapora in preizkusna doba eno leto ter po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 52111/2021 z dne 30. 9. 2021, pravnomočni dne 1. 10. 2021, s katero mu je bila zaradi kaznivega dejanja tatvine po prvem in drugem odstavku 204. člena KZ-1 določena kazen tri mesece zapora in preizkusna doba dve leti, po prvem odstavku 60. člena KZ-1 niso bile preklicane. Po četrtem odstavku 59. člena KZ-1 obsojencu čas prestajanja kazni zapora ni bil vštet v preizkusno dobo, določeno s prej navedenimi sodbami. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je bil obsojencu v določeno kazen zapora vštet čas pridržanja in pripor od 6. 5. do 17. 6. 2021 naprej. Določeno denarno kazen je obsojenec dolžan plačati v roku treh mesecev. Če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska, to je 50,00 EUR denarne kazni, določilo en dan zapora. Nato je bila obsojencu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 upoštevaje določeno kazen šest let in štiri mesece zapora po izrečeni sodbi ter kazen dve leti zapora in denarna kazen 50 dnevnih zneskov, to je 650,00 EUR, ki jo je obsojenec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, izrečeni s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. II K 8975/2021 z dne 17. 1. 2022, pravnomočni dne 21. 1. 2022, izrečena enotna kazen osem let zapora in enotna stranska denarna kazen 204 dnevne zneske po 25,00 EUR, to je 5.100,00 EUR. V izrečeno kazen zapora je bil obsojencu po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštet čas pridržanja in pripor od 6. 5. do 17. 6. 2021 dalje. Po drugem odstavku 75. člena v zvezi s 74. členom KZ-1, je bilo obsojencu naloženo plačilo 3.545,00 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni protipravni koristi. Končno, obsojenec je bil po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) oproščen vrnitve stroškov tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačila sodne takse, medtem ko je bilo za nagrado in potrebne izdatke postavljenega zagovornika od 22. 6. 2021 po prvem odstavku 97. člena ZKP sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 32334/2021 z dne 30. 5. 2023 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika, potrdilo prvostopenjsko sodbo, obsojenca pa oprostilo dolžnosti plačila sodne takse.

3. Obsojenčev zagovornik je 17. 7. 2023 zoper obe navedeni sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodb. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi spremeni tako, da kazenski postopek zoper obsojenca ustavi ali da mu izreče nižjo enotno kazen zapora ter denarno kazen ali pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Nikolaja Hožič, ki meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Glede zatrjevanih kršitev kazenskega zakona iz 1. in 3. točke 372. člena ZKP se vrhovna državna tožilka sklicuje na razloge nižjih sodišč, ki sta se o izpolnjenosti zakonskih znakov kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1 ter o spoštovani prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave RS (v nadaljevanju: Ustava) v danem primeru pravilno opredelili. Vložnikova navajanja v zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niso točna, saj se je sodišče druge stopnje v razlogih drugostopenjske sodbe opredelilo do uveljavljanih dodatnih olajševalnih okoliščin pri izrečeni zaporni kazni ter do višine izrečenih kazni v drugih zadevah, kar končno niti ni predmet zatrjevane kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Sodišče druge stopnje se je pravilno opredelilo tudi do zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki so v zahtevi delno obrazložene v nasprotju s podatki v spisu, zaradi česar vložnik niti v tem delu z zahtevo ne more uspeti.

5. Vrhovno sodišče je odgovor poslalo obsojencu in zagovorniku. Prvi se o odgovoru ni izjavil, medtem ko zagovornika navedbe v odgovoru vrhovne državne tožilke niso odvrnile od vložene zahteve in ne od predlogov v zahtevi.

B.

6. Vložnik uveljavljane kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP zatrjuje s kršitvami iz 1., 3. in 5. točke 372. člena ZKP. V izreku prvostopenjske sodbe za dejanja od 1. do 5. točke niso opisani zakonski znaki kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1, saj so bili prevažani tujci prosilci za mednarodno zaščito ter kot takšni upravičeni prebivati v Republiki Sloveniji. Po Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) je jasno in nesporno, da pridobi prosilec za mednarodno zaščito pravico do prebivanja že s samo vložitvijo prošnje in ne šele z izdajo odločbe o dodelitvi statusa begunca po drugem odstavku 98. člena ZMZ-1. Nasprotni ravnanji nižjih sodišč širita polje kaznivosti v zakonsko nedoločen prostor in sta z vidika načela zakonitosti nesprejemljivi. Glede na to ostanejo le še štiri izvršitvena ravnanja, kar vpliva na ugotovljeno kriminalno količino in posledično na odmero kazni, ki jo naj Vrhovno sodišče obsojencu ustrezno zniža. 7. Po trditvah vložnika je bil obsojenec za isto kaznivo dejanje že obsojen. Okrožno sodišče v Novi Gorici pa je s sodbo II K 8975/2021 z dne 17. 1. 2022 spoznalo za krivega istovrstnega kaznivega dejanja, ki ga je z drugim sostorilcem storil 5. 8. in 12. 8. 2020. Za obsojenca je bilo ugotovljeno, da je v okviru kriminalne združbe od marca 2020 opravljal prevoze tujcev po ozemlju Slovenije. Drugi člani te združbe so bili B. B., C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H. in I. I. Kriminalna združba je opravljala prevoze na enak način in iz premoženjskih nagibov. Gre torej za enotno kriminalno dejavnost in eno kolektivno kaznivo dejanje po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1, za kar obsojenec ne bi smel biti še enkrat spoznan za krivega. Namesto tega sta nižji sodišči mimo vseh povezovalnih okoliščin neutemeljeno enačili nadaljevano kaznivo dejanje s kolektivnim kaznivim dejanjem, ki je že samo po sebi združeno v enem kaznivem dejanju in ne šele po naknadni združitvi več ločenih kaznivih dejanj. Glede na ustaljeno sodno prakso je bila obsojencu izrečena šokantno visoka enotna zaporna kazen. Razen tega je bila pri njeni odmeri zmotno upoštevana obsojenčeva predhodna obsojenost, kot obteževalna okoliščina, ni pa bilo upoštevano obsojenčevo starševstvo, ki je po ustaljeni sodni praksi tehtna olajševalna okoliščina. Končno, nižji sodišči sta se pri odmeri kazni sklicevali na težo kaznivega dejanja, ki po 49. členu KZ-1 ni obteževalna okoliščina, hkrati pa na obsojenčevi strani nista upoštevali številnih olajševalnih okoliščin.

B.1

8. Po uvodnem opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe prevažani tujci niso imeli dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali dovoljenja za prebivanje na njenem ozemlju, po nadaljevanju opisa pa tujci v nobenem od primerov niso izpolnjevali pogojev za vstop ali za prebivanje v Republiki Sloveniji. Vložnikova nasprotna navajanja tako najprej niso točna. Razen tega je bilo opisano dejanje protipravno že zaradi manjkajočega dovoljenja oz. zaradi neizpolnjenih pogojev glede vstopa tujcev v Republiko Slovenijo, ki so bili po opisu nezakonito spravljeni čez mejo. Glede manjkajočega dovoljenja oz. neizpolnjenih pogojev za prebivanje teh tujcev v Republiki Sloveniji pa Vrhovno sodišče pritrjuje ugotovitvam nižjih sodišč. Po ZMZ-1 mora biti mednarodna zaščita posamezniku predhodno priznana. To je stvar postopka po podani prošnji iz 21. člena ZMZ-1, ki ji lahko pristojni organ po 49. členu ZMZ-1 ugodi, jo zavrne ali postopek ustavi. Prosilcu je neposredno pred in med postopkom po 36. členu ZMZ-1 zagotovljeno le, da ne bo odstranjen z ozemlja R Slovenije, na področju sprejema prošnje pa je deležen pravic iz prvega odstavka 78. člena ZMZ-1. Med pravicami je tudi pravica do prebivanja v Republiki Sloveniji in gibanja znotraj območja občine, v kateri ima prosilec določen naslov začasnega prebivanja. Ker je pravica osebno, funkcionalno in krajevno omejena, tudi po stališču Vrhovnega sodišča ne more biti izenačena s pravico do prebivanja po izdanem dovoljenju iz prvega odstavka 31. člena Zakona o tujcih, ki v obrazložitvi zahteve prav tako ni omenjeno, je pa lahko edini razlog zaradi katerega obsojenčevo dejanje ne bi bilo protipravno. Šele tedaj se namreč smejo tujci, mimo vseh razlik v statusu prosto gibati po celotnem ozemlju Republike Slovenije in šele tedaj je njihovo prevažanje, enako kot prevažanje drugih oseb izven dometa zakonskega opisa kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Sicer je takšno storilčevo ravnanje sestavni del navedenega zakonskega opisa in zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

9. Podobno kot zgoraj, Vrhovno sodišče pritrjuje ugotovitvam nižjih sodišč v zvezi z zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. V 17. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe je namreč pravilno opozorjeno na nesorazmernost med konkretnimi okoliščinami, ki dejanji povezujejo in razlikami, po katerih se ti dejanji ločita. Slednje so v 14. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe podrobno opisane in se nanašajo na časovno obdobje, v katerem je bilo drugo kaznivo dejanje izvrševano, kraje in načine izvrševanja ter na koncu še na druge udeležence, ki so pri izvršitvah sodelovali. Glede na nesorazmernost med podobnostmi in razlikami kaznivih dejanj ter zlasti glede na vsebino opisanih razlik, dejanji ohranjata njuno notranjo enovitost in posledično samostojnost enega nasproti drugemu ter zato tudi po oceni Vrhovnega sodišča ne moreta biti združeni v enem kaznivem dejanju. Sploh pa ne na način, ko bi predhodna storitev zgolj podobnega kaznivega dejanja z določeno osebo vnaprej izključevala kaznivost naknadno storjenega kaznivega dejanja z drugimi osebami, v drugačnih okoliščinah ter v učinku tako, da bi bila njegova specifičnost v razmerju do prvega kaznivega dejanja, ki se nenazadnje odraža še v strožje predpisani kazni dejansko izničena.

10. Kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP je podana, ko sodišče z odločbo o kazenski sankciji ali z odločbo o odvzemu premoženjske koristi prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. Da je sodišče prve stopnje smelo obsojencu izreči zaporno in denarno kazen, je glede na njuno določenost v šestem odstavku 308. člena KZ-1 nedvomno in jasno, da nobena od teh kazni po višini ni bila presežena. Prekoračitve pravice ni niti v primeru upoštevane teže dejanja, ki je po prvem odstavku 49. člena KZ-1, skupaj s storilčevo krivdo izhodišče odmere kazni pri kateremkoli kaznivem dejanju, medtem ko obteževalne in olajševalne okoliščine odmero kazni „zgolj“ dopolnjujejo na način, da je lahko ta višja ali nižja. Pri njihovi oceni sodišče ni vezano z oceno istih okoliščin iz drugih primerov, sicer odmera kazni v posameznem primeru ne bi bila prilagojena storilčevi osebnosti in pričakovanim učinkom kazni iz drugega odstavka 49. člena KZ-1. Zato priznanje storilčevega starševstva za olajševalno okoliščino s strani drugih sodišč in v več primerih, ne pomeni njenega splošno veljavnega ali obveznega priznanja, ki bi ostala sodišča zavezalo k enakemu ravnanju ali k oceni v drugih ali naslednjih odmerah kazni. Sploh pa ne v danem primeru. Sodišče prve stopnje je namreč v 58. tč. obrazložitve prvostopenjske sodbe obsojenčevo starševstvo izrecno ocenilo za olajševalno okoliščino. Sodišče druge stopnje te okoliščine, po predhodno ugotovljeni napaki v zvezi z upoštevano obsojenčevo predhodno kaznovanostjo, v 26. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe ni zanikalo, ampak jo je ocenilo v kontekstu pritožbenih navajanj okrožne državne tožilke, ki si je prizadevala za izrek strožje zaporne kazni obsojencu in na drugi strani vložnikovih pritožbenih navajanj, ki si je prizadeval nasprotno. Ocenilo jo je kot manj tehtno, glede na zmožnost obsojenčevega preživljanja na drugačne načine in še, da končno niti na obsojenčevo izvrševanje kaznivega dejanja ni imela nobenega vpliva. V takšnih okoliščinah pa je tudi obsojenčevo starševstvo kot splošno obvezna olajševalna okoliščina, ki bi samodejno zniževala odmerjeno kazen, neumestna.

11. V ostalem je zatrjevana prekoračitev pravice nižjih sodišč pri odločbi o kazenski sankciji v zahtevi obrazložena s povprečjem izrečenih kazni za istovrstna kazniva dejanja in z neupoštevanjem olajševalnih okoliščin pri njeni odmeri. Pri tem je bilo najprej vsebinsko prezrto, da je bila obsojencu izrečena enotna kazen zapora, ki je zajela še kazen zapora po drugi sodbi, ki v splošnem ni bila nizka, medtem ko navajano povprečje temelji zgolj na vložnikovi individualni oceni, namesto na preverljivih statističnih podatkih ali sodbah sodišč, ki so ob primerljivih in konkretiziranih okoliščinah, obsojencem izrekala neprimerljivo nižje ali manj stroge kazni, in ki bi torej vložnikovo oceno objektivno potrjevala. Podlag za ugotovitev o obsojenčevem ustavno pravno neenakem obravnavanju, kot učinku zatrjevane prekoračitve pravic nižjih sodišč tako ni, neupoštevanje olajševalnih okoliščin pri odmeri kazni pa ni v zvezi z nobeno kršitvijo kazenskega zakona iz 372. člena ZKP, ampak se nanaša na popolno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga zaradi omejitve iz drugega odstavka 420. člena ZKP niti pri odločbi o kazenski sankciji z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

B.2

12. Med bistvenimi in drugimi kršitvami določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, vložnik zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter nepravilno uporabo 311. in 339. člena ZKP kot dela kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Po njegovem se nižji sodišči v razlogih sodb nista opredelili do pomembnih olajševalnih okoliščin, kot so obsojenčevi nagibi, finančna stiska, predhodna neobsojenost, nizka premoženjska korist, z nepravilno uporabo navedenih dveh določb ZKP pa sta bili na glavni obravnavi kršeni načelo ustnosti in neposrednosti. Glavna obravnava se je namreč začela znova, medtem ko je nova sodnica sprejela sklep, da se že izvedeni dokazi pred prejšnjim sodnikom ne bodo ponovno izvajali. Po vložniku bi sodišče prve stopnje moralo vse listinske dokaze na glavni obravnavi ponovno prebrati ali jih po 339. členu ZKP vsaj povzeti ter omogočiti strankam, da se o teh dokazih izjavijo. V nasprotju z navedenim pa je sodnica posameznica listinske dokaze, s katerimi se je seznanila pred glavno obravnavo, na sami obravnavi zgolj naštela, namesto, da bi jih, glede na njihovo število v ustreznem časovnem okvirju povzela. Ker gre pri opisanem ravnanju za kršitev pravil v zvezi z izvajanjem dokazov je kršitev obenem vplivala na zakonitost, zaradi vprašljive dokazne ocene pa še na pravilnost prvostopenjske sodbe.

B.3

13. Kot izhaja v omenjeni 58. tč. obrazložitve prvostopenjske sodbe je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni obsojencu, kot olajševalne okoliščine upoštevalo posredno priznanje, potem da je oče dveh majhnih otrok in da ga je v dejanje prisilila finančna stiska, povzročena s pandemijo bolezni COVID. Drugih olajševalnih okoliščin sodišče prve stopnje po teh razlogih ni ugotovilo. Sodišče druge stopnje je v 22. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe najprej povzelo vložnikove navedbe v zvezi z grajano odločbo o kazenski sankciji ter v 24. točki obrazložitve še navedbo okrožne državne tožilke, ki se je za obsojenca prav tako pritožila zaradi odločbe o kazenski sankciji. Glede na takšno izhodišče je sodišče druge stopnje v omenjeni 26. in nato še v 27. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe, preizkusilo odločbo o kazenski sankciji na način, da je najprej primerjalo vložnikove pritožbene navedbe z navedbami okrožne državne tožilke, nakar se je do vložnikovih pritožbenih navedb še posebej opredelilo. Obsojenčeva nekaznovanost v času storitve kaznivega dejanja je bila tako v 26. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe ocenjena glede na težo storjenega kaznivega dejanja, vložnikove navedbe o obsojenčevi skrbi za varnost in zdravje prevažanih oseb, kot posredno zatrjevani nagib ter navedbe o nizki premoženjski koristi pa so bile v 27. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe izrecno zavrnjene. Skupno vzeto so se torej vložnikova navajanja v zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izkazala za netočna in jih je Vrhovno sodišče po ugotovljenem zavrnilo.

14. Podobno kot zgoraj je tudi zatrjevana nepravilna uporaba 311. in 339. člena ZKP odvisna od vsebine procesnih dejstev, ki v obrazložitvi zahteve niso dosledno povzeta. Res je, da se je v obravnavani zadevi po dodelitvi spisa drugi okrožni sodnici glavna obravnava začela znova in res je, da se tedaj po tretjem odstavku 311. člena ZKP že izvedeni dokazi še enkrat izvajajo. Ni pa točno, da je okrožna sodnica kot sodnica posameznica okrožnega sodišča na znova začeti glavni obravnavi sprejela sklep, da že izvedeni dokazi ne bodo še enkrat izvajani, temveč je po pravilnih ugotovitvah sodišča druge stopnje zgolj določila način njihove ponovne izvedbe. Šlo je za povzemanje vsebine listin namesto, da bi bile te v celoti prebrane. Ker je povzemanje listin v razmerju do branja, izvedbeno in spoznavno manj odprto je v drugem odstavku 339. člena ZKP pogojeno z: a) predhodno seznanitvijo senata ali v primeru sojenja iz 2. točke prvega odstavka 285.f člena ZKP, s seznanitvijo sodnika posameznika okrožnega sodišča z besedilom pisanj, b) možnostjo drugih procesnih udeležencev s takšno seznanitvijo ter c) da ne gre za predhodne zapisnike o zaslišanju priče ali izvedenca, ki se v primeru potrebe po obuditvi spomina ali razjasnitvi protislovij vselej preberejo, kar velja še za zapisnik o zaslišanju obdolženca, če je to potrebno zaradi izvedbe dokazov o priznanju krivde ali razjasnitve protislovij.

15. Slednje je po zatrjevanem stanju stvari v obrazložitvi zahteve brezpredmetno, nemožnost seznanitve z besedilom pisanj ali z vsebino listinskih dokazov zase in za sodnico posameznico, pa vložnik zatrjuje posredno skozi navajanja o dejanskem naštevanju listinskih dokazov na zapisnik glede na njihov obseg in dolžino glavne obravnave ter o nezadostnosti ali neprimernosti sodničinih priprav na glavno obravnavo za seznanitev z vsebino listinskih dokazov. Pri tem ne pove, da je bil sam navzoč pri branju listinskih dokazov, ki je potekalo na glavni obravnavi pred drugim sodnikom posameznikom okrožnega sodišča in da je bilo branje s strani obrambe spremljano s pripombami. Podobno velja za povzemanje listinskih dokazov na glavni obravnavi dne 29. 9. 2022, s čemer je posredno zatrjevana vložnikova nemožnost seznanitve z vsebino listinskih dokazov, še v drugo zanikana.

16. Drugače je glede možnosti seznanitve sodnice posameznice z vsebino listinskih dokazov, ko je treba v splošnem pritrditi, da je seznanitev po prvem odstavku 339. člena ZKP povezana z branjem strank, predlagatelja za izvedbo posameznega dokaza ali sodnika na glavni obravnavi, po drugi strani pa niti vložnik ni povedal, zakaj sodnica posameznica (in ne senat!) ni mogla biti seznanjena z vsebino listinskih dokazov že med opravljenimi pripravami na glavno obravnavo. Še zlasti, ker je to po pravilni ugotovitvi sodišča druge stopnje ena od sodnikovih dolžnosti/nalog, ki mu omogočajo odločanje o različnih predmetih pred glavno obravnavo, kot so sprejem priznanja krivde, izločitev dokazov, dokazni predlogi itd. ter dodatno, ker je samo povzemanje listinskih dokazov na navedeni glavni obravnavi dne 29. 9. 2022 potekalo procesno urejeno z naštevanjem listinskih dokazov, njihovo identifikacijo ter beleženjem pripomb na povzeto vsebino, kar vse seznanitev sodnice posameznice z vsebino listinskih dokazov pred njihovim povzemanjem samo potrjuje. V takšnih okoliščinah pa drugi odstavek 339. člena ZKP ni bil nepravilno uporabljen in pomeni, da niti zatrjevana druga kršitev določb kazenskega postopka, kot pogoj za preizkus zakonitosti obeh sodb ni podana.

C.

17. Po obrazloženem je Vrhovno sodišče ugotovilo, da so v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitve zakona neuspešno uveljavljene ter da je bil v delu zahteve uveljavljan razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati. Zahtevo je zato po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

18. Odločba o obsojenčevi oprostitvi dolžnosti plačila sodne takse temelji na 98.a in četrtem odstavku 95. člena ZKP ter prvem odstavku 11. člena Zakona o sodnih taksah. Obsojenec je po podatkih prvostopenjske sodbe nezaposlen in oče dveh mladoletnih otrok, ki se po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 32334/2021 z dne 3. 2. 2023 že nahaja na prestajanju izrečene kazni zapora.

19. Odločitev je bila sprejeta soglasno.