Jedro

Pravna oseba (društvo), ki opravlja svojo dejavnost v skladu z društvenimi pravili v okviru registrirane dejavnosti in namena, za katerega je bila ustanovljena, ima posestno varstvo, če je bila posest motena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 1 izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: V vnovičnem odločanju je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter ugotovilo, da je toženka motila tožečo stranko v neposredni posesti jugozahodnega dela parc. št. 2296, 2295, 2294 in 2293, k.o. S. s tem, da je dne 20.9.2006 na meji teh parcel in parc. št. 2298/1 postavila leseno ograjo ter tako onemogočila uporabo utrjene poti, urejevanje jahališča ter tribun za gledalce in odstranila žičnato ograjo, ki poteka okoli H.. Toženki je naložilo, da odstrani leseno ograjo ter da je v odstranjenem delu dolžna postaviti nazaj žičnato ograjo in se v bodoče vzdržati takih in podobnih dejanj. V preostalem delu je tožbo zavrnilo. Istočasno je odločilo, da vsaka stranka sama trpi stroške postopka.

Zoper obsodilni del sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v izpodbijanem delu sklep spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa da v izpodbijanem delu razveljavi sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi toženka kritizira stališče pritožbenega sodišča v predhodnem razveljavitvenem sklepu, ki mu je sodišče prve stopnje nekritično sledilo. Po stališču tožene stranke ravnanje peščice posameznikov še ne pomeni izvajanja posesti v imenu in za račun kluba. Toženka se pri tem sklicuje na izpovedi prič, zlasti A.Š., ki je kot vodja jahalne sekcije izpovedal, da politika kluba ni bila v tem, da se kršijo prepovedi hoje in uporabe zemljišča, ki ga je toženka pridobila leta 2002 in na to opozorila klub ter zemljišče označila, kršitelja njene posesti pa preganjala. Tožena stranka trdi, da razen posameznih primerov članov kluba brez izrecnega individualnega dogovora sploh niso posegali, razen najbolj "agresivnega" člana J.F. Izpodbijani sklep je nezakonit in nepravilen, saj temelji posest na nedobrovernih in zavestnih kršitvah posameznih članov kluba v času odsotnosti toženke. Tožbo je vložila zakonita zastopnica S.R. vendar v formalnem in vsebinskem nasprotju z načinom in voljo, ki jo sicer v skladu s statutarnimi določili kluba oblikujejo njeni organi. Klub vse od leta 2002 zaradi omejitev, ki jih je postavila toženka, ni imel in ni posegal v dejansko in posestno stanje tožene stranke, ampak si želel in vodil politiko mirne ureditve s poskusom sporazumevanja s toženko. Zadnje posestno stanje je ugotovljeno napačno in v posledici tudi odločitev. Nadalje tožena stranka navaja, da se sodišče ni spuščalo v vsebino spora, ki se nanaša le na eventualno uporabo poti po delu parcele št. 2296 in dela spodnjega jahališča v delu parcele št. 2295 in 2293 in le v tem delu naredilo motečo ograjo, nikakor pa ne na celotni nedefinirani hipodrom. Zaradi tega je sam izrek sklepa sam s seboj v nasprotju z nesporno vsebino motenjskega spora.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku zaradi motenja posesti se obravnavanje tožbe omeji samo na pretresanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Vsa druga vprašanja, ki se utegnejo pojaviti v zvezi s tožbo zaradi motenja posesti, ne morejo biti prednost obravnavanja v okviru te tožbe. Posestno varstvo ima namen, da ščiti obstoječe posestno stanje toliko časa, dokler se to stanje zaradi ustanovitve novega razmerja ali v uradnem postopku ne spremeni. Že v predhodnem razveljavitvenem postopku je bilo zavzeto stališče, da je tožeča stranka aktivno legitimirana za vložitev tožbe, saj je v okviru svoje dejavnosti uporabljala sporno pot in jahalne površine preko svojih članov, saj je prvo sodišče napačno interpretiralo določbe o varstvu pravne osebe z razlogi, da ni enotne poslovne politike (Tone Frantar, Stvarno pravo, stran 313). V navedenem stališču je poslovna politika navedena samo primeroma pri opravljanju poslovne dejavnosti d.o.o., ena izmed dejavnosti tožeče stranke kot društva pa je tudi izvajanje jahanja. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo številne priče, pravdni stranki ter opravilo ogled na kraju samem in pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov v zaključke, da je bila tožeča stranka v posesti spornega zemljišča, kjer je toženka postavila leseno ograjo in odstranila žičnato ograjo in take zaključke, ki temeljijo na oceni izvedenih dokazov, pritožbeno sodišče tudi v celoti sprejema. Nestrinjanje tožene stranke s stališčem pritožbenega sodišča v prejšnjem razveljavitvenem sklepu ne pomeni, da je odločitev sodišča materialnopravno napačna, sklicujoč se na prejšnji razveljavitveni sklep sodišča prve stopnje, ki je bil kot že omenjeno, napačen. Okoliščina, da članstvo kluba ni bilo enotno in da je toženka nekaterim članom dovoljevala uporabo spornega zemljišča, še ne pomeni, kot zmotno zatrjuje tožena stranka, da tožeči stranki, ki je zastopa po ustreznih in zakonito izvoljenih organih, ne gre posestno varstvo. Notranja nesoglasja med člani kluba v ničemer ne vplivajo na pravico do posestnega varstva. Z ostalimi pritožbenimi trditvami, da tožeča stranka ni bila posestnik spornega zemljišča, pa tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi in jo v celoti sprejema. S trditvami, da se sodišče ni spuščalo v obseg in dikcijo izreka izpodbijanega dela sklepa in da ta presega vsebino spora, tožena stranka uveljavlja nova dejstva, kar v pritožbenem postopku ni dopustno (2. odstavek člena 337 ZPP), saj temu tožena stranka ni ugovarjala v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Ker ni podan noben od uveljavljenih pritožbenih razlogov, je bilo pritožbo tožene stranke zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (člen 365, točka 2 ZPP).