Jedro

Tožnik v dejstveni podlagi tožbe navaja, da je tretji toženec (pritožnik) pridobil solastništvo šele 8. 9. 2011, zato s tožbenim zahtevkom za plačilo uporabnine ne more uspeti. Tožba je zato v delu, v katerem uveljavlja od tretjega toženca plačilo uporabnine za obdobje od 1. 12. 2009 do 1. 10. 2011, neodpravljivo nesklepčna, kar na podlagi četrtega odstavka 318. člena ZPP narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper tretjega toženca za znesek 6.930,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov 315,00 EUR za obdobje od 1. 12. 2009 do 1. 10. 2011 zavrne.

II. Sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo odločilo, da sta dolžna prvi in tretji toženec tožniku solidarno plačati znesek 9.450,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov 315,00 EUR za obdobje od 1. 12. 2009 do 1. 5. 2012. 2. Zoper sodbo se pritožuje tretji toženec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in brez izrecnega pritožbenega predloga. Tožniku ni nikoli preprečeval uporabe, ni imel ključev stare hiše in tudi ne koristi od njegovega solastniškega dela. V obdobju, navedenem v sodbi s tožnikom ni bil v solastniškem odnosu, saj je po sklepu o dedovanju III D 3014/2010, ki ga prilaga, dedoval šele 6. 4. 2011 po pokojni mami B.P.. Tožnik navaja neresnične podatke in ga toži za čas, ko z njim ni bil v solastniškem odnosu, pri tem pa uporabi dokumente, ki izpodbijajo njegovo izjavo. S tem krši zakon. Na naslovu A. živi že 10 let, kar dokazuje s priloženo kopijo osebnega dokumenta. S tožnikom se ni srečal najmanj 5 let in z njim ni govoril od leta 1995, ko je ugotovil, da sovraštvo do njegovih staršev presega meje normalnega vedenja.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, ker toženec, ki mu je bila tožba pravilno vročena, v postavljenem roku nanjo ni odgovoril in je ocenilo, da so izpolnjeni tudi drugi pogoji 318. člena ZPP za njeno izdajo.

6. Sodišče o utemeljenosti tožbenega zahtevka v zamudni sodbi odloči na podlagi predpostavke, da so tožnikove navedbe, na katerih sloni tožbeni zahtevek, resnične. Posledica toženčeve procesne pasivnosti (dejstva, da toženec na tožbo, ki mu je bila pravilno vročena, v danem roku ni odgovoril, pritožnik ne izpodbija) je domneva o priznanju resničnosti v tožbi navedenih dejstev. S pritožbenimi trditvami pritožnik v pretežni meri izpodbija dejansko stanje (dokazuje, da navedbe v tožbi niso resnične), kar pa ni pravno dopusten pritožbeni razlog. Po izrecni določbi drugega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Po določbi tretje alineje 318. člena ZPP pa je pogoj za izdajo zamudne sodbe tudi sklepčnost tožbe. To pomeni, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tožbenih navedb. Na nesklepčnost tožbe pritožnik smiselno opozarja s trditvami, da ga tožnik toži tudi za čas, ko z njim ni bil v solastniškem odnosu.

8. Tožnik s tožbo od tožencev (med drugim tudi pritožnika) zahteva plačilo (zapadle) najemnine (uporabnine) v skupnem znesku 9.450,00 EUR za obdobje od 1. 12. 2009 do 1. 5. 2012. V tožbi se sklicuje na določbo prvega odstavka 66. člena Stvarnopravnega zakonika (SZ), po katerem ima kot solastnik pravico nepremičnino (parc. št. 1056/0 k.o. 1754 X) imeti v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu. V I. točki tožbe navaja, da so na predmetni nepremičnini: „vpisani kot lastniki do ½ tožeča stranka, kot lastnik do ½ tožena stranka pa J. M. P., od 8. 9. 2011 pa je tožena stranka J. M. P. svoj del nepremičnine formalno odsvojila P. P. in sicer do 1/12 in A. P. do 1/12.“

9. Tožnik v dejstveni podlagi tožbe torej sam navaja, da je tretji toženec (pritožnik) pridobil solastništvo šele 8. 9. 2011, zato s tožbenim zahtevkom za plačilo uporabnine, ki ima sicer podlago v 190. členu in 198. členu Obligacijskega zakonika (OZ), ne more uspeti. Tožba je zato v delu, v katerem uveljavlja od tretjega toženca plačilo uporabnine za obdobje od 1. 12. 2009 do 1. 10. 2011, neodpravljivo nesklepčna, kar na podlagi četrtega odstavka 318. člena ZPP narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka.

10. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 339. člena ZPP, ki pa ne narekuje njene razveljavitve na podlagi 1. točke 354. člena ZPP, ker gre za neodpravljivo nesklepčnost (četrti odstavek 318. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi tretjega toženca ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za znesek 6.930,00 EUR (315,00 EUR mesečno za obdobje od 1. 12. 2009 do 1. 10. 2011) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov za obdobje od 1. 12. 2009 do 1. 10. 2011 zavrnilo.

11. Glede zahtevane uporabnine od tretjega toženca za obdobje od 1. 10. 2011 dalje pa je tožba sklepčna, navedbe v tožbi pa tudi ne nasprotujejo predloženim dokazom. Pritožnikovih trditev in pritožbi priloženih dokazov, s katerimi nasprotuje trditvam v tožbi, da tožniku preprečuje uporabo nepremičnine in da od njegovega solastniškega deleža ni imel koristi, pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, ker z njimi izpodbija dejansko stanje. Ker pritožbeno sodišče glede tega dela odločitve tudi ni ugotovilo kršitev procesnega in materialnega prava, na katerega mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je v preostalem izpodbijanem delu toženčevo pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih toženec ni priglasil.