Jedro

Zatrjevanje soposesti namesto prvotne posesti ni sprememba tožbe. Tudi sprememba popolnega motenja v delno motenje na parceli, ni sprememba tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče ugodilo prepovednemu zahtevku zaradi motenja soposesti parcelne št. ... k.o. V. s parkiranjem osebnega avtomobila.

Proti takšnemu sklepu se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Vsebina tožbe je izmišljena, saj tožnik nikoli tam ne parkira. Dne 01.09.2005 pa je parkiral zaradi specifike razmerja, ker je sodišče opravljalo ogled. Ne glede na to, kdo je sporni avto pripeljal, pa je bil po navedbah tožbe tožnikov avto zaustavljen tik pred uvozno traso na parcelo ... Sodišče je v očitni zlonamernosti do toženke ignoriralo nasprotovanje spremembi tožbe. Avto je bil parkiran na parcelni št. ..., ki je javno dobro. Sodišče je nedopustno toleriralo trditev tožnika, da je avto stal 0,3 m na parceli št. 111/3. Nedopustno je razlogovanje, da ostali člani toženkine družine niso hoteli nič povedati o parkiranju. Sodišče se ni smelo opreti na izpovedbo toženke v drugi pravdi, saj toženka sinovega avta ne vozi, ker ima svojega. Sodišče ni obrazložilo, kako je prišlo do ugotovitve, da je bil avto 0,3 m parkiran na parcelni številki ... Ni tudi razlogov, zakaj sodišče ni verjelo toženki in njenim družinskim članom. Iz enakih razlogov izpodbija zavrnitev ugovora proti začasni odredbi. V času motenja so bili prisotni številni zaradi druge pravde, tudi oba pooblaščenca in tudi sodnik iz pravde opr. št. P 232/2004. Takrat nihče ni protestiral. Motenje se je začelo zatrjevati popoldne, ko se je želel odpeljati pooblaščenec tožnika. Toženka se je takoj po zaslišanju odpeljala v Trst. Policijska preiskava ni pokazala niti napake v parkiranju, niti motilca. Predlaga razveljavitev ali spremembo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje glede zadnje soposesti in glede motenja, ter je pravilno uporabilo določbe čl. 25, 32, 33 in 35 Stvarnopravnega zakonika.

Sodišče je namreč ugotovilo, da je tožeča stranka po razveljavitvi sklepa namesto zadnje posesti zatrjevala zadnjo soposest. Motenje je precizirala tako, da je tožena stranka postavila avto deloma na parcelno št. ... in deloma na parcelno št. ... Tožena stranka je nasprotovala spremembi. Po čl. 184 Zakona o pravdnem postopku ne gre za spremembo tožbe, če tožeča stranka spremeni, dopolni ali popravi navedbe. Tožnica je že v tožbi zatrjevala motenje na parcelni št. ... Sprememba posesti v soposest je le sprememba pravne kvalifikacije, to pa po čl. 184/III ZPP ni sprememba tožbe.

Toženka je zaparkirala dve vozili, poleg vozila tožnika res tudi vozilo odvetnika S. znamke B... Glede vozila odvetnika teče druga pravda.

Sodišče ni verjelo toženki, da ni zapeljala vozilo na kraj motenja. Sin toženke in hči sta povedala, da mama ni nikogar zaparkirala, o okoliščinah dogodka pa nista vedela povedati.

Tožnik pa je sam videl, da je vozilo pripeljala toženka, in sicer ob 9.50 izstopila in vozilo pustila. Žena mu je povedala, da je bil avto odstranjen okoli 20.00 ure. Enako je potrdil oče tožnika.

Iz dokumentacije P. p. Ž. izhaja, da je patrulja ugotovila nepravilno parkiran osebni avto, ki je onemogočal izvoz na javno cesto tožnikovemu vozilu. Po zbiranju obvestil so ugotovili, da je avto parkirala toženka. Postopek za prekršek pa je bil ustavljen, ker avto ni bil parkiran na javni cesti.

V pravdi opr. št. P 232/04 je toženka izrecno izpovedala: “Povem, da smo danes morali umakniti vozilo H. in smo ga postavili na občinsko cesto”.

Vozilo je po ugotovitvah sodišča stalo 0,3 m na parceli ... in delno na parceli ..., ki je last O. V. in je javno dobro. Tožnik je ugotovil lego avta po dveh mejnikih, ki so označeni na fotografiji pod .. En mejnik je stal 1 m stran od vozila, drugi mejnik pa 4 m za vozilom. Tudi iz fotografij je sodišče ugotovilo, da je vozilo deloma stalo na parceli št. ...

Tožnik je soposestnik parcele s starši, saj zaradi prostorske stiske velikokrat parkira, vedno pa, ko je zasedeno pred hišo. Čas motenja je okoli 10.00 ure, ko je bila razpisana obravnava. Toženka je parkirala tik pred obravnavo. Toženka je bila na obravnavi zaslišana. Tožnik pa se zaradi motenja ni mogel odpeljati v službo, ki jo je pričel ob 14.00 uri.

Za začasno odredbo so obstojali vsi pogoji. Terjatev je izkazana, tožniku pa je grozila nenadomestljiva škoda, saj je bila preprečena raba avta za službo, kar lahko zaradi zamujanja privede do izgube službe.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, ni utemeljena pritožbena trditev, da ni dokazana zadnja soposest tožnika. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnik parkira na delu sporne parcele vedno, kadar pri hiši ni dovolj parkirnih mest. Sodišče je pravilno upoštevalo preciziranje prvotnih tožbenih navedb in je pravilno ocenilo, da po čl. 184 ZPP ne gre za spremembo tožbe. Bistveno je, da je tožnik motenje na parcelni št. 111/3 zatrjeval že od vsega začetka. Za spremembo tožbe bi npr. šlo, če bi tožnik začel zatrjevati motenje na drugi parceli.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da je avto stal 0,3 m na parceli št. ... k.o. V. To dejstvo ne izhaja samo iz izpovedbe tožnika, ampak tudi iz fotografije pod ... Sodišče je lego parkiranega avta ugotovilo na osnovi dveh mejnikov, od katerih je eden stal 1 m od avta, drugi pa 4 m za vozilom. Tudi pogled na fotografije kaže, da je avto bil deloma parkiran na parcelni številki ... Razlogi o legi avta so torej precizni in popolni.

Izpovedba toženke v drugi pravdi niti ni bila odločilna, saj se izpovedba nanaša na družinske člane, ko je trdila, da so morali avto umakniti. V izpovedbi toženka sebe ni obremenila kot motilko. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je avto parkirala toženka na osnovi izpovedbe tožnika. Izpovedba tožnika pa je v skladu z izpovedbo toženke “da so avto umaknili”. Toženka bi lahko povedala, kdo od družinskih članov je parkiral avto, če ga ni ona, pa tega ni storila.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da so za začasno odredbo obstojali vsi pogoji, saj je bila terjatev verjetno izkazana na osnovi trditev in dokazov v tožbi. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da je grozila nenadomestljiva škoda, saj se tožnik ni mogel z avtom odpeljati v službo ob 14.00 uri, zaradi zamude pa bi lahko tožnika doletele delovnopravne sankcije.

Ko se pritožnik sklicuje na ugotovitve policije, spregleda, da je bil postopek za prekršek ustavljen zato, ker avto ni bil parkiran na javni cesti, kar posredno pomeni, da je bil parkiran na zasebnem zemljišču. Podatki policije niso bili odločilni za razsojo, čeprav potrjujejo pravilnost dokazne ocene.

Glede na zavrnitev pritožbe pritožnica sama trpi pritožbene stroške.