Jedro

Določba 1. odstavka 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), na katero se v pritožbi sklicuje tožena stranka in ki se v tej pravdi uporablja na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika, se namreč uporablja za pravne posle med posamezniki. V obravnavanem primeru pa ne gre za tak posel, saj tožeča stranka ni "posameznik", tovrstni posli spadajo v njen predmet poslovanja.

Izrek

P ritožbe se zavrnejo in se potrdi j o izpodbijani sodba, dopolnilna sodba in sklep.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v K. je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka plačati obresti od dvanajstih zneskov v skupni vrednosti 138.540 ATS v višini razlike med obrestno mero 15 % in obrestno mero, ki jo Banka K. v kraju izpolnitve priznava za čas od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Poleg tega mora tožena stranka tožeči stranki plačati še štirinajst zneskov v skupni vrednosti 14.229,96 EUR z obrestmi po obrestni meri 15 % za čas od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Naknadno je izdalo še dopolnilno sodbo, s katero je sodbo dopolnilo z besedami "da ne bo izvršbe".

S sklepom z dne 16.8.2005 pa je zavrnilo predlog drugotožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo, ker drugotožena stranka sodišču ni dostavila listin, ki bi dokazovale upravičenost do oprostitve.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka in v pritožbi navajala, da je izrek sodbe nerazumljiv in zato predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče namreč ni pojasnilo, za kakšno razliko med obrestmi gre. Iz izreka tudi ni jasno, od zapadlosti, katerega zneska je treba plačati to razliko in kdaj posamezni znesek zapade. Izrek je nedoločen, saj navaja valuto, ki je ni več. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo v zvezi z višino obrestne mere, saj je obrestna mera na valutne terjatve v nasprotju z zakonom. Po določbi 399/1 člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) obrestna mera med posamezniki ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled. Enako velja za zamudne obresti. Sodišče se zmotno sklicuje na načelo dispozitivnosti, saj ima 399. člen naravo prisilne pravne norme. Sodišče je zmotno uporabilo tudi določbe 371. člena ZOR o petletnem zastaralnem roku, saj tožnik svojo terjatev uveljavlja na temelju zavarovalne pogodbe. Zato pride v poštev triletni zastaralni rok po 3. odstavku 380. člena ZOR. Sodišče je napačno ocenilo obvestilo dolžniku o višini dolga kot pripoznavo dolga. Na podlagi tega obvestila se je dolžnik zavezal plačati obveznosti, ki se nanašajo na čas od 6/97 do 3/98 ter od aprila 1998 dalje. V tem obvestilu je bilo točno navedeno, kaj se plačuje, kar pomeni, da je sodišče napačno štelo, da je s plačili zaprta najstarejša terjatev in da so terjatve za čas do decembra 1997 zastarale. Napačno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj tožnik ni izkazal, da je plačal za toženca 362.153 ATS. Toženec je med postopkom ugovarjal višini in obrazložil, da iz bančne dokumentacije avstrijske banke izhaja, da je ta od tožeče stranke prejela le 280.487 ATS. Sodišče predloženega prikaza prometa avstrijske banke ni upoštevalo kot dokaz in se do tega dokaza tudi ni opredelilo. Taka obrazložitev je nepopolna in v nasprotju z dokazi v spisu in v tem smislu je podana bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

V pritožbi zoper dopolnilo sodbo je tožeča stranka navajala, da je sodišče izdalo sodbo, ne da bi ji omogočilo, da se o predlogu za izdajo dopolnilne sodbe izjasni. Predlog za izdajo dopolnilne sodbe je bil podan ustno in temelji na uradnem zaznamku. Sodišče je s tem kršilo postopkovna pravila. Tožena stranka tudi vztraja pri pritožbi zoper sodbo, saj je izrek sodbe, kljub dopolnitvi, še vedno nerazumljiv. Sodišče govori o dopolnitvi tretjega odstavka, čeprav izrek takih odstavkov nima.

V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev sodnih taks je drugotožena stranka navajala, da ne ve ničesar o pozivu sodišča, enako ni ničesar vedela tudi o predlogu za oprostitev sodnih taks, ki sta ga pripravila prvi toženec in odvetnica. Naknadno pošilja vso dokumentacijo v zvezi z oprostitvijo sodnih taks.

Pritožbe so neutemeljene.

Glede pritožbe zoper sodbo: V tej zadevi je že bila izdana sodba, ki je delno postala pravnomočna. Z njo je naložilo toženim strankama v plačilo dvanajst zneskov po 11.545,00 ATS z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, ki jo za hranilne vloge na vpogled v ATS (oziroma po 1.1.2002 v EUR) priznava Banka K. Višji zahtevek je zavrnilo. Pritožbeno sodišče je sodbo razveljavilo v zavrnilnem delu glede obresti (tožeča stranka je zahtevala 15 % obresti) in glede plačila še 14.229,96 EUR. V novem postopku je prvostopno sodišče torej odločalo samo še o razveljavljenem delu. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je izrek sodbe nerazumljiv. Prvostopno sodišče je jasno naložilo toženi stranki v plačilo obresti v višini razlike med obrestno mero 15 % in (že pravnomočno prisojeno) obrestno mero, ki jo Banka K. priznava za hranilne vloge na vpogled. Te obresti tečejo od zapadlosti vsakega posameznega zneska do plačila. V nadaljevanju so ti zneski izrecno našteti in pri vsakem znesku je določen tudi dan zapadlosti. Sodišče je (že pravnomočno) odločilo, da mora tožena stranka plačati 10.068,31 EUR (kar je bilo pred 1.1.2002 138.540 ATS), zato je pritožba neutemeljena tudi v delu, ko govori, da je sodišče odločilo o valuti, ki ne obstaja. Je pa ta valuta (ATS) obstajala v času zapadlosti posameznih zneskov, zato je prvostopno sodišče pravilno uporabilo avstrijske šilinge pri določitvi plačila obresti. Iz izreka še izhaja, da od 1.1.2002 tečejo obresti od zneskov, izraženih v eurih. Prvostopno sodišče je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Tožbeni zahtevek temelji tudi na zastavni pogodbi, s katero so pravdne stranke vnaprej uredile pravice in obveznosti glede bodoče pogojne terjatve tožeče stranke (za primer izplačila zavarovalnine avstrijski banki). S to pogodbo je bila dogovorjena 15 % obrestna mera. Tak dogovor je tudi po mnenju pritožbenega sodišča v skladu s temeljnim načelom svobodnega urejanja obligacijskih pravic in ni prepovedan. Določba 1. odstavka 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), na katero se v pritožbi sklicuje tožena stranka in ki se v tej pravdi uporablja na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika, se namreč uporablja za pravne posle med posamezniki. V obravnavanem primeru pa ne gre za tak posel, saj tožeča stranka ni "posameznik", tovrstni posli spadajo v njen predmet poslovanja. Za posle med drugimi osebami drugi odstavek 399.člena napotuje na poseben zakon. Takega zakona ni bilo, zato obrestne mere med drugimi osebami dejansko niso bile omejene (razen s splošnimi pravili o ničnosti pravnih poslov, ki nasprotujejo morali, na kar pa se tožena stranka niti ne sklicuje, niti ni mogoče v razmerah relativne stabilnosti deviznih tečajev o ničnosti zamudnih obresti govoriti zgolj zato, ker je obveznost valutna). Povedano pomeni, da je prvostopno sodišče glede 15 % obrestne mere pravilno uporabilo materialno pravo.

Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo pravo tudi glede zastaralnega roka. Tožeča stranka je zavarovalnino izplačala na podlagi zavarovalne pogodbe, sklenjene med njo in avstrijsko banko (in ne s toženo stranko). To pomeni, da glede zastaralnega roka ne pride v poštev določba tretjega odstavka 380. člena ZOR, ampak kvečjemu določba 6.odstavka 380. člena ZOR, ki pa ne določa posebnega zastaralnega roka, ampak samo, da velja enak rok kot za zastaranje zavarovančevega zahtevka do odgovorne osebe. Za plačilo obveznosti po kreditni pogodbi, ki je podlaga zahtevka avstrijske banke (zavarovanca) do kreditojemalca, oziroma poroka (odgovorne osebe), je določen splošni petletni zastaralni rok. Svojo odločitev glede zastaranja je prvostopno sodišče utemeljilo s pretrganjem zastaranja. Zastaranje se pretrga, če dolžnik pripozna dolg. Iz razlogov sodbe izhaja, da je dolžnik s podpisom listine, imenovane "obvestilo o višini dolga", in z delnim plačilom dolga pripoznal, da njegov dolg do tožeče stranke znaša na dan 20.1.1998 591.845,85 ATS. Res je naziv listine "obvestilo o višini dolga", vendar je iz besedila zelo jasno razvidno, da gre dejansko za ugotovitev preostale višine dolga in za dogovor o načinu odplačila tega dolga. S podpisom se je tožena stranka z zapisanim strinjala. Iz listine je tako mogoče nedvoumno razbrati, da je tožena stranka razumela svoj dolg za obstoječ, kar (skupaj z izvedenimi plačili) za posredno pripoznavo dolga zadošča. S podpisom "obvestila" je bilo torej zastaranje celotne terjatve (in ne le posameznih obrokov) na podlagi določbe 387. člena ZOR pretrgano. Ker je bila izjava podpisana v letu 1998, tožba pa vložena leta 1999, terjatev ni zastarana, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Zato ni pomembno, ali je mogoče šteti dogovor o obročnem plačilu kot dogovor o tem, da bo z dogovorjenimi plačili tožena stranka odplačala obveznosti le iz obdobja, ki je izrecno zapisano (po juliju 1997), saj ta plačila skupaj z ugotovljeno višino celotnega dolga pomenijo, da je tožena stranka svoj dolg pripoznala in ga tudi začela odplačevati.

Prvostopno sodišče je dejansko stanje v zvezi z višino terjatve ugotovilo popolno in pravilno. Iz listin, ki jih je prvostopno sodišče povzelo v sodbi, namreč izhaja, da je tožeča stranka za vsa plačila predložila listinske dokaze, vključno s potrdili avstrijske banke o prejemu zneskov, zato prikaz prometa, na katerega se v pritožbi sklicuje tožena stranka, na pravilnost ugotovitve višine plačil ne more vplivati. O tem, kateri dokazi se izvedejo, odloča sodišče (213. člen ZPP). Ker je bil obseg plačil ugotovljen že z ostalimi listinami, ki so tudi po mnenju pritožbenega sodišča verodostojen dokaz za plačila, je pravilna odločitev prvostopnega sodišča, da za popolno ugotovitev dejanskega stanja listina, na katero se sklicuje tožena stranka, ni potrebna. Pritožba zato tudi v tem delu ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti nobenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede pritožbe zoper dopolnilno sodbo: Sodišče mora odločiti o zahtevku v celoti. Če tega ne stori, lahko stranke predlagajo v 15 dneh izdajo dopolnilne sodbe. Tožeča stranka je pravočasno predlagala popravo sodbe. Ker ni šlo za pisno pomoto, ampak dejansko sodišče o delu zahtevka ni odločilo, bi prvostopno sodišče moralo že samo predlog za popravo šteti za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Zato uradni zaznamek, kjer je zapisano, da je pooblaščenec tožeče stranke predlagal izdajo dopolnilne sodbe, na pravilnost odločitve sodišča, da izda dopolnilno sodbo, ni vplival in torej ni šlo za bistveno kršitev postopka. Enako velja tudi glede možnosti izjave. V predlogu ne gre za nobene nove navedbe, ampak zgolj za opozorilo, da o vseh zahtevkih še ni bilo odločeno. Tožena stranka je imela ves čas postopka do izdaje sodbe možnost izjave glede tistega dela zahtevka, na katerega se dopolnilna sodba nanaša, zato načelo kontradiktornosti ni bilo kršeno. Iz izreka dopolnilne sodbe ob upoštevanju izreka sodbe je jasno, na kateri del se nanaša in kaj se dopolnjuje, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena. Na podlagi povedanega in ker ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zoper dopolnilno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev sodnih taks: Iz spisa izhaja, da je drugotoženo stranko v postopku zastopala pooblaščenka S.A. Prvostopno sodišče je zato poziv za dostavo listin, ki dokazujejo upravičenost do oprostitve sodnih taks, vročilo pooblaščenki in s tem se na podlagi 137. člena ZPP šteje, da je bil poziv vročen pravilno. Drugo tožena stranka v roku, ki ga je določilo sodišče, zahtevanih listin ni predložila, zato je sodišče njen predlog pravilno zavrnilo. Pritožbene navedbe drugotožene stranke, da za poziv ni vedela, so zato neutemeljene. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Glede stroškov pritožbenega postopka Toženi stranki s pritožbami nista uspeli, zato morata sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka.