Jedro

Bistveno je, da je bil tožnik, invalid III. kategorije, 27. 8. 2025 in 4. 9. 2025, ko mu toženka očita kršitve, na čakanju na delo. Dela ni opravljal iz razlogov na strani delodajalca, toženke, ker mu ni zagotovila premestitve na ustrezno delovno mesto. Obveznosti iz delovnega razmerja ni kršil (kršil bi jih, če se na poziv na delo ne bi odzval, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi). Tožnik ni kršil niti 37. člena ZDR-1, kot neutemeljeno ponavlja toženka v pritožbi. Kršitev prepovedi škodljivega ravnanja (delavec se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca) povezuje s nespoštovanjem invalidske odločbe, kar je pravno zgrešeno. Na podlagi invalidske odločbe je tožnik pridobil pravico do premestitve na ustrezno delovno mesto, česar pa ni mogoče razumeti kot prepovedi izvajanja vsakršnih aktivnosti izven dela, pri katerih ne bi bile upoštevane omejitve. Iz navedenega razloga je nebistveno, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, ali je tožnik pri delu, ki ga je opravljal zase, v prostem času, presegel omejitve iz invalidske odločbe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 9. 2025 nezakonita in se razveljavi; tožnik je v delovnem razmerju pri toženki od 1. 12. 2025 dalje; toženka ga je dolžna pozvati na čakanje na delo, mu za obdobje od 1. 12. 2025 do čakanja na delo obračunati mesečno nadomestilo plače v višini 1.781,95 EUR in mu pripadajoči neto znesek, zmanjšan za nadomestilo za primer brezposelnosti, plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo. Toženki je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v višini 993,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2.Zoper ugodilni del navedene sodbe in odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da so omejitve iz invalidske odločbe relevantne le v razmerju med delavcem in delodajalcem. Omejitve so objektivne in zavezujejo zavarovanca, torej tožnika, vedno in pri vseh opravilih. Gre za objektivne meje delazmožnosti. Njihovo učinkovanje je neodvisno od tega, na kakšni podlagi zavarovanec opravlja delo. Toženka odpovedi ni podala, ker bi tožnik opravljal pridobitno delo ali delo na črno, ampak zaradi neupoštevanja omejitev. Invalidska odločba z določanjem omejitev vsebuje jasna navodila o ravnanju. Omejitve ne veljajo le za čas delovnika. Predstavljajo ugotovitev o tem, kakšno delo je delavec zmožen opravljati. So trajne. Delavec, ki ravna z njimi v nasprotju, zlorablja pravice (sodba Pdp 716/2022 z dne 21. 3. 2023), delo bi lahko opravljal tudi brezplačno, pa bi šlo za kršitev (sodba Pdp 275/2025 z dne 3. 9. 2025). Sodišče prve stopnje je zmotno tolmačilo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa kršitve režima odsotnosti z dela iz zdravstvenih razlogov, preprečuje zlorabo delavca, ki v času prejemanja nadomestila ravna v nasprotju z omejitvami. Namen ZDR-1 je varovati zaupanje delodajalca v delavčevo pošteno ravnanje; ravnanje tožnika, ki je zavestno kršil invalidsko odločbo, je toženka utemeljeno sankcionirala s podajo odpovedi. Delo je opravljal še dlje, kot traja delovnik. Nelogično je, da ga omejitve v prostem času ne bi zavezovale; če bi šteli, da delavca v prostem času omejitve ne zavezujejo, potem bi tudi delo lahko opravljal brez omejitev. Sodišče prve stopnje je relativiziralo ugotovljena dejstva, da je tožnik opravljal večurno težko fizično delo na gradbišču, ki je vključevalo dvigovanje bremen, delo v prisilni drži, dolgotrajno stojo in uporabo gradbenih orodij. Po nepotrebnem je ugotavljalo, čigave so nepremičnine, na katerih je opravljal delo, saj to ni bistveno. Prodajna pogodba je bila sklenjena šele po podani odpovedi, verjetno za potrebe tega postopka. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo predlagani dokaz z izvedencem. Kaj se šteje za težko fizično delo, je pravni standard; napolnjuje se s sodno prakso in strokovnimi mnenji. Čakanje na delo doma ni prosti čas; za delavca veljajo obveznosti iz delovnega razmerja, predvsem da se vzdrži vseh ravnanj, ki materialno ali moralno škodujejo poslovnim interesom delodajalca; takšno ravnanje je nespoštovanje invalidske odločbe. Tožnik je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev zahtevka, podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 9. 2025 ni zakonita. Toženka je odpoved podala iz razlogov po 2. in 8. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Tožniku je očitala, da v času čakanja na delo (konkretizirano za 27. 8. 2025 in 4. 9. 2025; opravljanje gradbenih del, ki so zahtevala fizična in ročna opravila, neprekinjeno, stoje ter pretežno v predklonjenem oziroma sklonjenem položaju, prenašanje težjih bremen)1 ni spoštoval odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (invalidska odločba) z dne 21. 3. 2025, s katero je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto: zmožen za delo z ročnim premeščanjem bremen do deset kilogramov, brez pogostih prisilnih drž ledvene hrbtenice, brez dela na višini, nad globino, brez daljše hoje in stoje, s polnim delovnim časom od 11. 11. 2024.

6.Invalidnost je po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje (prvi odstavek 63. člena ZPIZ-2). V III. kategorijo invalidnosti je razvrščen zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 odstotkov ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela (3. alineja drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2). Zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 odstotkov ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela, pridobi pravico do premestitve (3. alineja prvega odstavka 81. člena ZPIZ-2). Zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, zagotovi pravico do premestitve delodajalec (tretji odstavek 81. člena ZPIZ-2).

7.Toženki je bilo z invalidsko odločbo z dne 21. 3. 2025 naloženo, da tožniku zagotovi pravico do premestitve, česar ni storila. Tožnika je z obvestilom z dne 9. 6. 2025 napotila na čakanje na delo od 13. 6. 2025 dalje do preklica. Kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, tožnik na napotenem čakanju na delo z dela ni bil odsoten iz zdravstvenih razlogov, kot neutemeljeno ponavlja toženka v pritožbi, ampak iz razlogov na strani toženke; toženka ni izpolnila svoje obveznosti iz invalidske odločbe in tožniku ni zagotovila pravice do premestitve (sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, na katerem bi bile upoštevane omejitve: zmožen za delo z ročnim premeščanjem bremen do deset kilogramov, brez pogostih prisilnih drž ledvene hrbtenice, brez dela na višini, nad globino, brez daljše hoje in stoje).

8.V obvestilu o čakanju na delo je toženka navedla, da bo tožnika pozvala na delo, ko bo lahko zagotovila ustrezno delo; poučila ga je o obveznosti, določeni v drugem odstavku 138. člena ZDR-1, da se je dolžan na poziv odzvati. Navedeni člen ZDR-1 ureja čakanje na delo, če delodajalec začasno delavcu ne more zagotoviti dela iz poslovnega razloga. Poleg obveznosti delavca, da se odzove na poziv delodajalca na način in pod pogoji, kot izhajajo iz pisne napotitve, določa dolžnost izobraževanja v skladu s 170. členom ZDR-1.

9.Tožnik ni bil odsoten z dela zaradi bolezni ali poškodbe, da bi mu toženka lahko očitala nespoštovanje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije (razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. točki drugega odstavka 110. člena ZDR-1 sploh ne more biti podan);2 da mu odpovedi ni podala, ker bi opravljal pridobitno delo ali delo na črno, navaja v pritožbi.

10.Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem medicinske stroke, ki bi podal mnenje o tem, ali je tožnik z delom presegel omejitve iz invalidske odločbe. V izpodbijani sodbi je navedlo pravilne razloge za zavrnitev dokaznega predloga (nebistveno dejstvo). Poleg tega predlagani dokaz sploh ni primeren za zatrjevano dejstvo enako kot pri ugotavljanju, ali delavec, ki je odsoten z dela zaradi bolezni ali poškodbe, spoštuje navodila pristojnega zdravnika.3

11.Toženka pravno zmotno enači navodila zdravnika v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe (začasne zadržanosti od dela) po predpisih o obveznem zdravstvenem zavarovanju z omejitvami, določenimi v invalidski odločbi. Te omejitve so namenjene delodajalcu, ki ima obveznost zavarovanca premestiti na ustrezno delovno mesto. Priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja se presoja celostno z vidika poklica zavarovanca, zato priznanja pravice do dela na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami ni mogoče razumeti kot prepovedi izvajanja aktivnosti zunaj dela, pri katerih ne bi bile upoštevane predpisane omejitve.4

12.V sodni praksi Višjega delovnega in socialnega sodišča, na katero se sklicuje toženka, je bilo poudarjeno, da ugotovljena invalidnost ne omeji delavčeve delazmožnosti le v razmerju do trenutnega delodajalca, ampak vseh delodajalcev in jo je delavec dolžan spoštovati, ko delo opravlja v okviru popoldanskega samostojnega podjetništva.5 Vendar pri tožniku ni šlo za takšne dejanske okoliščine, saj je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, delo opravljal zase; šlo je za delo na njegovi lastni nepremičnini.

13.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik 27. 8. 2025 in 4. 9. 2025 s sinovoma in znanci opravljal gradbena dela pri opaževanju nižjega betonskega zidu na zemljišču, na katerem je bila kasneje vknjižena lastninska pravica v njegovo korist. Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje po eni strani očita, da je po nepotrebnem ugotavljalo, čigava je nepremičnina, na kateri je opravljal delo, hkrati pa vztraja, da je bila prodajna pogodba sklenjena šele po podani odpovedi, za potrebe tega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila prodajna pogodba sicer sklenjena v novembru 2025, vendar je bil dogovor o prodaji nepremičnine dosežen pred junijem 2025. Takšna ugotovitev temelji na skladnih izpovedih tožnika in priče A.A., potrjenima z vsebino predloženih listin. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je spregledalo dejstva, o katerih je izpovedal priča A.A., da uporablja nepremičnino, zato da tam spravlja svoje stroje, da je sam prispeval k nakupu nepremičnine in da si doma med sabo pomagajo, saj se v tem delu izpoved ne nanaša na dejstva, ki bi bila za odločitev bistvena.

14.Bistveno je, da je bil tožnik, invalid III. kategorije, 27. 8. 2025 in 4. 9. 2025, ko mu toženka očita kršitve, na čakanju na delo. Dela ni opravljal iz razlogov na strani delodajalca, toženke, ker mu ni zagotovila premestitve na ustrezno delovno mesto. Obveznosti iz delovnega razmerja ni kršil (kršil bi jih, če se na poziv na delo ne bi odzval, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi). Tožnik ni kršil niti 37. člena ZDR-1, kot neutemeljeno ponavlja toženka v pritožbi. Kršitev prepovedi škodljivega ravnanja (delavec se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca) povezuje s nespoštovanjem invalidske odločbe, kar je pravno zgrešeno. Na podlagi invalidske odločbe je tožnik pridobil pravico do premestitve na ustrezno delovno mesto, česar pa ni mogoče razumeti (kot že navedeno) kot prepovedi izvajanja vsakršnih aktivnosti izven dela, pri katerih ne bi bile upoštevane omejitve. Iz navedenega razloga je nebistveno, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, ali je tožnik pri delu, ki ga je opravljal zase, v prostem času, presegel omejitve iz invalidske odločbe.

15.Toženka pred sodiščem prve stopnje ni povezala dela, ki ga je tožniku očitala, z delom, ki bi ga opravljal v okviru delovnega razmerja (v pritožbi prikazuje, kot da je bilo delo po vsebini in obremenitvah primerljivo ali intenzivnejše od rednega dela). V primerih sodne prakse, v katerih je bil podan razlog za odpoved po 2. (ali 1.) alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 v zvezi z ravnanji delavca izven sfere opravljanja dela, je bilo posebej poudarjeno, kakšno delo je delavec opravljal oziroma za katerega delodajalca.6

16.Upoštevaje vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnik ni naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, da bi bil podan razlog za odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Poleg tega je pravilno presodilo, da za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 oziroma da toženka okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, ni konkretizirano zatrjevala (razen z ravnanji tožnika, ki se mu neutemeljeno očitajo), čemur v pritožbi ne oporeka.

16.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, je pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka je dolžna po načelu uspeha tožniku plačati utemeljeno priglašene za pravdo potrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP) stroške odgovora na tožbo, in sicer 375 točk po Odvetniški tarifi (OT), kar skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR.

-------------------------------

1Vsebina očitkov v odpovedi je povzeta v točki 6 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

2Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 275/2025 z dne 3. 9. 2025.

3Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 183/2013 z dne 24. 3. 2014.

4Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 24/2026 z dne 11. 3. 2026, sklep Pdp 151/2026 z dne 1. 7. 2026.

5Sodba Pdp 716/2022 z dne 21. 3. 2023.

6Sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 95/2018 z dne 15. 5. 2018, VIII Ips 119/2015 z dne 27. 10. 2015, VIII Ips 255/2010 z dne 7. 11. 2011 (policisti; očitani kršitvi z znaki kaznivega dejanja, hujše kršitve cestnoprometnih predpisov), VIII Ips 81/2007 z dne 13. 5. 2008 (delavec zavarovalnice; kršitev z znaki kaznivega dejanja goljufije oziroma zavarovalniške goljufije).