Jedro

Ni razvidno, da je tožena stranka pred opravo dokazne ocene neskladij glede okoliščin nakupa zemljišča (kdo je bil prvi kupec zemljišča in kako je tožnik zanj plačal) in njegove nameravane uporabe ter glede časovnih okoliščin zapustitve Gane, dala tožniku možnost, da jih pojasni. Poleg tega se tožena stranka ni opredelila do njegovih izjav glede zatrjevanega preteklega preganjanja, z vidika presoje njihove verjetnosti pa ni opravila niti dokazne ocene tožnikovih izjav v zvezi z zatrjevano korupcijo.

Šele v primeru, ko bi upoštevala tožnikovo pravico, da pojasni nekonsistentnosti v izjavah, in bi ustrezno spoštovala načelo proste presoje dokazov v zvezi z vsemi tožnikovimi izjavami, toženi stranki ne bi bilo treba preverjati informacij o izvorni državi, če bi presodila, da tožnik ne izkazuje okoliščin, ki bi utemeljevale njegovo prošnjo, ker njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti, ker niso skladne. V takem primeru informacije o izvorni državi namreč ne morejo nadomestiti subjektivnega pogoja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-3333/2019/52 (122-02) z dne 10. 12. 2020 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

_Povzetek izpodbijane odločbe_

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Vložil je je zaradi strahu, da bi ga ubili, ker je v sporu v zvezi z lastništvom zemljišča. 2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožena stranka ugotavljala obstoj okoliščin iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Ob presoji prve alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-11 je ocenila, da so bile tožnikove izjave ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru večinoma neprepričljive in malo verjetne. Kljub tožnikovim tekočim odgovorom je menila, da je v njegovih izjavah več pomembnih nasprotij v zvezi z razlogi preganjanja. Zato je presodila, da se ni potrudil za utemeljevanje prošnje, saj njegove izjave niso iskrene in natančne.

3. V zvezi z drugo alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-12 je tožena stranka ocenila, da bi tožnik, glede na trditve, da je v stikih s sestro v Gani, lahko predložil listine, ki se nanašajo na razloge preganjanja (policijske zapisnike, dokument o lastništvu zemljišča, potrdilo o bančni transakciji, poziv, vabilo ali kakršenkoli listino lokalnega poglavarja, listine banke o kreditiranju, ipd.), vendar tega ni storil. Poleg tega ni predložil informacij, ki bi potrjevale njegove izjave, za kar ni podal razumnega pojasnila. Prav tako ni pojasnil, zakaj mu sestra ni posredovala skena rojstnega lista. Zato je tožena stranka sprejela stališče, da tožnik ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov.

4. Ob upoštevanju tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-13 je tožena stranka presojala tudi skladnost in verjetnost tožnikovih izjav ter njihovo morebitno nasprotovanje dostopnim specifičnim in splošnim informacijam v zvezi z njegovim primerom. Menila je, da so tožnikove izjave pavšalne in da je v njih nekaj neskladnosti, ki so bistvenega pomena. Poleg tega so neprepričljive, malo verjetne in dajejo vtis pretiravanja.

5. S tem v zvezi je tožena stranka ugotovila, da je tožnik, ko ga je prijela policija, v lastnoročni izjavi navedel, da potrebuje pomoč Slovenije, ker v Gani ni dela. Menila je, da je malo verjetno in neprepričljivo tožnikovo kasnejše pojasnilo, da je to zapisal, ker mu je policist, ki ni dobro govoril angleško, rekel, naj nekaj napiše. Poudarila je, da tožnik v lastnoročni izjavi ni omenil domnevnega zemljiškega spora, kar ni v prid njegovi verodostojnosti.

6. Poleg tega je tožena stranka izpostavila tožnikove navedbe v prošnji, (1) da je kupil zemljišče, kar pa je pred tem storila že druga oseba, (2) da je prvi kupec zanj plačal manj od njega in da bi kupec moral urediti zadeve, pa jih ni, ter (3) da je za nakup zemljišča imel polovico zneska, ostalo si je izposodil v banki. Na osebnem razgovoru pa je izjavil, da je leta 2009 ali 2010 dal mami denar, da je v njegovem imenu kupila zemljišče, za katerega je dobil dokumente, kasneje pa je bilo to zemljišče prodano še nekomu drugemu. Po mnenju tožene stranke bi tožnik moral vedeti, ali je bil prvi kupec zemljišča ali pa ga je pred njim že nekdo kupil, zaradi česar njegove s tem povezane izjave ne bi bile v nasprotju. Prav tako bi moral vedeti, ali je najel bančno posojilo, kot je navedel pri podaji prošnje, ali pa ga je plačal v gotovini, kot je navedel na osebnem razgovoru. Po mnenju tožene stranke je omenjena okoliščina pomembna za zatrjevani spor, ker pa je tožnik to dejstvo opisal neprepričljivo in kontradiktorno, mu ni mogoče verjeti, da je do spora sploh prišlo.

7. Tožena stranka je ocenila, da je tožnik pri podaji prošnje navedel, da je na zemljišču nameraval posaditi kavo, na osebnem razgovoru pa, da je imel namen saditi sadno drevje ali kakavovec. Sprejela je stališče, da je malo verjetno, da drugi kupec v času tožnikove odsotnosti iz države (od leta 2013) na zemljišču ni zgradil stavbe, saj je tudi sam najverjetneje imel dokumente o lastništvu zemljišča in da "tožnik s svojo odsotnostjo iz države ne bi mogel izkazovati pravnega interesa, oz. pojasniti upravičenosti svoje odsotnosti iz države". Menila je, da tožnik ni bil ne osumljen ne obtožen uboja neznanega fanta na zemljišču in da ni izkazal groženj drugega kupca, ki jih ni prijavil policiji, ker naj bi bila skorumpirana. Po oceni tožene stranke tožnik ne potrebuje zaščite zaradi domnevnih groženj drugega kupca zemljišča, saj je iz njegovih izjav na osebnem razgovoru razvidno, da se je iz Libije hotel vrniti v Gano, vendar ni imel dovolj denarja, letališče v Tripoliju pa je bilo zaradi bojev zaprto. Po presoji tožene stranke se tožnik ne bi hotel vrniti v izvorno državo, če bi ga res bilo strah uboja zaradi zemljiškega spora.

8. Iz nadaljnje obrazložitve je razvidna ugotovitev o nasprotujočih si tožnikovih izjavah glede vpletenosti policije. Pri podaji prošnje je namreč navedel, da ga je dan po napadu na zemljišču v bolnici obiskala mama, ki mu je povedala, da ga išče policija, ker je nekdo obležal mrtev na zemljišču, in da je policija hotela uvesti preiskavo. Izjavil je še, da misli, da je njegovo ime v kazenskih evidencah in da ga je v Gani iskala policija. Na osebnem razgovoru pa je tožnik povedal, da ga je dan po napadu v bolnici obiskala mama in mu povedala, da so na zemljišču našli mrtvega neznanca ter da je primer predan lokalnemu poglavarju. Na kraju dogodka naj bi ga sicer iskala policija, ker je želela vedeti, kaj se je zgodilo, in o tem narediti zapisnik, potem pa so se odločili, da primer predajo lokalnemu poglavarju. Policija v bolnico ni prišla, čeprav so vedeli, da je tam. Po presoji tožene stranke policija tožnika ni osumila uboja, sicer bi ga zagotovo obiskala v bolnici ali ga iskala. Tožena stranka je menila, da je policija obravnavala zadevo, saj je prišla na kraj dogodka in na podlagi zbranih dokazov primer predala lokalnemu poglavarju.

9. Po mnenju tožene stranke je tožnik neverodostojen, saj je pri podaji prošnje navedel, da je Gano zapustil 13. 2. 2013 in legalno odšel v Togo, kasneje pa je izjavil, da so težave trajale od junija do julija 2013, ko se je vrnil iz Dubaja. Ker tožnik ni verodostojno pojasnil časovnega zaporedja dogodkov, mu tožena stranka ni verjela, da so se razvrstili na predstavljen način.

10. Tožena stranka tožnikovih izjav ni preverjala s specifičnimi in splošnimi informacijami o izvorni državi, saj po njeni presoji tožnik ni izkazal nastanka zatrjevanih dogodkov.

11. V nadaljevanju je tožena stranka presojala merilo iz četrte alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1.4 Menila je, da ni pomembno le, ali je tožnik v Republiki Sloveniji zaprosil za zaščito v najkrajšem možnem času, ampak tudi, ali jo je poskušal poiskati v državah, v katerih je bil po zapustitvi izvorne države. Ocenila je namreč, da se od osebe, ki resnično potrebuje mednarodno zaščito in beži pred preganjanjem ali resno škodo, razumno pričakuje, da bo pomoč poiskala že v prvi varni državi. Ugotovila je, da je tožnik po odhodu iz izvorne države preko več držav šel v Libijo, tam krajši čas bival, od tam pa preko morja odšel v Italijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Menila je, da iz tožnikovega ravnanja ne izhaja, da je za mednarodno zaščito nameraval zaprositi v Republiki Sloveniji, čeprav je imel po prečkanju meje z Italijo za to vse možnosti. Za zaščito je zaprosil šele, ko ga je prijela policijska patrulja, kar pa po mnenju tožene stranke ni dopustno dejanje osebe, ki trdi, da beži pred preganjanjem ali resno škodo. Po njeni oceni se v primeru resnične življenjske ogroženosti tožnik ne bi obotavljal in bi čim prej poiskal zaščito.

12. Ob presoji tožnikove splošne verodostojnosti (peta alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1) je tožena stranka ugotovila, da so njegove izjave malo verjetne ali neverjetne, v določenem delu tudi kontradiktorne. Zato je ocenila, da ni splošno verodostojen. Skladnost podanih izjav pa je po njenem mnenju najpomembnejši element pri oceni verodostojnosti posameznega prosilca.

13. Okoliščine, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, je tožena stranka najprej presojala v okviru pogojev za priznanje statusa begunca. Ponovno je ocenila, da so tožnikove navedbe glede zatrjevanega spora o lastništvu zemlje kontradiktorne, neprepričljive in malo verjetne, zaradi česar mu ni verjela. Zato je menila, da v preteklosti ni bil izpostavljen preganjanju zaradi navedenega spora. S tem v zvezi je še ugotovila, da tožnik ni navedel, da bi imel pred odhodom iz izvorne države težave z oblastjo. Iz njegovih izjav tudi ni razvidno, da bi ga organi oblasti obtoževali uboja neznanega fanta na spornem zemljišču, zoper tožnika vodile kakršenkoli postopek in da bi bil (tožnik) pred ali po dogodku na spornem zemljišču deležen groženj drugega kupca. Po oceni tožene stranke so presplošne tudi tožnikove izjave, da bi bil v primeru vrnitve v Gano izpostavljen smrti. Menila je še, da preteklega preganjanja ne opredeljuje niti pretep, pri čemer iz tožnikovih izjav ni razvidno ali je imel pomagače in ali je tudi sam koga poškodoval. Presodila je še, da glede na okoliščine primera ni mogoče zaključiti, da bi tožniku policija oz. oblastne strukture odrekle pomoč. Ob sklicevanju na tožnikove izjave je dodala, da je policija prišla na kraj dogodka po pretepu, ki naj bi se zgodil na njegovem zemljišču, kar pomeni, da je obravnavala umor na zemljišču. Poudarila je, da tožnik ni podal informacij, ali bi policija ukrepala v zvezi z morebitno prijavo groženj, navedel je le, da policija ne bi obravnavala spora glede lastništva zemlje.

14. Glede na navedeno je tožena stranka ocenila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

15. Tožena stranka je še presojala, ali je tožnik upravičen do statusa subsidiarne zaščite in s tem v zvezi obravnavala njegove navedbe, ki jih je presojala že v okviru izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca. Vendar pa zaradi njihove neskladnosti tožniku ni verjela. Ob upoštevanju njegove neverodostojnosti je ocenila, da ni mogoče zaključiti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo zaradi smrtne kazni ali usmrtitve ter mučenja ali nečloveškega in poniževalnega ravnanja ali kazni.

_Povzetek tožbenih navedb_

16. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

17. Iz uvodnih tožbenih navedb je razvidno tožnikovo pojasnilo, da je ranljiva oseba, saj potrebuje dodatno psihosocialno pomoč in zdravljenje. Meni, da glede na svoje zdravstveno stanje ni bil sposoben celovito in skladno izpovedati o vsem, kar se mu je zgodilo.

18. V nadaljevanju tožnik navaja, da preizkus izpodbijane odločbe ni možen. Meni, da se tožena stranka ni opredelila do njegovih izjav, da v Gani vlada korupcija in da je policija dogodek v zvezi z lastništvom zemljišča predala v reševanje lokalnemu poglavarju, ki je bil v dogajanje neposredno vpleten (po tožnikovih izjavah gre za prodajalca, ki je zemljišče dvakrat prodal). Tožnik trdi, da gre za podrobnost, ki nakazuje na to, da govori resnico, kar bi morala biti zadostna podlaga za raziskovanje s tem povezanih splošnih in specifičnih informacij v Gani (npr. stopnja korupcije v Gani v policiji in med lokalnimi poglavarji, pristojnosti lokalnih poglavarjev glede zemljiških sporov, razumen rok za razrešitev zemljiškega spora,...).

19. Tožnik navaja, da je tožena stranka prezrla zatrjevano preteklo preganjanje, ki se nanaša nanj (napad, v katerem je zaradi vboda utrpel poškodbe trebuha in pristal v bolnici) in na njegovo ožjo družino (grožnje in sledenje sestri z neznanimi avtomobili), zaradi česar naj ne bi bil možen preizkus izpodbijane odločbe. Ne strinja se z ugotovitvijo, da se ni potrudil za utemeljitev prošnje, in očitkom opustitve utemeljenih razlogov, zakaj ni predložil dokazov. Trdi, da tožena stranka ni upoštevala, da glede preganjanja (napad varnostnikov drugega kupca) nima dokazov in da ni zatrjeval njihovega obstoja. Navaja, da ni izjavil, da ima dokumente o lastništvu zemljišča in da jih bo posredoval. Strinja se z ugotovitvijo glede svoje izjave, da ima določene dokumente v Gani (pri sestri), ki pa jih zaradi težav s telefonom ne more posredovati. Vendar pojasnjuje, da se je ta izjava nanašala le na rojstni list in ne na dokumente o lastništvu.

20. V zvezi z očitki glede razlik v izjavah, nanašajočih se na zapustitev Gane (iz lastnoročne izjave z dne 14. 1. 2020 naj ne bi bila razvidna dejstva, ki se nanašajo na zemljiški spor), tožnik pojasnjuje, da navedena izjava ni bila podana pred toženo stranko, ampak policijo, nejasne pa so tudi okoliščine njene podaje (ali je bil tožniku omogočen stik s tolmačem, ali mu je bil pojasnjen potek postopka po ZMZ-1 in takratno tožnikovo psihofizično stanje). Trdi, da je zemljiški spor omenjal v prošnji in ga natančneje opisal na osebnem razgovoru s pojasnilom, da se je navedena izjava nanašala na stanje, ko je v Italiji živel kot brezdomec, ter da je pri sporazumevanju s policijo imel težave, ker policist ni dobro govoril angleško.

21. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da tožnik ni bil soočen z neskladjem v izjavah glede tega, kdo je bil prvi kupec zemljišča, kako je tožnik plačal za zemljišče in kaj je na zemljišču nameraval posaditi. Meni, da je nebistveno neskladje o tem kaj je na zemljišču nameraval posaditi.

22. Tožnik se strinja, da obstaja neskladje v izjavah glede časovnih okoliščin zapustitve Gane, vendar poudarja, da ga tožena stranka s tem neskladjem ni soočila.

23. V zvezi s presojo, da za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je bilo mogoče, tožnik navaja, da je namero zanjo podal po prijetju 14. 1. 2020 (po prehodu meje v Kranjski gori), zaradi česar očitki tožene stranke niso jasni. Pojasnjuje, da je za mednarodno zaščito zaprosil že septembra 2014, takoj po prihodu v Italijo, kar je tožena stranka prezrla.

24. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno tožnikovo nestrinjanje z očitkom tožene stranke, da pred odhodom iz Gane ni imel težav z oblastmi, saj je trdil, da tam vlada korupcija. Poleg tega je navedel, da je policija reševanje zemljiškega spora predala neposredno vpletenemu lokalnemu poglavarju. To po njegovem mnenju nakazuje na možnost korupcije, kar je tožena stranka v celoti prezrla. Tožnik se sklicuje na svoje izjave, da navedeni spor, od katerega je minilo že več kot 7 let, še ni rešen. Meni, da ni jasno, zakaj ga policija v zvezi z napadom ni osebno zaslišala ali vsaj obiskala v bolnici, kar prav tako nakazuje na morebitno korupcijo. Tožnik trdi, da bi morala policija v zvezi z napadom nanj postopek voditi po uradni dolžnosti, saj je zanj vedela, poleg tega pa so na tožnikovem zemljišču našli mrtvega moškega. Zato naj bi se postavilo vprašanje, ali je bila smrt sploh raziskana in zakaj je bilo reševanje zemljiškega spora predano lokalnemu poglavarju, ki je bil v zadevo neposredno vpleten.

25. Po tožnikovem mnenju tožena stranka splošne verodostojnosti ni ocenjevala v skladu z uveljavljeno sodno prakso (sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča I U 787/2012 z dne 29. 8. 2012), saj ni uporabila doktrine treh temeljnih strukturnih elementov. Trdi, da ni razlogov o tem, zakaj tožnik za toženo stranko ni verodostojen, saj, z izjemo očitkov glede neskladnih izjav, ni ocene posameznih elementov. Poleg tega se tožena stranka naj ne bi opredelila do pretepa in poškodb, ki jih je utrpel tožnik pri napadu nanj in posledičnega pristanka v bolnici, v celoti pa je prezrla tudi grožnje tožnikovi sestri. Izrekla naj se ne bi niti glede izjave, da je policija primer v delo predala lokalnemu poglavarju, ki je bil v zemljiški spor neposredno vpleten (šlo je za prodajalca). Tožnik meni, da bi bil v primeru izkazanosti navedenih izjav podan subjektivni element, zaradi česar bi morala tožena stranka pridobiti informacije o izvorni državi. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo in mu prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek.

_Povzetek odgovora na tožbo_

26. Iz trditev tožene stranke v odgovoru na tožbo je razvidno, da so skeni fotografij, ki jih je tožnik priložil tožbi, nedopustna tožbena novota. Ne strinja se z očitki o bistveni kršitvi določb postopka. Poudarja, da so bile tožnikove izjave neprepričljive, zaradi česar njihove verodostojnosti ne morejo vzpostaviti niti informacije o izvorni državi. Meni, da tožnik ni ranljiva oseba. Ponavlja stališča v zvezi z opustitvijo proučitve informacij o izvorni državi in oceno, da tožnik ni izkazal, da mu oblast ne bi nudila zaščite. Navaja, da tožnik ni izkazal, da bi ga po skoraj osmih letih odsotnosti iz izvorne države, kdorkoli od napadalcev, drugi kupec spornega zemljišča ali kdo od oblastnih struktur, sploh še iskal v primeru vrnitve v izvorno državo.

_Presoja sodišča_

27. Dne 18. 8. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, izvedensko mnenje R.R. z dopolnitvijo in priloge sodnega spisa od A2 do A3. 28. Tožba je utemeljena.

29. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri čemer izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 30. Prosilec mora sam navesti vsa v prejšnji točki našteta dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1.5 Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.6 Zato je po presoji sodišča ugotovitev skladnosti in verjetnosti tožnikovih izjav in njegove splošne verodostojnosti7 v obravnavani zadevi podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče je že presodilo, da je s presojo (ne)verodostojnosti prosilčevih pritožnikovih izjav opravljena presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je prosilec utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito.8

31. ZMZ-1 kot temeljno obveznost prosilca torej določa, da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite. Hkrati pa zakon določa tudi obveznost organa, da vodi postopek na takšen način, ki prosilcu omogoča učinkovito uveljavljanje svojih pravic. Tako mora po 37. členu ZMZ-1 uradna oseba voditi osebni razgovor na način, ki omogoča prosilcu, da lahko razloge oziroma osebne okoliščine v postopkih po tem zakonu predstavi celovito.

32. Taka zahteva izhaja namreč iz 16. člena Procesne direktive II9, ki določa, da mora organ prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Kvalifikacijske direktive II10, kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah. Omenjena določba se torej omejuje na razjasnitev neskladnosti v prosilčevih izjavah, to je razlik med njimi samimi, ne pa v razmerju do rezultata dokazovanja in na ta način ugotovljenega dejanskega stanja.11

33. Nekonsistentnosti v izjavah prosilcev za mednarodno zaščito so sicer lahko podlaga za sklepanje o namernem zavajanju pristojnega organa, vendar mora pristojni organ, preden opravi dokazno oceno teh neskladij, prosilcu dati možnost, da jih pojasni. Tudi po stališču Ustavnega sodišča zgolj ugotovitev zavajanja ali zlorabe postopka sama po sebi še ne pomeni avtomatične zavrnitve prošnje, ne da bi pristojni organ ugotavljal razloge za takšno prosilčevo ravnanje.12

34. V obravnavani zadevi je tožena stranka presodila, da je tožnik podal neskladne izjave glede dejstev in okoliščin, ki so ključne za ugotavljanje preganjanja, zaradi česar ni preverjala informacij o izvorni državi. Poleg tega je ocenila, da so njegove izjave neprepričljive.

35. Vendar pa iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, po presoji sodišča ni razvidno, da je tožena stranka pred opravo dokazne ocene neskladij glede okoliščin nakupa zemljišča (kdo je bil prvi kupec zemljišča in kako je tožnik zanj plačal) in njegove nameravane uporabe ter glede časovnih okoliščin zapustitve Gane, dala tožniku možnost, da jih pojasni. Poleg tega se tožena stranka ni opredelila do njegovih izjav glede zatrjevanega preteklega preganjanja13, z vidika presoje njihove verjetnosti pa ni opravila niti dokazne ocene tožnikovih izjav v zvezi z zatrjevano korupcijo14. Že zato je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1. 36. Glede na navedeno po naravi stvari ni možen preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe v zvezi z razlogi, ali je tožnik izkazal okoliščine, ki bi utemeljevale njegovo prošnjo (s tem povezano dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno), zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Šele v primeru, ko bi upoštevala tožnikovo pravico, da pojasni nekonsistentnosti v izjavah, in bi ustrezno spoštovala načelo proste presoje dokazov v zvezi z vsemi tožnikovimi izjavami, toženi stranki ne bi bilo treba preverjati informacij o izvorni državi, če bi presodila, da tožnik ne izkazuje okoliščin, ki bi utemeljevale njegovo prošnjo, ker njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti, ker niso skladne. V takem primeru informacije o izvorni državi namreč ne morejo nadomestiti subjektivnega pogoja.15

37. Zato je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V njem bo morala odpraviti ugotovljeno kršitev določb upravnega postopka, nato pa ob ustreznem spoštovanju načela proste presoje dokazov, po potrebi opraviti metodološko pravilno primerjavo tožnikovih izjav in predloženih listin z informacijami o izvorni državi. Pri tem bo morala paziti na tožnikovo procesno sposobnost, katere pomanjkanja ob upoštevanju v postopku o upravnem sporu pridobljenega izvedenskega mnenja sodišče sicer ni zaznalo. S tem v zvezi sodišče še pripominja, da je prepričljivost tožnikove izpovedbe (v upravnem postopku) rezultat ocene vseh odgovorov in temelji na presoji njihove vsebinske kvalitete. Tako so tudi skope, po obsegu skromne izpovedbe lahko popolne in konsistentne ter zato logično in izkustveno prepričljive, na to nanašajoča se dokazna ocena tožene stranke pa mora biti vestna, skrbna ter analitično sintetična, da bi omogočala preizkus tožnikove verodostojnosti.

38. Ker je v obravnavani zadevi podlaga nosilnemu stališču sodišča ugotovitev glede kršitve tožnikove pravice do izjave (35. točka obrazložitve te sodbe) in nemožnosti preizkusa izpodbijane odločbe (36. točka obrazložitve te sodbe), dokaz z zaslišanjem tožnika ni pravno odločilen; zato ga sodišče ni izvedlo.

39. Sodišče ni samo ugotovilo relevantnega dejanskega stanja, potrebnega za spremembo izpodbijane odločbe, s čimer bi bil izpolnjen drugi pogoj iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1 za odločanje v sporu polne jurisdikcije16. Ustreznega trditvenega in dokaznega gradiva, ki bi bilo v obravnavani zadevi povezano s specifičnimi in splošnimi informacijami o izvorni državi (na to navezujoče se tožbene navedbe so razvidne iz 18. točke obrazložitve), ni predlagal niti tožnik, ki poleg tega ni izkazal, da bo brez odločanja sodišča, ki ga zahteva, utrpel težko popravljivo škodo. Tudi sicer odprava izpodbijane odločbe zanj ne pomeni izgube pravic, ki jih ima kot prosilec za mednarodno zaščito.

1 Nanaša se na ugotovitev, ali se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje. 2 Nanaša se na ugotovitev, ali je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni predložil dokazov. 3 Nanaša se na ugotovitev, ali so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki so povezane z njegovim primerom. 4 Nanaša se na ugotovitev, ali je prosilec za mednarodno zaščito zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil. 5 Te okoliščine, ki jih sodišče zaradi preglednosti ponovno povzema, so: da se je prosilec kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja), da je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja), da so prosilčeve izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s primerom (tretja alineja), da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor hitro je bilo to mogoče (četrta alineja) in da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost (peta alineja). 6 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017 (7. točka obrazložitve). 7 Splošna verodostojnost se ugotavlja na podlagi prosilčevih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. 8 Tako Vrhovno sodišče npr. v sodbah I Up 215/2016 z dne 24. 8. 2016 in I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017. 9 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 10 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev). 11 Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 219/2017 z dne 22. 11. 2017 (13. točka obrazložitve). 12 Glej 10. točko obrazložitve odločbe Up-1970/08 z dne 2. 4. 2009. 13 Glej povzetek v 19. točki obrazložitve te sodbe. 14 Glej povzetek v 18. točki obrazložitve te sodbe. 15 Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že večkrat, med drugim v sodbi I Up 31/2016 z dne 31. 5. 2017 (13. točka obrazložitve v zvezi s 6. opombo). 16 Določba prvega odstavka 65. člena ZUS-1 se glasi: Sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če: 1. bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo; 2. izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek.