Jedro

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je obdolženca oprostilo po 1. in 3. točki čl. 358 ZKP zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. tč. I. odst. čl. 371 ZKP saj je izrek sodbe nerazumljiv.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi zasebnega tožilca V. Z. po pooblaščenki se sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i po uradni dolžnosti in zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi L. P. po določilu točke 1 in 3 člena 358 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen storitve kaznivega dejanja razžalitve po členu 169/I KZ, katerega storitev mu je v po pooblaščenki vloženi zasebni tožbi očital zasebni tožilec V. Z. Odločeno je še bilo, da mora zasebni tožilec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1.-5. točke II. odstavka člena 92 ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke z nagrado njegovega zagovornika ter plačati povprečnino, odmerjeno v višini 40.000,00 SIT. Po določilu člena 105/III ZKP je bil zasebni tožilec s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo.

Proti tej sodbi se je pritožil zasebni tožilec V.Z. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V odgovoru na pritožbo obdolženec po zagovorniku predlaga njeno zavrnitev.

Ob odločanju o pritožbi zasebnega tožilca je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti po uradni dolžnosti. Že uradni preizkus izpodbijane sodbe, katerega je dolžno pritožbeno sodišče opraviti po določilih člena 383 ZKP je pokazal, da je sodišče prve stopnje ob razsoji zadeve zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11.točke I. odstavka 371. člena ZKP, kar po določilu člena 392/I ZKP narekuje njeno razveljavitev. Izrek sodbe je namreč nerazumljiv in to iz dveh razlogov. Prvi je ta, da je v njem navedeno, da sodišče prve stopnje obdolženca oprošča tako po 1. kot 3. točki člena 358 ZKP, torej iz njega ni moč razbrati, kaj je sodišče prve stopnje sploh privedlo do sprejetja odločitve glede obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Drugi razlog pa je vsebinske narave, do katerega je prišlo zaradi očitnega nespoštovanja določil člena 435/I ZKP, saj pred razpisom glavne obravnave ni bil opravljen preizkus zasebne tožbe. Ta namreč obdolžencu očita, da bi naj razžalil zasebnega tožilca iz nadaljnjega opisa pa ni moč razbrati, v čem bi se naj ta razžalitev izkazovala, saj je govora le o tem, da bi naj obdolženec dne 24. 1. 1998 v popoldanskem času v bistroju G. v L. in policistom Policijske postaje Ž. izjavil, da so mu v navedenem lokalu ukradli denarnico, v kateri je bilo cca 45.000,00 SIT, ne glede na to, da je ta lokal last zasebnega tožilca. Obdolžencu očitano kaznivo dejanje je moč storiti le z zavestjo storilca, da gre za razžalitev drugega, v čem se ta izkazuje, pa kot rečeno, v zasebni tožbi in izreku izpodbijane sodbe ni navedb, še več,teh ni tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Sodbo sodišča prve stopnje je bilo torej potrebno razveljaviti po uradni dolžnosti, ne da bi se pritožbeno sodišče spuščalo v morebitno utemeljenost navedb pritožnika. V ponovljenem postopku bo namreč sodišče prve stopnje moralo odpraviti v tem postopku zagrešeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka in se odločiti, v primeru ponovne oprostitve obdolženca, iz katerih razlogov takšno odločitev sprejema. Pri tem bo moralo kot prvo presoditi, ali so v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja sploh podani znaki kaznivega dejanja razžalitve in če bo minilo, da so ponovno presoditi ali mu je njegova storitev dokazana ali ne, oziroma ali ni mogoče iskati razlogov za oprostitev v določilih člena 358 točka 1 ZKP v zvezi s členom 169/III KZ. Šele takšen postopek bo namreč lahko privedel do pravilne odločitve v tej kazenski zadevi.