Jedro

Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ne zahteva zakonskih zamudnih obresti od obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka, temveč zahteva povračilo zakonskih zamudnih obresti od zneska obresti, ki ga je toženi stranki izplačala na podlagi zakonske določbe, ki je bila z odločbo Ustavnega sodišča razveljavljena. Določba 95. člena ZDavP ne pokriva situacij, kot je predmetna, ko je z odločbo Ustavnega sodišča odpadla pravna podlaga za zaračunavanje zakonskih zamudnih obresti pred izvršljivostjo odločbe o odmeri davka. Tožeča stranka tožbenega zahtevka tudi ni utemeljevala na določbah ZDavP, temveč na določbah OZ o neupravičeni pridobitvi. Ker gre torej za obligacijska razmerja, ki jih določba 95. člena ZDavP ne ureja, niti ne gre za odločanje sodišča o upravni stvari, pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikovim stališčem, da je v danem primeru potrebno uporabiti določbe OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.562,42 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22. 03. 2006 dalje.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki njene pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, vse v roku 15 dni.“ (I. točka izreka sodbe).

Tožeči stranki je v plačilo naložilo pravdne stroške tožene stranke, v znesku 149,82 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (II. točka izreka sodbe).

Tožeča stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper sodbo. Uveljavlja pritožbene razloge po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbe.

Tožeči stranki je bila pritožba pravilno vročena. Odgovora ni vložila.

O pritožbi zoper sodbo je na podlagi novelirane določbe 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev, saj dejstva med strankama niso bila sporna (2. odstavek 214. člen ZPP). Napada pa pravno podlago, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tudi za zamudne obresti od 09. 10. 2004 pa do dneva vračila zneska preplačanih zamudnih obresti, dne 21. 03. 2006. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka je pravilna, iz naslednjih materialno pravnih razlogov.

Pritožnik v pritožbi izpodbija odločitev predvsem v delu, ki se nanaša na povrnitev zamudnih obresti od dne 23. 09. 2004 (datum odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-356/02-14; v nadaljevanju ustavna odločba) oziroma 09. 10. 2004, ko je bila odločba US RS objavljena, pa do dneva vračila spornega zneska, 21. 03. 2006. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za to obdobje zavrnilo z obrazložitvijo, da je pravilno sklicevanje tožene stranke na določbo 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18-1062/1996; v nadaljevanju ZDavP), po kateri se vračajo zakonske zamudne obresti samo od preveč zaračunanega davka in ne tudi od preveč zaračunanih zamudnih obresti. Po oceni pritožbenega sodišča za dano situacijo navedena določba ni uporabljiva. Zakon o davčnem postopku, ki je veljal v spornem obdobju, je v 1. odstavku 95. člena določal, da se davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi ali po davčnem obračunu, preveč plačani znesek vrne v 30 dneh od vročitve odločbe, če s tem zakonom ni drugače določeno. V 4. odstavku pa je bilo določeno, da davčnemu zavezancu pripadajo od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti, od dneva plačila davka. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ne zahteva zakonskih zamudnih obresti od obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka, temveč zahteva povračilo zakonskih zamudnih obresti od zneska obresti, ki ga je toženi stranki izplačala na podlagi zakonske določbe, ki je bila z odločbo Ustavnega sodišča razveljavljena (1). Določba 95. člena ZDavP ne pokriva situacij, kot je predmetna, ko je z odločbo Ustavnega sodišča odpadla pravna podlaga za zaračunavanje zakonskih zamudnih obresti pred izvršljivostjo odločbe o odmeri davka. Tožeča stranka tožbenega zahtevka tudi ni utemeljevala na določbah ZDavP, temveč na določbah Obligacijskega zakonika o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ). Ker gre torej za obligacijska razmerja (2), ki jih določba 95. člena ZDavP ne ureja (3), niti ne gre za odločanje sodišča o upravni stvari, pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikovim stališčem, da je v danem primeru potrebno uporabiti določbe Obligacijskega zakonika OZ.

Vendar pa tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj tožeča stranka ni zadostila trditvenemu bremenu o nepoštenosti pridobitelja (tožene stranke). Tožeča stranka je navajala (tožba z dne 22. 12. 2008; list. št. 1 - 3), da je tožena stranka od odločbe Ustavnega sodišča dalje zadržala znesek zamudnih obresti neupravičeno. Trdila je, da se v skladu z določilom 190. člena OZ od izdaje odločbe Ustavnega sodišča dalje organ (tožena stranka) šteje za nepoštenega pridobitelja. Ker naj bi tožena stranka torej od 09. 04. 2004 do 21. 03. 2006 kot nedobroverni posestnik zadrževala 2.065.870,00 SIT, naj bi bila za ta čas od tega zneska dolžna na podlagi 193. člena OZ plačati tudi zakonske zamudne obresti. Pritožbeno sodišče trditvam tožeče stranke o nepoštenosti pridobitelja (tožene stranke; 193. člen OZ) ne more slediti.

Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka (193. člen OZ). Zakonske zamudne obresti mora pridobitelj plačati že od dneva pridobitve le v primeru, če tožnik izkaže, da je bil pridobitelj nepošten že pred vložitvijo tožbe. Tožeča stranka nosi trditveno in dokazno breme o nepoštenosti pridobitelja (tožene stranke; 212. člen v zvezi s 7. členom ZPP).

Tožena stranka je prejela sporni znesek zakonskih zamudnih obresti dne 09. 04. 2004. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-356/02-14 23. 09. 2004 ugotovilo neskladnost Zakona o davčnem postopku z Ustavo RS ter določilo način izvršitve odločbe, na podlagi katerega bodo posledice ugotovljene neustavnosti odpravljene v postopkih, ki ob uveljavitvi ZDavP-1 še niso bili pravnomočno končani, saj se te zadeve na podlagi 406. člena ZDavP-1 končajo po določbah ZDavP (11. odstavek ustavne odločbe). Ustavno sodišče RS je tako tudi samo predvidelo, da bodo davčni organi ugotovljeno neskladnost odpravili v posamičnih upravnih postopkih. Tožena stranka je na podlagi ustavne odločbe z odločbo št. 4291-93/2006-1 (03011-00) z dne 17. 02. 2006 tožeči stranki vrnila zakonske zamudne obresti za čas od poteka predpisanega roka za plačilo obveznosti do izvršljivosti odločbe št. 48000-230/03-9-03-94/103 v znesku 2.065.870,00 SIT, ki je bil izplačan dne 21. 03. 2006. Ker je Ustavno sodišče predvidelo način odprave neskladnosti z ustavo v konkretnih upravnih postopkih, ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da je bila tožena stranka nepoštena že od plačila oziroma od objave ustavne odločbe dalje (4). Tožeča stranka pa ni navajala kakšnih drugih dejstev in okoliščin, ki bi kazala na nepoštenost pridobitelja v času od izdaje ustavne odločbe dalje.

Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišče prve stopnje, da tožeča stranka svojega zahtevka ni utemeljevala na odškodninski podlagi, temveč zgolj na vrnitveni. Trditev v smeri molka organa, nepotrebnem odlašanju pri odločanju ali zavlačevanju pri odločanju upravnega organa tožeča stranka ni podala.

Odločitev prvostopenjskega sodišča se ob povedanem izkaže kot pravilna. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso izkazani. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nobenega od tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. in 2. odstavkom odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške.

(1) Pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada Brežice z dne 17. 02. 2006 je Ministrstvo za finance zavrnilo z odločbo z dne 13. 10. 2008, iz katere izhaja, da 95. člen ZDavP ne daje podlage za plačilo zamudnih obresti od neopravičeno plačanih zamudnih obresti.

(2) Podobno sodna praksa napotuje na pravdni postopek v primerih nasprotne izvršbe, kjer sme dolžnik zahtevati zakonske zamudne obresti od zneska, ki mu je vrnjen na podlagi odpadle pravne podlage le v pravdnem postopku in ne izvršilnem (primerjaj sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Cp 42/2001; z dne 28. 02. 2001).

(3) Podobno pravno stališče zavzeto v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 275/2001, z dne 07. 02. 2002. (4) Tožena stranka je v razumnem roku izdala odločbo, s katero je toženi stranki vrnila preveč plačane obresti.